Japonska vesoljska agencija Jaxa ima na voljo precej manj denarja kot ameriška Nasa, a ker ne počne vsega (pokriva manj področij, izvaja manj misij), se lahko nečemu bolj posveti in tako pride na dan z odmevnimi posameznimi napori.
Njen naslednji veliki projekt je poslati vozilo na Mesec. Ne manjšega, robotskega roverja, kot smo jih vajeni že desetletja, temveč pravega "terenca", ki bi ga vozili astronavti, so sporočili iz Jaxe.
V načrtu ima ogromno, masivno vozilo, ki ga bo izdelala Toyota. Poganjale ga bodo vodikove gorivne celice, zmožne premeriti 10.000 kilometrov, do 1.000 km z enim polnjenjem.
Izbira goriva ni naključje. Gorivne celice združujejo vodik (H) in kisik (O), pri čemer se sprošča energija. Stranski proizvod je voda (H2O), ki je na Luni lahko nadvse koristna. Tudi za astronavte, ki morajo piti; lahko pa se jo s pomočjo električne energije (pridobljene iz sončnih celic) razbije nazaj v vodik in kisik. Prve zaloge bi torej morali pripeljati z Zemlje, nato pa bi "reciklaža" poskrbela za določeno mero samooskrbe.
"Roverji s posadko bodo igrali pomembno vlogo pri širše zastavljenem raziskovanju Meseca," je ob tem povedal predsednik Jaxe Hiroši Jamakava (Hiroshi Jamakawa). Jaxa računa na izkušnje Toyote na področju mobilnosti, sama pa se bo intenzivno posvetila študijam in razvoju na področju sistemov za vzdrževanje do življenja prijaznega okolja, je dodal.
"Terenec" bo imel kabino pod pritiskom in bo astronavtom omogočal bivanje brez skafandrov. Načeloma bo gostil dva človeka, imel pa bo prostora še za dodatna dva – ob morebitni nesreči ali drugih nevšečnostih. In zato, ker pri vesoljskih misijah velja izdatna redundanca.
Po načrtih bo dolg vsaj šest metrov, širok pet in štiri visok. 13 kvadratnih metrov bo rezerviranih za astronavte, piše v Toyotinem sporočilu za javnost.
Razvoj poteka že od lanskega maja, torej je dela še veliko. Načrtovano leto pristanka je 2029, toda zamik ne bi bil presenetljiv.
Futuristično vozilo
Jaxa je objavila nekaj podob, kako naj bi bila zadeva videti. Sodeč po njih bo rover imel velik panel sončnih celic, zmožen navijanja v valj (kar prihrani prostor); tri pare koles, veliko komunikacijsko anteno. Kabina pod pritiskom bo na sprednjem delu in očitno izdatno zaščitena, verjetno pred potencialnimi meteoriti, okna bodo manjša. Zadnji del bo najbrž večinoma posvečen pogonski opremi in zalogam. Ima tudi več žarometov in nasploh je podoben številnim zemeljskim kolesnikom.
Agencija se zaveda, da gre za kompleksen projekt. Tudi zato, ker je težnost na Luni šestkrat manjša kot na Zemlji in se vozilo vede drugače, kar je težko testirati v laboratoriju. Treba bo premagovati nepredvidljiv in razgiban teren s starodavnimi kraterji, pečinami, skalami, razgibanimi, prašnimi planjavami in hribi.
Težava bo tudi fini Mesečev prah. Ta je lahko škodljiv za tehniko, zavleče se marsikam in lahko škodi zunanjim, izpostavljenim gibljivim delom. Delci so škodljivi tudi ljudem. Zaradi pomanjkanja erozije (vetra, geoloških procesov ...) so ostri, in če jih človek vdihava, lahko uničuje pljučne celice, potencialno pa še marsikaj naprej po telesu. Dizajn roverja bo moral biti tak, da prahu astronavti ne bodo mogli nehote prinašati v notranjost.
Do življenja neprijazne so tudi temperature na Mesecu, kjer dan in noč trajata približno vsak po 14 dni. To pomeni dva tedna pod minus 100 stopinj Celzija in dva tedna nenehne vročine in ionizirajočega sevanja. Rover bo moral v notranjosti vzdrževati za ljudi (in opremo) primerne razmere, zunanjost pa bo morala prenesti velike temperaturne obrate. Pa tudi zagotavljati dovolj dober ščit pred ultravijoličnimi, gama, pa še kozmičnimi žarki.
Iz Toyote so sporočili le, da so nad izzivom navdušeni in da se zavedajo odgovornosti, saj bo od njihovih odločitev odvisno zdravje, morda tudi življenja astronavtov.
Se bodo načrti kaj prepletli?
Jaxa pristavlja lonček hitro množečim se načrtom fizičnega raziskovanja Lune. Številne agencije so napovedale pristanke na našem naravnem satelitu v prihodnjem desetletju, tudi z ljudmi. In ker gre za drage zadeve, agencije pogosto s sodelovanjem najdejo sinergije, zato je mogoče, da bo japonski "terenec" dejansko del širših, polnovrednejših in mednarodnih naporov.
Spomnimo, Nasa namerava v prihodnjem desetletju v orbiti Meseca postaviti vesoljsko postajo, z nje pa spuščati opremo in tudi ljudi na površje. Kitajci nameravajo (do neke mere) vzporedno na Mesec poslati svoje tajkonavte in tam postaviti malo raziskovalno vasico, Esa že dolgo "prodaja" idejo o mini lunarni koloniji ...
Potencialna točka sodelovanja z Japonsko je raketa. Jaxina najmočnejša je H-2A, ki je do Meseca zmožna ponesti le nekaj ton tovora, kar zagotovo ne bo zadostovalo za kolesnik z astronavti. Morda bo Japonska v te širše načrte dodala svoj rover, neka druga država pa ga bo izstrelila.
Prav bi lahko prišel ameriški SLS, napovedana najsilnejša raketa na svetu (ki je trenutno v težavah).
Američani želijo prvi, testni pristanek na Mesecu po desetletjih opraviti leta 2026, z astronavti pa leta 2029, torej vzporedno z Jaxinim roverjem.
Če bodo narodi sveta našli skupni jezik za vrnitev na Luno – in napori v to smer obstajajo –, potem lahko čez deset let pričakujemo napredne in kompleksne misije s habitati, vozili, vesoljskimi postajami, 3D-tiskanjem in še marsičem.
Video 1: Tiskovna konferenca Jaxe (le v angleščini)
Video 2: Promocijska animacija Toyote
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje