V tem času je ameriška vesoljska agencija Nasa zaznala ogromno trkov in ugotovila, da je lunarni meteorski dež precej pogost pojav. Vsako leto zaznajo stotine vidnih udarcev na Luninem površju.

Prejšnji mesec, 17. marca, pa je Nasin strokovnjak Ron Suggs prvi opazil izredno svetel trk, primerljiv s sijem zvezde četrte magnitude.

Meteoroid so ocenili na 40 centimetrov in 40 kilogramov, za seboj pa naj bi pustil 20-metrski krater. Ključna je hitrost: na površje je priletel pri več kot 90.000 kilometrih na uro, zato je bila eksplozija primerljiva s petimi tonami TNT-ja.

Luna v nasprotju z Zemljo nima atmosfere, zato pri eksploziji tudi ni bilo gorenja. Svetlost je bila posledica toplotne energije, ki se je sprostila ob trku.

Na Nasi so prepričani, da je meteoroid tiste noči imel - družbo. Bil je del širšega meteorskega dežja, ki je tolkel tudi po našem planetu. Nas je sicer zaščitila atmosfera, saj velika večina tovrstnih nebesnih teles ob vstopu v naše ozračje zaradi trenja preprosto izgori, kar zaznamo kot "zvezdne utrinke".

Nasin program opazovanja Luninega površja je del širših naporov, da bi izsledili čim več objektov, ki bi morebiti lahko zadeli Zemljo. Dogodek so v Nasi vzeli kot opozorilo na potencialno nevarnost, zato bodo prihodnje leto, ko bo Zemlja potovala skozi isto področje Osončja, še bolj pozorni.

V ZDA še vedno načrtujejo, da bodo - nekoč v prihodnosti - na Luno poslali dalj časa trajajoče misije s človeško posadko. Zbrani podatki bodo morda koristni, saj si astronavti na nezaščitenem površju najbrž ne bodo želeli lunarne, trše različice dežja.

Nasa je ob dogodku izdala tudi štiriminutni video. Posnetek je v angleščini, dogodek pa je jasno viden od 47. sekunde naprej.