Po besedah znanstvenikov v Cernu so v dveh poskusih zaznali sledi Higgsovega delca, tako imenovanega božjega delca, vendar za zdaj še nimajo dovolj podatkov, da bi lahko razglasili zgodovinsko odkritje.

Odkritje Higgsovega bozona bi bilo eno največjih znanstvenih odkritij v zadnjih 60 letih in ključno za razlago obstoja vesolja. Do zdaj ga še nikoli niso zaznali z znanstvenimi poskusi.

Higgsov bozon iščejo v sklopu dveh neodvisnih projektov Atlas in CMS v 7,5 milijarde evrov vrednem trkalniku v Cernu.

Naslednje leto odpiranje šampanjca?
Čeprav ga fizikalna teorija pozna že preko 30 let, so šele zadnje raziskave znanstvenike popeljale bližje temu, da nedvoumno pokažejo, ne samo da je, ampak tudi kje je, je pojasnil vodja raziskovalne skupine Atlas na Institutu Jožefa Stefana Marko Mikuž.

Znanstveniki so imeli po zadnjih raziskavah na voljo dosti več podatkov, kot so jih imeli v preteklih poskusih, vendar ne dovolj, da bi lahko dokončno potrdili obstoj Higgsovega bozona. Zaenkrat lahko potrdijo le, da, če bozon dejansko obstaja, ima ta maso med 116-130 gigaelektronvoltov (GeV) po Atlas poskusu oziroma 115-127 GeV po poskusu CMS.

V teh dveh območjih so znanstveniki opazili obetavne namige, da se bozon tu nahaja, vendar teh ni bilo dovolj, da bi lahko razglasili njegovo odkritje. Kljub temu pa je Mikuž optimist, saj sedaj vedo "kam gledati" in čemu posvetiti pozornost.

"Če le ne bo kakega neljubega pripetljaja z Velikim hadronskim trkalnikom, bomo v naslednjem letu lahko res odpirali šampanjec," je zaključil Mikuž.

Higgsov bozon je tako za zdaj še vedno zgolj hipotetični delec, ki ga predvideva standardni model kvantne fizike. Teoretično naj bi pojasnil, zakaj ima večina ostalih znanih delcev v vesolju maso. Je pa tudi edini delec iz standardnega modela, ki ga kvantnim fizikom še ni uspelo dokazati s poskusom.

Čeprav Slovenija ni članica Evropskega centra za jedrske raziskave (Cern), pa po Mikuževih besedah Slovenci že skoraj 30 let sodelujemo pri njegovih raziskavah. Projektu Atlas se je Slovenija pridružila junija leta 1996, v njem pa sodeluje okoli deset slovenskih znanstvenikov in okoli pet članov podpornega osebja.