Največja knjižnica v državi hrani več kot tri milijone enot gradiva, od tega dva milijona knjižničnega gradiva. Približno 80 odstotkov knjig je ogroženih zaradi kislinske razgradnje. Kot pojasnjuje Jasna Malešič iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ocenjujejo, "da je predvidena doba obstojnosti tega papirja samo okoli 100 let. Če vemo, da so bile te prve knjige izdelane okoli 1850, vemo, da je že marsikateri knjigi potekla predvidena doba uporabnosti." Papir namreč postane krhek in drobljiv. Da bi ga lahko ohranili, preizkušajo različne načine stabilizacije. Pomočijo ga denimo v šibko alkalno raztopino. "Ugotovili smo, da ta postopek za približno trikrat podaljša predvideno dobo obstojnosti papirja. Če je torej predvidena doba obstojnosti papirja, ki ga ogroža kislinska razgradnja, 100 let, bo ta papir obstojen kakih 300 let."

Taki postopki so primerni predvsem za razkislinjenje posameznih listov oz. dokumentov. Če pa želijo upočasniti razpad celotnih knjig, jih morajo poslati na postopke v tujino. Tam jih namočijo v suspenzije lahko hlapnih organskih topil. Tako so med letoma 2013 in 2019 na Nizozemsko poslali 13 tisoč kilogramov knjig oz. 36 tisoč naslovov. Tako so upočasnili njihov propad in jih ohranili za naše zanamce.

Malešič pa opozarja, da kislinska razgradnja ogroža tudi marsikatero pomembno rokopisno delo. "Zelo so ogrožena dela slovenske moderne, gre za dela Ivana Cankarja, Otona Župančiča." A ker gre za edinstveno gradivo, ki ga ne morejo poslati na postopke množične stabilizacije, ga ohranjajo z individualnimi postopki v restavratorski delavnici ali s hranjenjem pri nižji temperaturi.

Kislinska razgradnja ogroža papir, izdelan po letu 1850

Ampak zakaj so knjige sploh kisle? "Zaradi velikega povpraševanja po papirju v 19. stoletju, ko je papir postal eden izmed prvih množično proizvajanih materialov, se je spremenil tudi način njegove proizvodnje. Znanstveniki so izumili postopek, pri katerem so pri izdelavi papirja uporabljali lesna vlakna. Lesna vlakna vsebujejo veliko lignina in papir, ki vsebuje veliko lignina, je rumen. Za pisanje pa potrebujemo bel oz. svetel papir. Pri kemijskih postopkih, pri katerih se iz papirja izloči lignin, se celulozna vlakna, ki so glavna strukturna vlakna papirja, močno poškodujejo. Zato je tak papir danes zelo neobstojen. Drugi razlog pa je, da so v 19. stoletju uvedli tako imenovano klejivo. To pa povzroči kislost papirja in taki papirji so danes na žalost izjemno neobstojni," razlaga Matija Strlič s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo UL.

Postopek proizvodnje papirja se je nato spet spremenil. V 70. letih prejšnjega stoletja so namreč ugotovili, da s takim načinom proizvodnje papirja v okolje izpuščajo preveč nevarnih snovi. In tako se je postopek spremenil, papir, ki ga proizvajamo danes, pa je tudi bistveno bolj stabilen. Kot navaja Strlič, "je ta papir neverjetno obstojen, zdržal bo naslednjih od 20 do 30 tisoč let."

Kako ohraniti balon dojenčka Trumpa?

Plastika je pogosto narejena kot potrošni material za kratkotrajno rabo. A nekateri plastični predmeti, ki ujamejo duha časa, postanejo pomemben del zgodovinske dediščine. Tak je na primer balon, ki prikazuje dojenčka Trumpa. Balon so uporabili v znak političnega protesta ob Trumpovem obisku Londona 2018. Zdaj je balon v Londonskem muzeju, kjer je bila slovenska raziskovalka Tjaša Rijavec s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani del ekipe, ki je preučevala, kako balon ohraniti dolgoročno. Kot pojasnjuje, je konservatorje v muzeju zanimalo, kakšno je tveganje pri razstavljanju tega šestmetrskega balona v napihnjeni obliki. "Balon je narejen iz mehkega PVC-ja, kar pomeni, da so polimerni osnovi dodane spojine, imenovane mehčala, ki dajejo materialu prožnost. Skrb pri takšnih materialih je postopna izguba mehčal, ki vodi do togosti in nezmožnosti varnega napihovanja. Zato smo v raziskavi skupaj s sodelavci z univerzitetnega kolidža v Londonu izvedli analizo tveganja z matematičnim modeliranjem in preučevanjem pospešene razgradnje modelnih vzorcev – v našem primeru napihljive žoge. Ugotovili so, da se balon lahko še naprej razstavlja, sicer pa ga shranjujejo v zaprtem kovčku.

V zbirki Moderne galerije umetniška dela iz najmanj 15 različnih plastičnih materialov
Tudi v Moderni galeriji imajo umetniška dela, ki so v celoti ali delno iz plastike. Ko so analizirali plastične umetnine v svoji zbirki, so ugotovili, da je v njej zastopanih najmanj 15 različnih plastičnih materialov. Simona Škorja iz Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova razlaga, da je "osnovna identifikacija materiala zelo pomembna, kajti ko vemo, iz katere snovi je umetnina sestavljena, vemo, kako z njo ravnati, koliko in kako jo lahko razstavljamo. Zelo je pomembno, da vemo, kako jo lahko hranimo – da torej vemo, kako nanjo vpliva svetloba, vrsta svetlobe, jakost svetlobe, katere so najprimernejše temperature za hranjenje neke vrste plastike."

Umetnine iz zbirke so s prenosnim instrumentom, ki predmete analizira z infrardečo svetlobo in jih ne poškoduje, analizirali strokovnjaki Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Čeprav morda mislimo, da je plastika neuničljiva, lahko zelo hitro propade. Zato je ohranjanje plastike v muzejskih in galerijskih zbirkah precejšen izziv, sploh ker je večina plastičnih predmetov že izdelana z omejeno dobo trajanja v mislih, poudarja dr. Rijavec. "Ta je lahko zelo kratka, od le enega leta za plastične vrečke do nekaj desetletij za pohištvo in gradbene materiale. Takoj že vidimo, da načrtovani okviri ne obsegajo sto in tisoče let, kakor smo navajeni za tradicionalne materiale, kot so kamen, kovina in papir. Zato lahko iz vsakdanjega življenja vsak od nas prepozna značilne znake razgradnje plastike, to so pojav lepljive površine, rumenenje, izguba prožnosti in nastanek razpok."

Razgradnja teh materialov pa se pospeši ob povečani relativni vlažnosti, svetlobi in onesnaževalom. Hkrati pa so plastični materiali zelo raznovrstni. Kot navaja Rijavec, so k razgradnji najbolj nagnjeni fotografski filmi, ki so narejeni iz celuloze acetata, poleg tega so občutljive tudi gume, polivinil klorid, iz katerega so denimo napihljive žoge, in poliuretan, kot so različne pene.

S čim vsem se še ukvarja dediščinska znanost? Kako smo v studiu izmerili pH-knjig in limonovega soka? Kako so strokovnjaki analizirali plastična umetniška dela iz zbirke Moderne galerije? Kaj za ohranjanje dediščine pomenijo podnebne spremembe? Oglejte si oddajo Ugriznimo znanost.