A to je zgodba o drugi skupini umetnikov – tistih, ki so ostali na Montmartru, zgodovina pa si jih ni pretirano zapomnila.

Pravzaprav je zgodba o njihovem nenavadnem boju za ohranitev izginjajočega značaja Montmartra, ki je bil še na začetku stoletja središče umetniškega utripa, v 20. letih pa se je ta preselil na drugo stran Sene, v četrt Montparnasse, kjer so se na križišču Boulevard Montparnasse in Boulevard Raspail srečevali zgoraj našteti umetniki in tudi številni drugi predstavniki vodilnih umetniških gibanj tistega časa. Če je v Montparnassu živela avantgarda, dadaizem, kubizem in nadrealizem, vse zazrto v umetnost prihodnosti, je med ustvarjalci Montmartra prevladovala nostalgija. Nostalgija po časih, ko je bil Montmartre še majhna vasica na obrobju mesta, ki je s svojimi cvetočimi vrtovi, kavarnami in javnimi hišami privabljala toliko najzanimivejših umetnikov svojega časa.

Razvoj mesta in urbanizacija sta spremenila nekoč tako drugačen predel Pariza, kjer so zaradi ugodnih življenjskih pogojev živeli številni delavci, preprodajalci mamil, prostitutke in drugi ljudje z roba družbe, med katerimi so protagoniste svojih slik, romanov ali pesmi našli številni umetniki. Nekaj desetletij pozneje je Montmartre zajela gentrifikacija: velikih mlinov, ki so se vrteli nad Parizom, je bilo vse manj, skromna domovanja so nadomeščale večnadstropne hiše, vrtovi so se krčili, zelenih površin je bilo vse manj, cestne povezave so se širile. Z novimi urbanističnimi posegi se ni spreminjal le videz četrti, pač pa tudi demografska podoba in nekoč dom najrevnejših prebivalcev mesta je spremenil značaj, umetnikom pa je bilo odvzeto tisto, kar jih je na začetku pritegnilo tja – inspiracija.

Borci za izginjajočo četrt
Dve skupini umetnikov Montmartra se nista bili pripravljeni predati brez boja. Aprila leta 1920 se je v znamenitem kabaretu Lapin Agile zbrala prva: kakšnih pet danes bolj ali manj pozabljenih umetnikov je ustanovilo Commune Libre de Montmartre, maja leto pozneje je druga skupina nič kaj bolj zvenečih imen ustanovila podobno združenje République de Montmartre. Prva je razglasila neodvisnost Montmartra, saj da mora biti to domovanje umetnikov s svojimi mlini, vinogradi, gledališči in kabareti mesto zase. Druga je prirejala predstave na prostem, se oblačila v oblačila francoske revolucije, izbrala svojo Marianne in s prijatelji umetniki prirejala pojedine. Njihov simbol je bila frigijska čepica, ki so jo v svojem pečatu postavili na enega od ohranjenih mlinov, skupaj s sloganom: "Dober okus, dobra vera, dober humor."

Commune Libre je organizirala volitve, pravi politični teater, ki je vključeval nedeljske politične shode, s katerimi so zabavali zbrano občinstvo, in objavo programa v časopisu La Vache entragée, v katerem so predlagali gradnjo starih stavb in ureditev vinogradov ter ječmenovih polj. Skratka, zagovarjali so "stari Montmartre" namesto novega, zato pa izgon vseh kubistov in futuristov. "Potrebujemo zeleno travo, odprte prostore in majhne ptice. Posebej potrebujemo svobodo lastnega odločanja … Hura za svobodo Montmartra! Dol s stolpnicami!" je pozivalo pismo volivcem.

Strategija obeh skupin sta bila torej zabava in humor, pristop revolucionaren, njihove zahteve pa daleč od radikalnih – želeli so le kar najbolj ohraniti nekdanji značaj izginjajočega Montmartra. Obenem pa so z dobrodelnim prizadevanjem skušali olajšati težko življenje prebivalcem četrti, ko se je ta po prvi svetovni vojni pobirala na noge.

Čeprav se je Montmartre vse od uradne ustanovitve vasi leta 1790 vedno nekako držal Pariza, je bil njegov značaj vselej bolj vezan na okoliške nasade in obdelovalne parcele kot na mesto, nad katerim se je dvigal. Zunaj Pariza je ostal do priključitve mestu leta 1860, a je bil že predtem s svojo posebno identiteto in zabavo, ki jo je nudil, pomembno vključen v pariško življenje. Zaradi nižjih davkov se je v 19. stoletju tam razživelo življenje – kabareti in plesne dvorane so nudili zabavo in užitek, ki je bil finančno precej dostopnejši kot v Parizu. Montmartre je postal izredno priljubljeno zatočišče Parižanom, naveličanih normalnosti srednjega razreda, četrt pa je kljub vse pogostejšim obiskom ohranila svojo specifično in umetnikom tako mamljivo ozračje. Sčasoma so slikarji, pesniki, pisatelji in glasbeniki postali integralni element Montmartra, prav zaradi njih je dobil sloves odprte četrti neskončnega navdiha.

Impresionistom neusahljiv vir navdiha
Med ključnimi prednostmi je bilo vsekakor cenejše življenje, a tudi zelene površine majhne vasice, umeščene v ruralno okolje, njeni cvetoči vrtovi, drevje in odprti prostori so bili tisto, kar so v naravo usmerjeni umetniki, željni slikanja narave, oživljene s svetlobo različnih delov dneva, radi slikali. Ko je Auguste Renoir na prelomu stoletja naslikal gradnjo Sacré-Cœur, ki se je kot klicaj dvignila nad sosesko, je to umestil v ozadje bujnega drevja, grmičevja in drugega zelenja, ki je še vedno prevladovalo med hišami Montmartra. A tudi ljudje so bili tisti, ki so pritegnili oko umetnikov – Édouard Manet in Henri de Toulouse-Lautrec se nista naveličala slikanja plesalk, natakaric, prostitutk in revnih delavk.

Ironija je hotela, da je beg umetnikov iz Pariza kmalu privedel do tega, da jim je mesto sledilo. Čeprav je v zadnjih letih 19. stoletja Montmartre še ohranil svoj značaj in živahno družabno življenje, pa so vse pogostejše nove gradnje začele komaj opazno vendarle spreminjati ruralno območje. Nekako se je vse začelo z ambicioznimi Haussmannovimi urbanističnimi načrti mesta in priključitvijo vasi in drugih območij z obrobja mestu, kar je podvojilo površino naraščajočega mesta.

Gradbenim podvigom v mestu se ni izognil niti Montmartre, kjer so postavili gradbene odre za belo baziliko Sacré-Cœur (gradnja se je začela leta 1875 in končala 1914) in načrtovali tudi druge mogočne razvojne projekte četrti. V želji, da bi zagotovili domove naraščajoči mestni populaciji, so se predvsem v 80. in 90. letih 19. stoletja začele številne gradnje, ki so bile znanilke nove dobe in megalomanskega razvoja mesta. Dvonadstropne hiše so začele nadomeščati stavbe, ki so jim kritiki rekli stolpnice, saj so se dvigovale tudi do sedem nadstropij visoko. Začeli so rušiti stare mline, s čimer je predel izgubil nemara svoje najbolj prepoznavne simbole: ostalo jih je le nekaj – Moulin de la Galette in Blute-Fin, pa še ta zgolj zato, ker sta že delovala kot plesni dvorani. S porastom avtomobilov so začeli urejati tudi ceste, ki so skupaj z večjimi stavbami krčile zelene površine. Nenadoma Montmartre ni bil več tako odmaknjen od Pariza kot nekoč.

"Vse, kar mi je vzbujalo domišljijo in spoštovanje, vsi simboli prejšnje civilizacije – ozke ulice, mirni trgi in stare hiše – izginjajo. Stari Pariz ne more ubežati moderni invaziji," je zapisal pisatelj in novinar Lucien Descaves, ki se je zavedal neizbežnosti modernizacije, močnejše od spomina na preprostejše čase.

Iz zeleneče vasi v četrt opeke in cementa
Številni umetniki so se težje spoprijeli s spreminjajočim se značajem četrti, v kateri so nekoč našli svoje zatočišče. "Montmartre je postal prostor opeke in cementa … Montmartre, ki v zadnjih desetih letih počasi umira, se približuje svojemu koncu. Zbogom, preprosti gozdiči, kosi, ščinkavci, liščki in vrabci!" je bil mnogo bolj dramatičen pisatelj Jean Emile-Bayard. Slikovitost in umirjeno ozračje griča, ki je našel mesto na toliko slikah, so prekrili pločniki in zidovi, spremenjen prostor pa je pomenil tudi drugačen umetniški motiv.

"Črni krokarji", ki jim ni mar za stare hiše
Umetniki, ki so razočarani spremljali preobrazbo svoje ljube četrti, so glavno krivdo pripisovali dobička željnim investitorjem in drugim špekulantom, ki so jim tovrstne investicije prinašale zaslužek. "Gradbeniki – črni krokarji – so izstopili iz svojih avtomobilov, se razgledali naokoli in odredili, da je treba stare, z mahom preraščene zidove zravnani s tlemi, stare hiše, polne spominov, porušiti, vas starega sveta pa s svojimi cvetličnimi vrtovi in strmimi, vijugastimi uličicami spremeniti v stanovanjsko predmestje s šestnadstropnimi stanovanji," je bil zgrožen Jean Emile-Bayard.

Umetniki so že v drugem desetletju 20. stoletja opozarjali na resignirano spremljanje tega, kar so verjeli, da je smrt njihove skupnosti. Prepričani so bili, da je reševanje izginjajočega dolžnost prav njih samih – slikarjev, kiparjev, pisateljev in glasbenikov. Da lahko le z jasnim protestom proti graditeljem, zagovornikom stolpnic, sovražnikom lepega, dosežejo, da se ohrani vsaj nekaj edinstvene estetike in značaja znamenite četrti.

Samooklicani župan Montmartra
Gonilna sila Commune Libre je bil arhitektov sin Jules Depaquit (1869–1924), ilustrator, karikaturist in pesnik. Danes je bolj ali manj pozabljeno ime, a tedaj je bil prav zaradi svoje goreče ljubezni do Montmartra in družabne nravi tam vsem dobro znan prebivalec. S svojo šaljivostjo je znal pritegniti pozornost okolice. Vedel se je kot župan Montmartra, nosil cilinder in rdeče-zelen županov trak. Prijala mu je pozornost ljudi in lokalnega časopisja, ki ga je označilo za diktatorja Montmartra, ki je izvedel puč. Takšni zapisi so ga zabavali, pa tudi tisti, v katerih se je namigovalo, da je predviden za papeževanje.

Kolikor resna so bila prizadevanja Commune Libre, nikoli ni zmanjkalo časa za šalo. Vse je bilo zelo sproščeno in je spominjalo na gledališče. Ko so uprizarjali lažne volitve, so tako k sodelovanju vabili tudi oponente, da bi razkrili njihovo sovraštvo do Montmartra. Na takih seznamih nasprotnikov so se znašli Pablo Picasso, Jean Cocteau in drugi predstavniki moderne umetnosti ter literature tistega časa.

Čisto nov koledar, štetje se začne z letom 1920
V revolucionarni maniri so si zamislili svoj koledar, ki je predvidel desetdnevni teden, sestavljen iz šestih delovnih dni in štirih dni za počitek. Mesec naj bi imel 40 dni, leto pa devet mesecev, pri čemer bi ukinili december, januar in februar. Čas pa bi se začel šteti z ustanovitvijo Commune Libre –1920 bi bilo torej leto 1.

Še ena druščina ekstravagantnih akcij
Leto pozneje ustanovljeno République de Montmartre so vodili Adolphe Wilette, Maurice Neumont, Francisque Poulbot in drugi bolj ali manj pozabljeni umetniki, ki so si prizadevali ohraniti umetniško identiteto in vsaj deloma podeželski značaj Montmartra ter ga zaščititi pred grabežljivimi kremplji "vandalov". Tudi ta druščina je bila v svojih akcijah ekstravagantna in šaljiva. Poulbot se je denimo vsako leto na novo poročil s svojo partnerico Leono na podeželski svatbi, na kateri so bili udeleženci oblečeni v duhovnika, pastirje in dojilje. Vendar so ga ljudje poznali tudi po njegovih risbah revnih otrok, na katerih je sicer romantiziral revščino, a vnesel tudi družbeni komentar.

République de Montmartre je bila tudi sicer izredno dobrodelno usmerjena in skušala pomagati že tako obubožani soseski, ki so jo še dodatno prizadela težka leta velike vojne. Ta so izpraznila četrt, saj so številni moški morali na fronto, iz katere se marsikdo ni več vrnil.

Zaigrana bitka z bližnjim mestecem
Leta 1922 so v enem takih svojih teatralnih akcij napovedali vojno La Varenne, naselju, ki leži blizu Pariza. Tja so prišli oblečeni v kostume francoske revolucije, medtem ko so v bitki sodelujoči prebivalci mesteca nosili frigijske čepice. Ko je bila bitka končana – zmagoslavje je seveda pripadlo montmartrovcem, se je začelo praznovanje, izkupiček celotnega dogodka pa so namenili revnim otrokom Montmartra. Leta 1929 so na Montmartru otrokom uredili park na drugi strani ulice od kabareta Lepin Agile, da bi jim znova povrnili nekaj zelenja, predvsem pa varno okolje za igro.

Ne le boemi, ampak odgovorni varuhi soseske in njenih ljudi
Umetniki so bili izredno zaščitniški ne le do ureditve četrti, ampak tudi do samega prebivalstva in so moč svojega prispevka prepoznali v ustvarjanju in dobrodelnosti. Že med prvo svetovno vojno je Maurice Neumont z ženo v Lapin Agile, kjer so se pozneje zbirali člani Commune Libre, vodil kantino, kjer so lahko družine vpoklicanih umetnikov dobile poceni obrok.

Preživetje v času vojne, med katero so v starem mlinu Moulin de la Galette uredili izdelovalnico kamuflažne opreme za vojne potrebe, je spremenilo življenje Montmartra, ki tako ni več mislil na zabave in ples. Vojna je pomenila še večje pomanjkanje in zahtevala trdo delo, s tem pa je prinesla nekaj treznosti in resnobnosti, ki se je podaljšala vse v 20. leta. Če so v 19. stoletju umetniki, naveličani življenja srednjega sloja, tja zahajali zaradi mamljivosti, ki jo je ponujalo obubožano okolje in pristnost revnih ljudi, so zdaj revščino občutili drugače, bolj neposredno, predvsem pa na lastni koži.

Nova doba Montmartra, ki ga že v 20. letih obiskujejo turisti
Niti Commune Libre niti République de Montmartre seveda nista zares uspeli v svojih prizadevanjih. Glede na neresni značaj njunih akcij se zdi, da se niti nista zares trudili. V veliki meri je protest ostal na simbolični ravni, kot posmeh v prihodnost in dobiček zazrtim težnjam sodobnosti. V višino kipeče večnadstropne stavbe, ki so svojim stanovalcem s kopalnicami in podobnim nudile vse udobnejše življenje, so bile vse številnejše, stare vrtove so prepredle ceste, po katerih so se vozili avtomobili, do Pariza je vodila podzemna železnica. In čeprav je bilo mesto tako ali drugače vse bližje, Montmartre pa nikoli več takšen kot nekoč, je vseeno ohranil nekaj tiste specifične identitete, sled katere vabi obiskovalce z vsega sveta še danes.