Ko se je novembra 1918 končala prva svetovna vojna, je za njo ostalo na milijone mrtvih, porušena naselja, spremenjena pokrajina, lakota, bolezni, izmučeno prebivalstvo, pa tudi nova politična realnost: štirje imperiji (ruski, nemški, avstro-ogrski in osmanski) so razpadli. Zmagovalne antantne sile so se kmalu nato sešle v Parizu na mirovni konferenci in začele oblikovati mirovne pogodbe z vsako državo poraženko posebej. Poimenovali so jih po francoskih dvorcih, v katerih so jih predstavniki poraženih držav morali podpisati. To so bili diktati, saj poražene države na pogajanjih niso smele sodelovati, nove geografsko-politične meje in razdelitve pa so začrtali politiki in diplomati zmagovitih držav in novonastalih političnih tvorb s pogorišča propadlih imperijev.

Pogajanja so bila dolga in mučna. Za Madžarsko so se končala 4. junija 1920, ko so v dvorcu Trianon podpisali pogodbo. V okviru Madžarske je ostalo zgolj 28 odstotkov ozemlja in 37 odstotkov prebivalstva dotedanje Kraljevine Ogrske. Zunaj meja so ostali Hrvaška, Slavonija, Banat, Bačka in Medžimurje ter večji del Slovenske krajine, kar je bilo Prekmurje, ki so bili dodeljeni novi Kraljevini SHS. Severne predele Ogrske (današnja slovaška ozemlja in Podkarpatska Rutenija) je dobila Češkoslovaška. Avstrija si je izborila današnjo Gradiščansko, Romunija pa je anektirala Transilvanijo. Število madžarskih vojakov je mirovna pogodba omejila na 35.000, mornarico so morali razpustiti, Madžarska je bila obvezana plačevati vojno odškodnino.

Na Madžarskem je takoj zavladalo razočaranje, občutek krivične obravnave in želja po spremembah teh določil, kar ni popustilo niti po 100 letih. Trianonska pogodba je še zmeraj nočna mora kolektivnega spomina. Danes tako v Budimpešti pred madžarskim parlamentom gradijo velik spomenik narodne enotnosti, posvečen Trianonu. Na stenah spomenika bodo navedene vse historične ogrske občine – med njimi tudi Lendava in Murska Sobota.

"Vsaj od razglasitve neodvisnosti Kosova naprej v Evropi določeni mednarodni sporazumi ne veljajo več brezpogojno. Zgodila se je ruska zasedba in aneksija Krimskega polotoka. Škotom za zdaj ni uspelo z referendumom, katalonska pravica do samoodločbe je bila ustavljena z nasiljem – spreminjanje državnih meja je torej odvisno od tega, v kolikšni meri so posamezne države in nacionalna gibanja zmožna s političnimi prizadevanji in z vojaško silo uveljaviti svoje ozemeljske pretenzije. Zdi se, kot da nič več ni samoumevno. Madžarska politična elita ustvarja in propagira revizionistično zgodovinsko-politično pripoved, za katero pridobiva določeno podporo tudi na lokalni ravni zunaj Madžarske, saj za madžarsko prebivalstvo v 'neodrešenih pokrajinah' namenja precej javnih sredstev. Ni treba živeti v utvari, da pri tem ne gre tudi za ozemeljske pretenzije po območjih nekdanje kraljevine Ogrske, ki jih razumejo kot del madžarskega nacionalnega ozemlja," dogajanje zadnjega desetletja povzame zgodovinar Jernej Kosi s Filozofske fakultete v Ljubljani, vodja projekta o postimperialnih tranzicijah na slovenskih mejnih območjih v letih po razpadu Avstro-Ogrske in podoktorski raziskovalec v okviru ERC-projekta Nepostrans na Inštitutu za politično zgodovino v Budimpešti.

Z njim smo se pogovarjali ob 100. obletnici podpisa Trianonske pogodbe.

Če postavimo današnjo Madžarsko v zgodovinski kontekst pred prvo svetovno vojno, bila je del Avstro-Ogrske, na mirovno konferenco pride kot Madžarska.
Današnja Madžarska nima veliko skupnega s Kraljevino Ogrsko. Vse od dualističnega sporazuma leta 1867 funkcionira Kraljevina Ogrska kot relativno samostojna država, z drugim delom habsburškega imperija jo družijo habsburški vladar, skupna zunanja politika, vojska, valuta in carinsko območje. Ogrska politična elita v drugi polovici 19. stoletja izkorišča vsako priložnost, da bi se čim bolj osamosvojila od Dunaja in si izborila čim večjo notranjo avtonomijo. Sočasno pa navznoter, na območju Ogrske, ki je zelo večetnično, poskuša uveljavljati nacionalizacijsko politiko. Jezikovno in etnično zelo pisano prebivalstvo skuša še posebej skozi šolski sistem preobraziti v Madžare. Ampak v prizadevanjih po madžarizaciji prebivalstva državni aparat ni preveč uspešen.

Čeprav se med prvo svetovno vojno Avstro-Ogrska po prvotnem šoku na vzhodni fronti še kar uspešno vojskuje in v zelo težkih razmerah štiri leta vzdrži na frontah, jesen 1918 pričaka v razsulu. Cesar Karel zato dovoli ustanavljanje narodnih svetov in država začne razpadati zaradi notranjepolitične in socialne krize. Tudi na Ogrskem režim izgubi legitimnost, saj prebivalstvu ni zmožen zagotavljati najosnovnejših življenjskih potrebščin. Dvojna monarhija je jeseni in zgodaj pozimi 1918 v procesu razkroja. Voditelji nacionalnih gibanj sledijo geslu dneva – Wilsonovi ideji o pravici narodov do samoodločbe. Obenem pa novoustanovljene države – Romunija, Jugoslavija, Češkoslovaška – z vojsko zasedajo območja Kraljevine Ogrske. Že pred samim začetkom pariške mirovne konference zato ogrski državni aparat nima več nadzora nad večino ogrskega ozemlja.

V takih razmerah v Budimpešti prevzame oblast opozicijski prvak grof Mihaly Károly, ki poskuša na začetku z obsežnimi demokratičnimi reformami in garancijami za pripadnike nemadžarskih narodnosti zagotoviti razmere za ohranitev ozemeljske celovitosti Ogrske. V razmerah popolnega socialnega razsula in ob sočasni zasedbi severnih, vzhodnih in južnih predelov Ogrske so prizadevanja Karolyjeve vlade popolnoma neuspešna. Ko marca 1919 pariška mirovna konferenca dovoli romunski vojski, da se pomakne še globlje na ozemlje Ogrske s skoraj povsem madžarskim prebivalstvom, Károly odstopi. Priložnost izkoristijo boljševiki pod vodstvom Béle Kuna.

Marca 1919 na Madžarskem tako za nekaj mesecev vzpostavijo prvo boljševiško republiko zunaj Rusije. Kakšen vpliv je imelo to na položaj Madžarske na mirovni konferenci?
Revolucionarni vladni svet, ki marca v Budimpešti prevzame oblast, razglasi kot svoj cilj vzpostavitev diktature proletariata. Pri tem pa madžarski komunisti ne ostanejo zgolj pri besedah, ampak v štirih mesecih vladanja tudi dejansko odstranjujejo temelje buržoaznega reda: med drugim nacionalizirajo industrijske obrate in veleposestva. Komunistični prevzem oblasti zato samo še poslabša položaj madžarskih interesov na pariški mirovni konferenci. Odslej Madžari niso samo poraženci, pri čemer poraženci na pariški mirovni konferenci niso sodelovali na pogajanjih, ampak tudi netilci revolucije. To so meseci neposredno po boljševiški revoluciji v Rusiji. Gre za obdobje, ko je prebivalstvo sito vojne, oblast ni zmožna zagotoviti hrane in ljudje so pripravljeni množično slediti revolucionarnim političnim in socialnim vizijam. Evropske vladajoče razrede je zato resnično strah revolucije in njene širitve na zahod. Zato lahko madžarske sosede v Parizu igrajo tudi na karto protikomunizma. V zameno za zatrtje revolucije jim je še zlasti Francija pripravljena obljubiti obsežna območja Ogrske.

Kakšna so bila madžarska pričakovanja v Parizu? Tja Madžari niso uradno vabljeni, a njihova delegacija je poskušala predstaviti svoje argumente, iskati politične zaveznike med pogajalci ipd.
Pričakovali so, da se bo pri ureditvi srednje Evrope odločalo tradicionalno. A to se leta 1918 ne more več zgoditi. Ko postane jasno, da je ohranitev ozemeljske celovitosti Ogrske neuresničljiva, poskušajo madžarski diplomati in politiki že v obdobju Károlyjeve vlade za Madžarsko pridobiti čim več ogrskega ozemlja. Pri tem se tudi oni opirajo na Wilsonov princip pravice narodov do samoodločbe, ki da naj bo temelj za razmejitev in oblikovanje nacionalnih držav. Zato madžarska oblast vzpostavi neposredne diplomatske stike s predstavniki antantnih sil. Vendar pa so pri zagovarjanju lastnih teritorialnih interesov Madžari večinoma neuspešni, saj Francija močno podpira ozemeljske zahteve madžarskih sosed. Madžarska delegacija tako dobi vabilo, naj pride v Pariz, šele 1. decembra 1919. Takrat je že vse odločeno, ozemeljski apetiti sosednjih držav pa zarisani v zemljevide srednje in jugovzhodne Evrope. Ko vodja madžarske delegacije, grof Apponyi, predstavi madžarska stališča, mu zavezniki priznajo njihovo upravičenost, vendar pa za spreminjanje meja držav naslednic ni več dovolj politične volje.

Kaj konkretno je zapisano v mirovno pogodbo z Madžarsko?
Trianonska mirovna pogodba je po svoji vsebini diktat. V primerjavi s Kraljevino Ogrsko je trianonska Madžarska zmanjšana za dve tretjini (brez Hrvaške – Slavonije) in za skoraj šestdeset odstotkov prebivalcev, med njimi je trideset odstotkov izključno madžarsko govorečega prebivalstva. Ob novih sosedah – Češkoslovaški, Romuniji, Kraljevini SHS – dobita nekaj ogrskega ozemlja celo Italija (Reka) in Poljska. Glede na Ogrsko se Madžarska skrči s prvotnih 282.000 na 93.000 kvadratnih kilometrov in na 7,6 milijona od prvotnih 18,2 milijona prebivalcev. Mirovna pogodba od Madžarske tudi zahteva plačevanje visokih reparacij, pri čemer je madžarsko gospodarstvo zelo okrnjeno, saj številni industrijski kompleksi in rudniki ostanejo na drugi strani državnih meja.

Kaj vse so torej izgubili?
Predvsem na novo vzpostavljena Madžarska izgubi veliko ozemlja, ki ga strnjeno poseljuje madžarsko govoreče prebivalstvo. To ozemlje bi bilo, če bi na mirovni konferenci dosledno upoštevali Wilsonova izhodišča in madžarske argumente, najbrž dodeljeno Madžarski. Zgodovinsko gledano zadošča, če omenimo, da je od kakšnih 3,2 milijona Madžarov, ki so kot pripadniki manjšine živeli v sosednjih državah, skoraj polovica živela v strnjenih naseljih neposredno ob meji z Madžarsko. Seveda pa ni nujno, da so se vsi ti ljudje nujno identificirali kot Madžari. Znani so tudi primeri, ko posamezniki, ki so ostali zunaj Madžarske, tega niso objokovali ali videli kot nekakšno travmo.

Ko govorimo o "izgubljenih območjih in prebivalstvu", gre seveda za perspektivo iz središča Madžarske …
Seveda, v veliki meri gre za perspektivo medvojne madžarske politične in družbene elite, čeprav je tudi res, da je ob podpisu Trianonske pogodbe na ulicah Budimpešte protestiralo več sto tisoč ljudi. Tudi del madžarskega prebivalstva, ki je ostal na drugi strani meja, s tem seveda ni bil zadovoljen, zlasti uradništvo, ki je izgubilo svoje uradniške položaje. Del prebivalstva se je prisiljen izseliti ali pa ga nove oblasti izženejo. Del prebivalstva pa se prilagodi na nove okoliščine, saj ima madžarsko prebivalstvo, ki ostane zunaj meja nacionalnih držav, v skladu z mirovnimi pogodbami pravico izbire – lahko prevzame državljanstvo države, kjer živi, ali državljanstvo države, ki ji po nacionalnem ključu pripada. Pri položaju madžarskega prebivalstva zunaj meja Madžarske je zelo zanimivo Prekmurje, saj ponazarja izkušnje številnih madžarskih manjšinskih skupnosti. V Prekmurju smo v letih po aneksiji h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po eni strani priča državnemu nasilju nad Madžari. Številni uradniki in učitelji so odpuščeni. Madžarsko govoreče podeželsko prebivalstvo v okolici Lendave je izključeno iz zemljiške reforme, manjšinsko šolstvo se ne more razvijati, država pa poskuša predele s strnjeno naseljenim madžarskim prebivalstvom tik ob meji razbijati z načrtnim naseljevanjem primorskih Slovencev. Po drugi strani se del lokalne madžarske elite brez težav integrira v nov jugoslovanski kontekst. Murskosoboški gospodarstvenik Ferdinand Hartner, denimo, ki ga jugoslovanski žandarji na začetku dvajsetih let upravičeno sumijo iredentizma, postane leta 1933 župan Murske Sobote.

Sorodna novica Prizadevanja za priključitev Prekmurja: "To je bila skupna akcija"

Tudi za Prekmurje so na mirovni konferenci potekale razprave, kateri državi naj pripade. Na Slovenskem je bil ustanovljen poseben odbor, ki je pripravljal dokumente za konferenco, za Prekmurje so bile pomembne študije, ki jih je pripravil Matija Slavič. Izdelal je zemljevid Prekmurja in seznam krajev s slovenskimi imeni. Dokazoval je, da na levem bregu Mure živi več kot 100.000 Slovencev.
Njegovo stališče je temeljilo na predpostavkah slovenskega nacionalnega gibanja, ki se je razvijalo v avstrijskem delu habsburške monarhije od srede 19. stoletja. Leta 1848 je prvič javno artikulirana teza, da so ti predeli Ogrske del slovenskega ozemlja, da tam živijo Slovenci in da jih je zato treba vključiti v posebno upravno enoto – Slovenijo. V Kozlerjevem zemljevidu je vrisana jezikovna meja na način, da so predeli ogrskih županij Železne in Zale že razumljeni kot del Slovenije. Obenem pa se etnografska spoznanja o slovenskem značaju Prekmurja v naslednjih desetletjih postopoma poglabljajo. Slavič te dokumente in zapise zbere, sestavi ter interpretira na način, s katerim je bilo mogoče na mirovni konferenci uveljavljati pretenzijo po tem prebivalstvu in prostoru. Glede na to, da je to ozemlje nato pripadlo jugoslovanski državi, je torej Slavič zelo prepričljiv. Vendar pa ne smemo pozabiti, da jugoslovanska vojska dobi dovoljenje za okupacijo današnjega Prekmurja šele po tem, ko jugoslovanska delegacija v Parizu privoli v to, da bo z vojsko pomagala strmoglaviti madžarski komunistični režim.

Sorodna novica Porabje: samosvoj košček zemlje, kjer kljub vsemu še živijo Slovenci

Del slovenskega prebivalstva pa je po razmejitvi v 20. letih še vedno ostal del Madžarske: porabski Slovenci. Kaj se z njimi dogaja po prvi svetovni vojni?
Niso upravičeni do posebnih manjšinskih pravic. Razumljeni so kot prebivalstvo, ki ga je treba še posebej podrobno nadzirati, pri čemer se gospodarski položaj tega območja še poslabša, saj je odrezano od trgovskih in upravnih središč, ki so ostala na drugi strani meje v Prekmurju.

Na Madžarskem je nato leta 1920 razglašena monarhija, a niso imeli kralja. Kakšna ureditev je torej bila to?
Gre za nacionalno državo, ki je zdaj etnično in jezikovno skoraj docela homogena, saj je skoraj devetdeset odstotkov prebivalcev Madžarov. V tem pogledu se zelo razlikuje od preostalih držav naslednic, ki so vzniknile na območju Avstro-Ogrske in ki so vse po vrsti etnično in jezikovno precej heterogene, čeprav se same razglašajo za nacionalne države. Na čelo države uspe leta 1920 z grožnjo vojaškega posredovanja skozi parlamentarno proceduro priti Miklosu Horthyju, zadnjemu vrhovnemu poveljniku avstro-ogrske mornarice, ki vlada kot regent s predsedniškimi pooblastili. Habsburžan Karel se sicer dvakrat vrne na Madžarsko, kjer želi zasesti ogrski prestol, saj verjame, da ima dovolj podpore med prebivalstvom, kar pa se izkaže za utvaro. Države zmagovalke v vojni namreč naredijo vse za to, da bi preprečile obnovitev habsburške vladavine: novembra 1921 dosežejo, da madžarski parlament uradno detronizira Habsburžane.

Zgodovina Madžarske med obema vojnama je zelo dinamična, pri čemer je značilno, da stare zemljiške in kapitalistične elite ohranijo primat do izbruha gospodarske krize na začetku tridesetih let. Nato pa se politična kultura radikalizira v skrajno desno smer po zgledu italijanskega fašizma in nemškega nacizma. To obdobje madžarske zgodovine zaznamuje tudi bolj ali manj odkrit antisemitizem, ki ga tolerira tudi državna oblast.

Že v času določanja novih mej so madžarski politiki poskušali revidirati določila pogodbe, po podpisu so stavili na pomoč ZDA, ki iz notranjepolitičnih razlogov ne ratificirajo mirovnih pogodb, pozneje se obračajo na novo Društvo narodov. Skratka, na več frontah poskušajo doseči spremembo Trianonske pogodbe skozi celotno medvojno obdobje.
Drži, vendar pa so Madžari še zlasti v dvajsetih letih mednarodno osamljeni. V letih 1920 in 1921 so madžarske sosede Jugoslavija, Romunija in Češkoslovaška pod pokroviteljstvom Francije podpisale dvostranske dogovore o medsebojni obrambi, s čimer je nastala t. i. mala antanta. Namen teh zavezništev je ohranitev teritorialnega statusa quo v srednji Evropi. V takih okoliščinah in brez zunanjih zaveznikov revizija seveda ne pride v poštev in tega se madžarska elita zaveda, in to še toliko bolj, ker je do leta 1927 pod vojaškim in finančnim nadzorom Društva narodov. Po koncu nadzora se začnejo razmere spreminjati. Madžarska se izogiba pogodbenim omejitvam glede vojske, obenem pa sklene z Italijo sporazum o prijateljstvu, saj Mussolini išče zaveznika zoper Jugoslavijo, kjer ima Italija ozemeljske pretenzije. Madžarski predsednik vlade Bethlen začne konec dvajsetih let javno govoriti o potrebi po spreminjanju državnih meja.

Kakšen pa je bil odnos med Madžarsko in Jugoslavijo v tem medvojnem obdobju?
Nikoli pretirano prijateljski, saj madžarski revizionistični interesi zadevajo tudi jugoslovanska ozemlja. Na Madžarskem imajo na primer svoj vadbeni center ustaši, katerih cilj je destabilizacija Kraljevine Jugoslavije, to pa je tudi v interesu Madžarske. Obenem pa v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, poznejši Kraljevini Jugoslaviji, živi veliko madžarsko govorečega prebivalstva, ki ga administrativni aparat in politika obravnavata kot narodnostno manjšino. A temu prebivalstvu Jugoslavija na začetku – čeprav se je z mirovno pogodbo k temu zavezala – ne zagotavlja zajamčenih manjšinskih pravic, in to je vir spora.

Pride leto 1941, ko se ozemeljska razmerja znova spremenijo, saj so Madžari zaščitnike našli tudi v nacistični Nemčiji.
Že od konca dvajsetih let naprej je v nemškem odnosu do pariškega mirovnega diktata zaznati spremembe. Te postanejo očitne s prihodom Hitlerja na oblast leta 1933. Madžarska politična elita poskuša to izkoristiti. Takratni madžarski ministrski predsednik Gömbös je prvi evropski voditelj, ki obišče Hitlerja. V naslednjih letih postane Madžarska zvesta članica kluba srednje- in jugovzhodnih evropskih držav, ki jih ekonomsko in politično obvladuje nacistična Nemčija. Francoski vpliv v tem prostoru namreč slabi. Pokaže se, da je to tradicionalno nemško vplivno območje znova prišlo pod nemški vpliv, saj se Nemčija v tridesetih letih uveljavi kot najpomembnejša trgovinska partnerica, ki uvaža velik delež surovin in kmetijskih predelov iz teh držav. Madžarski tak položaj ustreza tudi zaradi odkritih Hitlerjevih revizionističnih ozemeljskih teženj. Pri tem pa je Nemčija do madžarskih teritorialnih pretenzij zadržana zaradi nasprotujočih si interesov Romunije in Jugoslavije, ki sta v tem obdobju prav tako servilni nemški politični in zunanjetrgovinski partnerici. Kljub temu je Madžarska za svojo zunanjepolitično strategijo nagrajena leta 1938, ko pride po sklenitvi Münchenskega sporazuma do razkosanja Češkoslovaške. Fašistična Italija in nacistična Nemčija takrat dovolita Madžarski, da zasede predele Slovaške in današnje Ukrajine (t. i. Podkarpatski Rus). Vendar pa naslonitev na Nemčijo nujno pripelje Madžarsko v drugo svetovno vojno na strani nacističnega vojaškega stroja. V drugi svetovni vojni smo tako priča paradoksni situaciji: pred Stalingradom se na nemški strani bojujejo madžarski in romunski vojaki. Ti vojaki umirajo za to, komu bo v prihodnosti pripadala Transilvanija – Romuniji, ki je to ozemlje dobila s Trianonsko pogodbo, ali Madžarski, ki to ozemlje zahteva zase po etničnem ključu in pri tem računa na pomoč Nemčije.

Sorodna novica Orban ob nagovoru dijakov znova objavil zemljevid "velike Madžarske"

V madžarskem kolektivnem spominu je ta mirovna pogodba po prvi svetovni vojni torej ostala kot velika krivica in bolečina.
Pri tem je treba ločiti dvoje. Objektivno gledano ni nobenega dvoma, da je del madžarskega prebivalstva – del tistega prebivalstva, ki je ostal na drugi strani meja in tudi družbena elita znotraj Madžarske – imel številne razloge za žalovanje, razočaranje, za občutke, da se jim je zgodila krivica. To je Madžarom v medvojnem obdobju priznaval tudi marsikateri nemadžarski politik: da so bili v okviru povojnih okoliščin in kupčij, ki so se sklepale za diplomatsko mizo v Parizu, krivično obravnavani.

Madžarska zunanja politika je bila med vojnama usmerjena v to, da bi se del teritorialnih izgub kompenziral, ta prizadevanja pa je spremljala tudi načrtna propaganda zoper trianonska mirovna določila. To propagando povzema geslo "Nem! Nem! Soha!" (Ne! Ne! Nikoli!). V socialističnem obdobju je bilo nato vprašanje Trianona na Madžarskem potisnjeno v ozadje.

Sorodna novica Orbanova "neliberalna demokracija" - krepitev moči in večanje razkola med Madžari

Ponovno načrtno obujanje spomina na Trianon in s tem povezano podoživljanje trianonskih travm se je začelo v 90. letih in še posebej v obdobju prve Fideszove vlade. Tukaj pa seveda ne govorimo o neposrednih, v marsičem krivičnih posledicah Trianonske pogodbe za madžarsko prebivalstvo, pač pa o načrtni politiki spominjanja. Orbanova vlada zelo načrtno ustvarja in širi predstavo o zelo veličastni in dolgi madžarski zgodovini na eni strani in o travmatični trianonski izkušnji, ki je leta 1920 doletela Madžare. Zadnjih 10 let je Trianon vseprisoten in o njem se govori na vseh ravneh – tako v okviru elitne kot množične kulture. Iredentistične subkulture so v zadnjih desetih letih prerasle v t. i. Trianon-business, ki pokriva vse od kratkih majic s podobo razkosane predtrianonske Madžarske do nacionalnih rockovskih skupin in turističnih izletov v Transilvanijo. Sočasno pa po celotnem ozemlju Madžarske vznikajo spomeniki Trianonu.

Sorodna novica Romunski predsednik opoziciji: Koliko vam je Viktor Orban ponudil za Transilvanijo?

To nam kaže tudi zadnji dogodek, ko je madžarski premier Viktor Orban z željo po dobrem opravljanju maturitetnih izpitov objavil ravno predtrianonski zemljevid. V zadnjem času je bilo napeto dogajanje v Romuniji, ko je romunski predsednik ob sprejemanju zakona o večji avtonomiji madžarske manjšine spraševal poslance, koliko jim je Viktor Orban ponudil za Transilvanijo …
Trianon se uporablja za politično mobilizacijo prebivalstva na Madžarskem in obenem za mobilizacijo madžarskega prebivalstva zunaj meja pod praporom vladajoče stranke. Vsem Madžarom oz. ljudem z madžarskimi koreninami je Madžarska ponudila državljanstvo. To so hvaležni volivci. Fidezs dosega bleščeče volilne izide tudi s številnimi glasovi prebivalstva zunaj meja, pri čemer temu prebivalstvu v zameno za politično podporo namenja izdatno finančno podporo iz državnega proračuna oziroma prek podjetij, povezanih z vladajočo stranko. Pri tem je seveda treba ločiti med legitimno skrbjo za nacionalno manjšino, pragmatičnim političnim premislekom o koristih na vsakokratnih volitvah ter tudi med za zdaj še blagimi revizionističnimi težnjami trenutno vladajoče madžarske politične elite. Ne vidim razlogov za utvaro, da v določenih krogih ozemeljske pretenzije ne obstajajo.

Ob vsaki obletnici lahko preberemo tudi govorice, da Trianonska pogodba preneha po 100 letih od podpisa. To je danes.
Preveril sem v medijih in vse kaže, da pogodba še zmeraj velja. A jutri je nov dan. Zato upam, da bo slovenskim medijem o morebitnem prenehanju veljavnosti dovoljeno poročati – seveda v primeru, če bi se kaj takega kdaj v prihodnosti res zgodilo.