Njegova zvezna dežela je podobno kot preostale po kvotah sprejela svoj delež beguncev, kar je za Koroško v zadnjih dveh letih pomenilo 5600 prosilcev za azil. "Naš trg delovne sile jih toliko še lahko prenese. Če pa se bo njihovo število še povečalo, bo vse skupaj precej teže," je v pogovoru za Tarčo povedal Kaiser.

Kam ste nastanili begunce in kako?
Na Koroškem smo uredili nastanitvene centre, v katerih živi največ 50 ljudi. Tako veliko skupine še lahko nadziramo in po potrebi ukrepamo. Skušamo jih razporediti po vsej Koroški. Dežela ima 132 občin, begunce smo nastanili v okoli 70 občinah. Imamo pa tudi zvezne nastanitvene centre. Zvezna vlada je te nastanitve uredila na svojih zemljiščih. Tam so skupine večje, v zveznih nastanitvenih centrih biva do 400 prosilcev za azil.

Prav temu so se z velikim protestom pred vojašnico v Beljaku prebivalci in krajevni politiki prejšnji mesec uprli.
Tako je, tega se niso lotili dovolj preudarno. Vem, da je težko nastaniti toliko ljudi. Ljudem v stiski moramo pomagati, toda pri tem je nujno tesno sodelovanje zveznih, deželnih in občinskih oblasti. Le tako se bomo lahko uspešno spopadali s tako velikim številom beguncev.

Kako sistem deluje? Imate kaj besede ali zvezna vlada deželi le sporoči število beguncev, ki jih morate sprejeti?
Seveda potrebujemo take informacije. V najtežjih časih, jeseni lani, je v Avstrijo na dan prihajalo po 600, 700 novih iskalcev azila. Zelo težko jih je bilo nastaniti, zvezna vlada jih je zato morala razporejati, da je omogočila, da se je število beguncev v posameznih deželah znižalo. Pravico določanja kvot je zvezna vlada na Koroškem uporabila šestkrat.

Imajo občine pravico uradno zavrniti begunce? Lahko župan reče, da jih ne bo sprejel?
Nastanitve beguncev, ki jih določi zvezna vlada, se ne da zavrniti. Če gre za deželne nastanitvene centre, se seveda skušam dogovoriti s tamkajšnjimi župani in županjami, saj se lahko s temi izzivi uspešno spopadamo le, če smo enotni.

Dobra praksa je torej čim boljše obveščanje?
Po mojih izkušnjah je pomembno, da so ljudje obveščeni. Vsepovsod sem opazil, da so nasprotovanja pred prihodom beguncev zelo velika. Ko pa ti ljudje prispejo in se začnejo stiki z domačini, je vse skupaj laže. Težko je razumeti podatke, ko se govori abstraktno, teoretično. Ko pa ljudje vidijo te uboge, prestrašene ljudi, so jim spet pripravljeni pomagati.

Zvezna vlada zapira meje, poostruje mejni nadzor. Kakšni bodo vplivi na turizem, gospodarstvo ob meji s Slovenijo?
Iskreno povedano je Avstrija oziroma naš kancler Faymann vedno poskušal doseči, da bi bila žarišča kot prvi uradni ukrep za nastanitev beguncev na zunanjih mejah Evropske unije. Vztrajamo pri tej zahtevi. Če pa to ni izvedljivo, moramo zaščititi suverenost Republike Avstrije. Ne moremo nastaniti 90 000 ljudi in dovoliti prehoda še 600 000 dodatnim ljudem. Določiti moramo meje, prek katerih nismo pripravljeni iti. Da bi jih dosegli, potrebujemo celo vrsto ukrepov. Najpomembnejši ukrepi so aktiven nadzor meja, v sodelovanju s sosedami, v našem primeru s Slovenijo in Italijo. Potrebujemo hitrejšo obravnavo beguncev, kar pomeni več ljudi, ki bodo obravnavali vloge za azil. In na koncu, pri vračanju beguncev, moramo poskrbeti, da bomo te vračali v varne države. To so najpomembnejše stvari, dokler ne najdemo skupne evropske rešitve.

Velikih varnostnih težav z begunci na Koroškem nimate?
Velike varnostne težave, ko bi zaradi beguncev izbruhnili nemiri, nam je uspelo omejiti. Prihajalo je le do manjših kaznivih dejanj, tudi poškodb. Toda če upoštevamo veliko število beguncev, ki smo jih sprejeli in ki so potovali prek Avstrije - na Koroškem smo prek Karavanškega predora sprejemali po 3000 ljudi v zelo dobrem sodelovanju s slovenskimi oblastmi, ki so nato nadaljevali pot proti Nemčiji in Švedski ... Ob tako velikem številu lahko rečemo, da je bilo število prestopkov znotraj normalnih meja.