Spomnimo se nekaterih najvidnejših.

Leto 800: Karel Veliki postane rimski cesar
Karel Veliki ali Karel I. je bil med letoma 768 in 814 kralj Frankov, na božični dan leta 800 pa je postal tudi cesar z zvenečim nazivom imperator romanorum, torej naslednik vladarjev rimskega imperija. V takratni Baziliki svetega Petra v Rimu ga je okronal takratni papež Leon III. To imenovanje je pomenilo, da ima Karel oblast nad vsem nekdanjim Rimskim cesarstvom, zahodnim in vzhodnim. Tako je postal prvi cesar po padcu Rimskega cesarstva tri stoletja predtem, priznavala ga je Zahodna Evropa. Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je položil temelje sodobne Francije in Nemčije. Njegovo 14-letno vladanje kot cesar je pomenilo obdobje širjenja krščanstva in kulturnega preporoda po vsej Evropi. Umrl je leta 814, pokopan je v Aachnu. Nasledil ga je sin Ludvik Pobožni.

Leto 1776: George Washington vojsko popelje čez reko Delaware
Julija leta 1775 je ameriški kongres sprejel deklaracijo o neodvisnosti, potem ko so nekaj mesecev prej izbruhnili spopadi med angleškimi četami in enotami ameriške milice. Za vrhovnega poveljnika nove kontinentalne vojske je bil izbran George Washington. Leta 1776 je general Washington, ki je pozneje postal prvi predsednik ZDA, s svojo vojsko utrpel več porazov, zato je bila morala vojakov nizka. Nujno je potreboval uspeh na bojišču. Zgodaj zjutraj na božični dan leta 1776 je nato Washingtonu uspelo 2400 vojakov popeljati čez reko Delaware v New Jersey, kjer so nemški vojaki zasedli mesto Trenton. S tem, ko je dosegel nasprotni breg napol zamrznjene reke, je Washingtonova vojska napadla presenečene Nemce in zavzela Trenton, a le za en dan, saj so se že naslednji dan morali umakniti. Kljub temu je prečkanje reke za ameriško vojsko predstavljalo veliko moralno spodbudo. Sledilo je še nekaj pomembnih zmag. Ameriška vojna za neodvisnost se je nato končala leta 1783 s podpisom Pariškega sporazuma.

Leto 1914: Božično premirje na zahodni fronti
Premirje med divjanjem prve svetovne vojne velja za enega najsvetlejših primerov človečnosti, prijaznosti in mirovnih prizadevanj v zgodovini. 24. decembra leta 1914 so se namreč britanske, francoske, belgijske in nemške sile, ki so bile vkopane v jarke na zahodni fronti, spontano odločile, da na predvečer božiča prekinejo spopade. Nemški vojaki so po zgodovinskih pričevanjih začeli prvi peti božične napeve in z majhnimi jelkami krasiti svoje jarke. Na njihova dejanja so se odzvali tudi britanski in drugi zahodni vojaki, ki so začeli prepevati svoje kolednice. Vsi vojaki so se nato podali na nevtralno ozemlje, "nikogaršnjo zemljo", kjer so odložili orožje in pozdravili drug drugega. Kot kažejo pričevanja, so si celo izmenjali cigarete, viski, hrano in odigrali nogometno tekmo. V tem času so čete lahko tudi v miru pokopale umrle in na novo utrdile jarke. To je bilo popolnoma spontano božično premirje, ki so mu nekateri generali nasprotovali. Trajalo je različno dolgo na različnih delih zahodne fronte – le nekaj ur, en dan ali celo do novega leta. Po nekaterih podatkih je v premirju sodelovalo okoli 100.000 vojakov.

V naslednjih letih je na predvečer božiča sledilo še nekaj podobnih poskusov prekinitve ognja, a božično premirje nikoli ni bilo izvedeno v tako velikem obsegu kot leta 1914.

Leto 1989: Usmrtitev romunskega diktatorja Nicolaeja Ceausescuja
Ko je Nicolae Ceausescu leta 1965 postal generalni sekretar romunske komunistične partije, se je zdelo, da se bo v državi začelo liberalnejše obdobje, saj je sprostil cenzuro tiska in se z obsodbo invazije Varšavskega pakta na Češkoslovaško celo priljubil Zahodu. Toda to obdobje je bilo kratkotrajno in Ceausescu je kmalu postal eden najbrutalnejših diktatorjev vzhodnega bloka. Vzpostavil je kult osebnosti, za zastraševanje ljudi in svojih nasprotnikov pa uporabljal tajno policijo Securitate. Poleg tega je s skrajnimi ukrepi skušal povečati število prebivalcev, zato je splav v veliki meri prepovedal, iz prodaje odstranil kontracepcijska sredstva in finančno spodbujal pare, da bi imeli čim več otrok. Posledica je bila velika rast prebivalstva, zato so bile šole preobremenjene, otroke, katerih starši si niso mogli privoščiti naraščaja, pa so dali v mrežo sirotišnic. Ljudi sta pestila tudi pomanjkanje hrane in splošen padec življenjskega standarda. 16. decembra leta 1989 so ljudje imeli dovolj in začela se je krvava revolucija, ki se je hitro razširila po državi. Ceausescu je vojski naročil, naj strelja na protestnike. 22. decembra sta bila Ceausescu in njegova žena Elena, ki je bila namestnica premierja, aretirana. Na božični dan so jima pred vojaškim sodiščem sodili – postopek je trajal manj kot eno uro – in ju obsodili na smrt z ustrelitvijo. Usmrtili so ju še isti dan, posnetek dogodka je pokazala tudi romunska televizija.

Leto 1991: Mihail Gorbačov odstopi kot voditelj Sovjetske zveze
Sovjetska zveza (tudi Zveza sovjetskih socialističnih republik – ZSSR), ki je bila ustanovljena leta 1922, je v 20. stoletju igrala pomembno vlogo v svetovni politiki. V zadnjih desetletjih obstoja jo je sestavljalo 15 socialističnih republik. Osmi in zadnji voditelj Sovjetske zveze je bil Mihail Gorbačov, ki je bil na čelu države od leta 1988 do leta 1991. V obdobju vodenja države se je zavzemal za politiko glasnosti (odprtosti), ki je omogočila večjo svobodo govora in tiska, s perestrojko oziroma prestrukturiranjem pa je skušal decentralizirati gospodarsko odločanje. Ti ukrepi in ustanovitev izvoljenega kongresa ljudskih poslancev pa so spodkopali enopartijsko državo, obstoj so ogrožala tudi naraščajoča nacionalistična čustva. Avgusta leta 1991 so nasprotniki Gorbačova proti njemu sprožili udar, ki je bil neuspešen. 21. decembra se je 11 republik dogovorilo o razpustitvi unije in ustanovitvi Skupnosti neodvisnih držav. Gorbačov je na božični dan leta 1991 odstopil s položaja in razglasil, da je Sovjetska zveza ukinjena, predsedniška pooblastila pa je predal Borisu Jelcinu, ki je tako postal prvi predsednik Ruske federacije.