Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso ne skriva želja, da želi na položaju ostati še naslednjih pet let. Za zdaj kaže, da mu tega ne bo nihče preprečil. O njegovem prvem mandatu in pomenu ter vlogi predsednika Evropske komisije smo povprašali Irino Brinar s fakultete za družbene vede.

Zmaga konservativcev je Barrosu na široko odprla vrata k vnovični izvolitvi za predsednika Evropske komisije. Kako ocenjujete njegovo delo?

Po Santerju in Prodiju oz. »Santerjevi« in »Prodijevi« komisiji smo si z nastopom JM Barrosa obetali bolj energičnega in prodornega predsednika EK-ja (nekaj podobnega, kot je to bil J. Delors (1985-1995) , ki je popeljal takratno ES v drugi polovici 80. let iz obdobja 'evroskleroze', ki je zajela ES v prvi polovici istega desetletja). Njegov nastop pred EP-jem ob investiturnem postopku (postopek, po katerem EP potrdi predsednika in člane EK ) je obetal mnogo in tudi njegov zelo ambiciozni načrt dela EK-ja pod njegovim vodstvom, ki z današnjega zornega kota kaže, da se je (preveč) naslanjal na uspeh Pogodbe o ustavi za Evropo, torej, da bo PUE stopil v veljavo leta 2006. Na žalost je ta njegova navdušenost v drugi polovici mandata skopnela, verjetno tudi pod vplivom neuspeha ratifikacije, najprej Pogodbe o ustavi za Evrope in pozneje še Lizbonske pogodbe. Videti je bilo, kot da sta mu ta dva dogodka popolnoma zmešala strene in da mu je cel načrt padel v vodo, torej, da nima več lastnega načrta, ampak kot brodolomec išče oporo za svoja dejanja zdaj tukaj, zdaj tam (enkrat pri EP, drugic pri posameznih državah članicah).

Mnogi mu očitajo, da je le marioneta v rokah velike trojice (Nemčija, Velika Britanija in Francija). Vaš komentar.

Predsednik EK-ja in člani njegove komisije so neodvisni in avtonomni (213. člen Pogodbe iz Nice) in tudi države članice bi morale spoštovati to načelo (2. točka istega člena). Vendar pa je vprašanje, koliko se to spoštuje in kako se to vidi navzven (tako je to delal J. Delors). Predsednik, ki tega nima, pa je v svojih aktivnostih seveda bolj advisen od podpore držav članic in na ta način manj avtonomen. In to se potem zelo rado prenese tudi na preostale komisarje. Če predsednik ne izkazuje avtonomnega delovanja (vsaj navzven) do držav članic, potem ga člani njegove komisije se manj in tako imajo alibi tudi za kakšne ukrepe, ki so nastali pod vplivom držav, iz katerih prihajajo.

Kakšna je dejansko vloga funkcije predsednika Evropske komisije? Ima dovolj moči in vpliva za učinkovito delo?

Formalnopravno (v skladu z določbami veljavne Pogodbe iz Nice) ima seveda vso avtonomijo za realizacijo načrtov in posameznih ukrepov. Seveda pa je vse odvisno od njegovega lastne inciativnosti in podpore njegovih strokovnih služb in strokovnosti njegovega kabineta. Še enkrat bi kot primer, kaj lahko naredita Komisija in njegov predsednik, navedla primer 10-mandata J. Delorsa. Menim tudi, da sedanji način izvolitve predsednika in članov komisije v Svetu (v sestavi predsednikov držav ali vlad) s kvalificirano večino, daje večji manevrski prostor za izvolitev predsednika, kateremu ni potrebno, da bi bil všeč vsem 27 državam članicam (torej ni strahu, da bi imeli predsednika na najnižjem skupnem imenovalcu vseh interesov vseh držav članic, kar se je zgodilo s Santerjevo komisijo). Seveda pa tudi sedanja rešitev ni brez pasti. Odločanje s kvalificirano večino lahko prinese izvolitev kandidata za predsednika EK-ja, ki bo bolj 'po meri' nekaterih držav članic.

Barrosu številni očitajo neustrezno ukrepanje ob izbruhu gospodarske krize. Ali ima predsednik Evropske komisije dejansko vzvode, ki mu omogočajo bolj vsebinsko ukrepanje? Kaj o odzivu Evropske komisije na krizo menite vi?

Jose Manuel Barroso kot predsednik komisije se ni odzval pravočasno (to se pravi takoj, ko so se pojavili prvi znaki, da utegne zlom nepremičninskega trga v ZDA zamajati ameriške finančne (in s tem tudi gospodarske) temelje) in tudi potem, ko je komisija končno pripravila predloge, menim, da so bili ti nezadostni in neusklajeni, skratka ne tako močni, da bi jih države članice sprejele. Prav nasprotno, šibke predloge komisije so države članice izkoristile za to, da so uveljavile svoje lastne rešitve za premagovanje gospodarske krize. Razloge za tako mlačen odziv komisije na gospodarsko krizo lahko iščemo v tem, da je Barrosu v drugi polovici mandata (po letu 2007) izhlapel vse entuziazem, s katerim je začel svoje mandat in da se je kriza pojavila v zadnjem letu mandata komisije– to se pravi tako rekoč tik pred iztekom mandata.

K. T.