Čas, ko so zdravniki, medicinske sestre in drugi delavci na razpolago delodajalcu, se torej šteje v delovni čas, ki v enem tednu ne sme presegati 48 delovnih ur.

Od leta 1993 pravo EU-ja za večino poklicev določa, da lahko delavci vključno z nadurami delajo največ 48 ur na teden. Doslej ni bilo jasno, ali sem sodijo tudi ure, ki jih delavci v nujnih službah preživijo v pripravljenosti. Pravo pa ne določa, kakšno mora biti plačilo za čas, ko delavci čakajo v pripravljenosti.