Ob morebitni neuspešni ratifikaciji pogodbe v kateri od držav članic, sploh v takšni kot je Francija, ki je ena od ustanoviteljic povezave, se porajajo mnoga vprašanja in dileme. Za mnenje o nadaljnjih korakih in dejstvih glede Pogodbe o ustavi za Evropo smo povprašali profesorja na Fakulteti za družbene vede Zlatka Šabiča in profesorja na Pravni fakulteti Franca Grada.

Zavrnitev le ohranitev sedanjega stanja
S pravnega vidika zavrnitev pogodbe o ustavi za Evropo pomeni ohranitev sedanje pravne ureditve EU-ja, po kateri je Unija delovala doslej in bi lahko delovala tudi v prihodnje. Zavrnitev bi torej pomenila samo, da ni vzpostavljena nova pravna ureditev, kar pa pomeni, da se ohranja in da deluje še naprej sedanja pravna ureditev, je pojasnil profesor Franc Grad. Veliko se je govorilo tudi o tem, da bi ob morebitnem nesprejemu ustave posamezne države podpisale posebne pogodbe. Grad meni, da je to s pravnega vidika neurejeno vprašanje. Po njegovem mnenju bi bilo to seveda možno, a le če bi se vse članice s tem strinjale.

Politična kriza malo verjetna
Na vprašanje o politični krizi v EU-ju, ki lahko nastane ob neuspešnih ratifikacijah, je Šabič odgovoril, da se mu to ne zdi ravno verjetno. Po njegovem je v interesu večjega dela političnih elit v Evropi, da se Pogodba o ustavi za Evropo sprejme. Toda elite niso vedno v sozvočju z državljani, ki iščejo konkretne rešitve za konkretne težave. Vizionarstva se pač ne da jesti, še pravi Šabič.

Korak nazaj bi bil katastrofalen za Evropo
Po Šabičevem mneju, v primeru uspeha evroskeptikov, težave, na katere se ti sklicujejo, ne bodo nič manjše in z njimi se bo morala ukvarjati Evropska unija, kot jo poznamo danes. Šabič je prepričan, da nesprejetje ni v interesu evropskih držav, saj bi, gledano politično, zgolj oslabilo Unijo navzen, da o ekonomskih posledicah niti ne govorimo. Šabič se zaveda dejstva, da je Evropa v recesiji, da je gospodarska rast v razvitih evropskih državah večinoma nezadostna in da je nezaposlenost problem. Toda enako ne smemo ignorirati dejstva, da je ekonomska integracija med državami članicami že dosegla tako visoko stopnjo, da bi bil korak nazaj katastrofalen za Evropo in njeno vlogo v mednarodni skupnosti.

Podoben pravni položaj ustave kot ostalih pogodb
Kar zadeva "moč" Pogodbe o ustavi za Evropo Franc Grad pojasnjuje, da je za Evropo pravno gledano v enakem pravnem položaju in ima enako pravno veljavnost kot dosedanje ustanovitvene pogodbe. To pomeni, da gre za mednarodne pogodbe, ki nimajo višje pravne veljave kot nacionalne ustave. Na drugi strani pa je treba upoštevati, da že sedanji pravni red Unije temelji na načelu primarnosti predpisov Unije pred nacionalnimi predpisi, kar pomeni, da so članice prenesle na Unijo del svoje suverenosti in se v tem delu podredile odločitvam organov EU-ja.

Kaj pa se zgodi, če bi hoteli ustavo spreminjati, torej sprejeti amandmaje? To bi bila ena od možnosti za evroskeptike, če bo ustava le ratificirana. Tudi države članice so že omenile možnost spreminjanja. Slovaška je predlagala, da bi se majhne države združile in vložile amandmaje na ustavo, ki bi priredili ustavo, da bi bolj ustrezala manjšim članicam. V tej koaliciji naj bi bile Slovaška, Češka, Madžarska, Estonija, Litva in Latvija. Grad pravi, da je to, da se pojavljajo pozivi k amandmajem k ustavi že med postopkom njene uveljavitve pravno gledano povsem irelevantno. Ni mogoče namreč spremeniti pravnega akta, ki je že sprejet, pa še ni ratificiran, torej še sploh ni uveljavljen. Najprej mora biti torej Ustava ratificirana v vseh članicah, šele potem jo je mogoče spreminjati.

Ali je Evropa zrela za tak dokument?
Kar zadeva politične integracije v povezavi z ustavo Zlatko Šabič pravi, da je na to vprašanje treba odgovoriti z daljše, zgodovinske perspektive. Evropska unija je dosežek širšega integracijskega procesa, ki se je začel po drugi svetovni vojni in se še ni končal. Tudi Pogodba o ustavi za Evropo je rezultat tega procesa - mnogim verjetno ni znano, da je Evropski parlament že leta 1984 z veliko večino sprejel Osnutek pogodbe o Evropski uniji.

Tista pogodba je imela skoraj isti cilj kot današnja Pogodba, to je postati krovni akt, ki bi vse tri evropske skupnosti združil v eno, dokument, ki bi utemeljil temeljne vrednote Unije. Parlament je osnutek pogodbe posredoval v presojo državam članicam, ki pa ga niso vzele preveč resno. Tedanja stopnja evropskega integracijskega procesa pač ni bila dovolj zrela za sprejem tovrstnega akta. Danes, dvajset let kasneje, je ustava spet na dnevnem redu, nova, višja stopnja integracijskega procesa pa je omogočila, da se o njej in njeni vsebini tako resno pogovarjamo, pojasnjuje Šabič.

Nadaljevati je treba proces integracije
Zunanjepolitični predstavnik EU-ja Javier Solana je nedavno dejal, da EU v primeru nepotrditve ustave v Franciji ne bi bil več sposoben normalno delovati. Šabič na to odgovarja, da je EU med letoma 1965 in 1984 dokazal, da je tudi v nenormalnih pogojih mogoče kolikor toliko delovati. Šabič ne vidi, kakšne možnosti izbire ima Evropska unija na voljo v primeru zavrnitve Pogodbe. Po njegovem nobene druge kot nadaljevati proces integracije, verjetno z mnogo počasnejšim tempom kot do zdaj.

Omenil je tudi mnenje svojega nizozemskega kolega, ki je dejal, da so snovalci Pogodbe naredili napako že na samem začetku, ko so v ime dokumenta vnesli besedo ustava. Ustava je državotvorni akt in tako ga razume večina prebivalcev Unije. Evropska unija pa ni država in evropski integracijski proces ni državotvorje, kot ga razume povprečen prebivalec Unije. Če te besede v imenu dokumenta torej ne bi bilo, bi se vročim razpravam okoli ratifikacije Pogodbe utegnili izogniti. Sam sicer vseeno meni, da je razprava o tako pomembnih rečeh nujna.