Sodišče Evropskih skupnosti v Luksemburgu je tako razsodilo v primeru Iračanov Mekija in Noor Elgafadži, ki sta decembra 2006 zaprosila za dovoljenje za začasno bivanje na Nizozemskem, v utemeljitvi pa sta navedla, da bi bila v nevarnosti, če bi ostala v Iraku. Nizozemsko pravosodno ministrstvo je njuno prošnjo zavrnilo, ker naj ne bi dokazala, da obstaja "resna in osebna" grožnja, če bi se vrnila v domovino. Par se je na odločitev pritožil, sodišče pa je za mnenje prosilo Sodišče Evropskih skupnosti.

To je zdaj odločilo, da v skladu z evropsko zakonodajo tistim, ki želijo začasno bivališče v EU-ju, ker se doma bojijo smrti, ni treba dokazovati, da so v neposredni nevarnosti, če država, iz katere prihajajo, velja za nevarno. Državljanom tretjih držav naj bi tako v izjemnih okoliščinah dovolili bivanje v EU-ju brez dokazovanja, da so ogroženi, če je v njihovi domovini toliko nasilja, da bi bilo njihovo življenje v vsakem primeru v nevarnosti.

Zanimivo je, da je sodišče poudarilo, da morajo države članice same določiti, katere države so nevarne.

C. R.