Poslanci skušajo z veliko zamudo z resolucijo opozoriti na menda škodljivo priporočilo Evropske komisije iz leta 2005 o čezmejnem upravljanju avtorskih pravic za zakonite spletne glasbene storitve.

Do zdaj je, denimo, Tomaž Domicelj svoje pravice zaupal nekemu nacionalnemu kolektivnemu upravljavcu pravic (Sazasu), ta pa je nato z dvostranskim sporazumom z nekim drugim upravljavcem pravic Domiceljevo melodijo prodajal naprej ter sebi in Domicelju zagotavljal cekine.

Domicelj bi v našem primeru sicer lahko izbral tudi nekega tujega upravljavca svojih pravic, a se pri posameznih glasbenikih to ne dogaja, saj večinoma to naredijo le založbe. S tem je bila zagotovljena nekakšna konkurenca med posameznimi upravljavci na evropski ravni.

Vsi za enega, eden za vse
Priporočilo komisije, ki je sicer usmerjeno le na spletne ponudnike, saj njihova ponudba in povpraševanje sega prek vseh meja, uveljavlja načelo, da bi neki upravljavec od imetnikov, torej od glasbenikov in založb, pridobil pravice kar na evropski ravni, toda v parlamentu se bojijo, da bi se to načelo preneslo tudi na radiofuzijo. S tem bi nekaj evropskih upravljavcev dokončno izločilo manjše (nacionalne) upravljavce, saj jih ne bi več potrebovali.

Ogroženost kulturne pestrosti ponudbe glasbe
S tem bi se oblikovali oligopoli, manjši - v manjših državah kar nacionalni upravljavci - pa bi pravzaprav prišli na boben. Torej se konkurenca ne bi povečala, ampak bi se na evropski ravni celo zmanjšala. Ob tem si roke manejo verjetno bolj multinacionalke kot pa glasbeni ustvarjalci in ljubitelji glasbe.

Ker bi bili ob posel in cekine manjši upravljavci, ki praviloma pokrivajo glasbo obrobnih skupin in seveda manjših narodov, bi bila po mnenju parlamenta ogrožena tudi kulturna raznolikost povezave kot eden izmed temeljev evropskega sanjarjenja.

Parlament rešitev vidi v nadzorovani konkurenci, ki bi avtorjem glasbe zagotovila preživetje in omogočila pridobitev vseevropske konkurence. Zavzeli so se za sistem, ki bo avtorjeve dohodke določal na podlagi stopenj, veljavnih za državo, v kateri porabnik kupi (oziroma prenese) določeno glasbeno delo. S tem naj bi bil volk sit in koza cela, dobili bi tako eni kot drugi. Vedno znova pa je težava v tem, da gre le za priporočilo na priporočilo, ki se ga posreduje Svetu EU-ja, vladam in komisiji. Tema zanimiva, skrbi jasne, izid nedoločljiv.

Mitja Kandare/M. P.