Ob koncu leta prevladujejo ocene, da so slovenski pogajalci opravili zelo dobro delo na ravni usklajevanj med Svetom, Evropskim parlamentom in komisijo. Kakšen je vaš pogled na to?

Drži, menim, da smo lahko zelo ponosni na opravljeno delo. Dosegli smo napredek in soglasje pri 20 dosjejih v okviru trialoga, kar pomeni, da nam je v 20 pomembnih zakonodajnih paketih uspelo uskladiti vse tri institucije.

Ko gre za nedavno resolucijo Evropskega parlamenta o vladavini prava, ste bili do njenega sprejetja kritični. Mar se ne bi vlada lahko temu izognila, če bi že pred predsedovanjem pač storila to, kar je ob njegovem koncu – imenovanje evropskih delegiranih tožilcev in STA?

To je zanimivo vprašanje. Menim, da prav zaradi izvoza teh tem na evropski parket se temu ne bi izognili, ampak bi opozicija iskala neke druge mehanizme tovrstne uporabe časa – predsedovanja –, ko je Slovenija na neki način pod sojem žarometov, da uveljavlja domače politične teme. A da smo uskladili vse, kar je bilo tudi poudarjeno v prispevku, priča o tem, da je Slovenija zavezana vladavini prava, da je v dialogu našla rešitve v dobro vseh.

Ko gre za ključne cilje predsedovanja – sami ste rekli, da obžalujete le eno stvar – odsotnost soglasja za začetek pogajanj za članstvo s Severno Makedonijo in Albanijo. Se na tem področju blokade Bolgarije, ki ima zdaj novo vlado, ni dalo premakniti?

Imeli smo zelo podrobno pripravljen načrt v pogajanjih s Sofijo, da bi uskladili stališča skupaj s Skopjem. Vendar žal drugi poskus sestave vlade, ki je potekal v času začetka našega predsedovanja, ni uspel, tako da smo morali na sogovornika čakati tako rekoč do konca, do sredine decembra. Vendarle pa nam je uspelo v okviru sveta za splošne zadeve sprejeti soglasje o širitvenem paketu, kar pomeni, da so se države članice uskladile o splošnem postopku. Konkretno za uskladitev z Bolgarijo vis-a-vis Republike Severne Makedonije bo treba počakati do naslednjega predsedstva. Kljub temu je usklajevanje tega skupnega stališča tudi do Slovenije večkrat kritična evropska komisarka Vera Jourova označila za mojstrovino pogajanj v okviru EU-ja.

Zahodni Balkan bo najbrž ostal ena izmed slovenskih prioritet v zunanji politiki tudi po predsedovanju. Zelo se zaostrujejo odnosi v Bosni in Hercegovini zaradi umika srbskega dela iz skupnih institucij, kar bi lahko povzročilo hudo krizo. Glede na napoved Madžarske, da bo onemogočila sprejetje morebitnih evropskih sankcij proti Miloradu Dodiku, kakšno je stališče Slovenije do tega?

Ko država napove blokado določenih ukrepov, ki skladno s temeljnimi pogodbami zahtevajo soglasno podporo vseh članic, je jasno, da tovrstna odločitev v okviru EU-ja ne more biti sprejeta. Zagotovo bomo o tej temi razpravljali na ravni zunanjih ministrov v času francoskega predsedstva na prvi seji sveta za zunanje zadeve. Prav zaradi politične vnetljivosti na Zahodnem Balkanu je potrebno, da se najprej uskladimo ministri, preden kdo napove kakšne konkretne ukrepe.

Nekateri diplomati v dobrih odnosih aktualne vlade z madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbanom vidijo možnost, da bi Slovenija izraziteje igrala vlogo nekakšnega mostu med Budimpešto in preostalim delom povezave. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Slovenija je igrala že zelo uspešen most v času nemškega predsedovanja, ko se je usklajevala uredba o t. i. pogojevanju. Takrat je predsednik vlade s še enim poskusom dosegel, da so se predsedniki vlad držav članic usedli skupaj in poskusili uskladiti različna stališča. Kot rezultat tega je bila v času nemškega predsedovanja uredba sprejeta soglasno. Lahko smo sploh začeli s skladom za okrevanje in črpanje teh sredstev, ki je zdaj na neki način pogojevano s to uredbo o pogojevanju.

Če za kratko še ostanemo v regiji – pred kratkim ste se sešli s predsednikom uprave NLB-ja Brodnjakom. Banka je še vedno v četrtinski državni lasti. NLB bi se rad širil na Hrvaško, kar je bilo dolgo nemogoče zaradi odklonilnega stališča sosednje države. Se tu obeta politični dogovor?

Ni šlo za poziv k političnemu dogovoru, temveč za predstavitev načrtov NLB-ja v regiji. Predsednik uprave je omenil, da je otoplitev odnosov med državama opazna, verjetno je bil to eden od razlogov, zakaj je prišel predstavit načrte.

Pred dnevi ste bili v Washingtonu, kjer je bila tema pogovora z ameriškim zunanjim ministrom Anthonyjem Blinknom tudi slovenska kandidatura za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov. Gre za zelo zahtevno kandidaturo, ki zahteva dejavno delovanje tudi v regijah, kjer se manj pojavlja, denimo v Afriki in Aziji. Nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl v današnjem Delu trdi, da je Slovenija to kandidaturo sprejela na prošnjo ZDA in kot protiutež beloruski kandidaturi za to mesto. Kakšen je vaš komentar?

Rekel bi, da to priča o temeljni filozofiji nesamozavestne zunanje politike. Sam že od začetka krepim načelo samozavestne zunanje politike. Menim, da je to za nas velik izziv in hkrati izjemna priložnost. Prav zato, ker je protikandidatka Belorusija, imamo Slovenci možnost, da z zelo konkretnimi argumenti prepričamo druge države članice, da smo primernejša država za nestalno članstvo v obdobju 2024–2025. Hkrati diplomaciji daje pomemben izziv takoj po končanem predsedovanju. Delovna skupina bo začela pripravljati kampanjo. Odločili bodo glasovi, kjer v zadnjem času nismo imeli veliko stikov, zato pa bo Slovenija tudi malce spremenila svojo zunanjepolitično strategijo in se bolj udeleževala mednarodnih forumov, kjer so te države prisotne. Zdaj bomo dali močan poudarek multilateralizmu.

Še eno vprašanje, gospod minister. V Mladini pišejo in se pri tem sklicujejo na podatke vašega ministrstva, da je zunanje ministrstvo samo letos od podjetja Empis, katerega lastnik je bil do pred kratkim brat predsednika vlade, kupilo 78.000 kemičnih svinčnikov. Vi ste v prvem odzivu na to dejali, da je za nakup poslovnih daril pristojen sekretariat za predsedovanje. Toda ta je del vašega ministrstva.

Seveda. 78.000 kulijev za šestmesečno predsedovanje. Ne vem, a je to nekaj nepredstavljivega?

Se vam ne zdi to zelo veliko?

Ne, se mi ne zdi, saj to pravim.