Dejstvo je, da ima Evropska unija težave s priseljenci. In dejstvo je tudi to, da države južne Evrope (Malta, Italija, Španija, Grčija), ki so vrata v EU, priseljencev ne želijo, severnejše države pa tega vprašanja ne občutijo kot svojega. Pa vendar ljudem, ki zaradi želje po boljšem življenju zapustijo tisto malo, kar imajo, in tvegajo lastno življenje, Kanarski otoki in podobne točke niso končna destinacija. So le postanek na poti do cilja - priti do Nemčije, Francije in tudi drugih držav EU-ja.

Za priseljence gre malo denarja
Število priseljencev v Evropski uniji ni znano, predvidevajo, da jih je več kot 40 milijonov. Slikovit podatek pove, da eden od desetih priseljencev umre, še preden doseže cilj. Stavros Lambrinidis, podpredsednik komisije za pravosodje, svobodo in varnost na nezakonite priseljence gleda kot na 26. državo (po 1. 1. 2007 28. državo), ki obstaja znotraj EU-ja. "EU nameni veliko denarja za članice, ki se v EU šele vključujejo, in malo za priseljence, ki so že v EU-ju," je povedal med razpravo o predlogu direktive o vračanju nezakonitih priseljencev.

Izseljevanje kot posledica
Na vprašanje izseljenstva lahko gledamo tudi kot na posledico. Ljudje iščejo boljše življenje zaradi nevzdržnih razmer, ki vladajo v določenih državah. Zato je ena pot pri zmanjšanju števila nelegalnih priseljencev raziskovanje njihovih vzrokov. Še en vzrok nezakonitih priseljevanj pa je delo na črno v državah članicah, ki za priseljence pomeni upanje.

Franco Frattini, komisar za pravosodje, svobodo in varnost o migracijah razmišlja kot o izzivu, in ne kot o grožnji. "EU se stara in zato potrebuje delovno silo iz tujine. Treba pa je seveda upoštevati zakone," je za MMC povedal Frattini.

Vračanje ali vključevanje?
Poglejmo nekaj poudarkov, kjer se že, predvsem pa se še bodo lomila mnenjska kopja, preden bo direktiva morda sprejeta v članicah EU-ja. V resnici Španija kot država, kjer vsak dan prispe okoli 100 emigrantov, ne more nase prevzeti problema, ki je pravzaprav problem celotnega EU-ja. Celovit pristop k temu vprašanju predvideva dve "rešitvi". Ena je tako prostovoljno kot tudi prisilno vračanje priseljencev v domovino. Pri vračanju obstajajo praktične težave, prav tako vračanje ni trajnostno, saj se lahko priseljenci vrnejo.

Druga rešitev pa je vključevanje priseljencev. Uspešna vključitev zajema tako učenje novega jezika kot tudi politično udeležbo priseljencev, socialno in delovno vključitev. Ker državne vlade sprejemajo tudi odločitve, ki se tičejo priseljencev, je njihova pravica, da so v teh odločitvah dejavno vključeni. Pri tem je treba nujno poudariti spoštovanje človekovih pravic, ki so drugi pol varovanja interesov države.

Skupne težave, skupna rešitev
Evropska unija je pri priseljenski politiki počasna. Težave so tu in so iz dneva v dan večje, EU pa gradi politiko o tem. Kdaj (če sploh) bo sprejeta, se ne ve. Evropska unija pa ne more imeti 50 milijonov in več priseljencev, ker bodo ti postali sužnji. Evropi tudi manjka solidarnosti. Skupne težave EU-ja so zaradi najrazličnejših volitev v državah članicah zapostavljene, saj ne prinašajo političnih točk.

A. J.