S prijateljicama, ki bosta svoji izmenjavi preživeli na Danskem in Finskem, se dogovarjam, kje in kdaj se bomo to poletje dobile nekje na severu. V dnevni sobi moji estonski sostanovalci spremljajo predvolilno soočenje. Pravijo, da želijo dobiti vsaj nekaj informacij, preden bodo prek spleta glasovali na evropskih volitvah. Na drugi strani mesta, v soseski Lasnamäe, za svojimi televizorji ali računalniki sedi velik delež ruskih prebivalcev Talina. Ti večinoma nimajo estonskega državljanstva in se lahko udeležijo le lokalnih volitev. Po spletu je pred nekaj dnevi zaokrožila risanka, ki jo je danski parlament naročil, objavil in en dan pozneje zaradi številnih kritik umaknil s spleta. V risanki mačo model Voteman razmetava lene danske hipsterje, ker se jim ne da na volitve. Norveško-islandsko-lihtenštajnska (torej ne-EU-jevska) komisija, ki je prišla v Talin preverit učinkovitost nevladnih projektov, za katere so "drugorazrednim" članicam EU-ja v zadnjih petih letih namenili skoraj dve milijardi evrov, verjetno spi v nekem hotelu. V starem delu mesta so bari polni Fincev in Britancev. Bolj kot mestno jedro pod Unescovo zaščito jih privlači poceni alkohol. Tukaj bodo ostali samo za konec tedna.

Evropska unija je pisan kolaž ljudi, kultur, dogodkov in dobrin, ki segajo zunaj preteklih meja in se sestavljajo na nove in nepričakovane načine. Pa vendar: neplačani računi, dopolnila zakonov o krčenju socialnih transferjev in obvestila o deložacijah so še vedno spisani črno na belem.

Pred desetimi leti, pri petnajstih, sem Evropsko unijo doživljala optimistično. Svojo prihodnost sem videla v nadnacionalni skupnosti, ki promovira liberalne nazore, se zavzema za človekove pravice in daje enake možnosti manjšinam. Danes sem do EU-ja bolj skeptična. Evropejci nimamo enakih možnosti, da uresničimo svoje želje, dobimo izobrazbo, ki jo želimo, opravljamo delo, ki nam ustreza, in smo zanj tudi dostojno plačani. Posameznikove možnosti še vedno določa predvsem njegov ekonomski položaj. Po drugi strani EU največ pozornosti nameni prav finančnemu in gospodarskemu sektorju. Pritisk na podrejene institucije, ki je pogosto šibek na področju človekovih pravic, ekoloških vprašanj in dostopa do skupnih dobrin, se energično izvaja na ekonomskem področju.

Kljub vsemu si nikakor ne želim, da se Slovenija od EU-ja odcepi in si "povrne suverenost". Verjamem, da je čas geografsko zamejenih nacionalnih držav z navidezno enotno kulturo, jezikom in nekakšno namišljeno idejo naroda minil. Kljub temu se le redki med nami prepoznajo pod oznako Evropejec, kar je, kot ugotavljajo nekateri raziskovalci, ključen vzrok za pomanjkanje solidarnosti med državljani EU-ja. S temi mnenji se na neki način strinjam: seveda je solidarnost znotraj Evropske unije pomembna. Kljub temu pa se bodo plemenite parole evropske ideje lahko uresničile šele na robovih Evropske unije, vzdolž schengenske meje, v odnosu do tistih, ki ostajajo zunaj njenih meja.

Letos se volitev za Evropski parlament ne bom udeležila. Prihodnost Evrope me zanima in skrbi. Ne mislim, da je moj glas nepomemben, niti ne mislim, da je Evropski parlament slamnata institucija. Čeprav si nisem prebrala, kaj moram storiti, da se lahko volitev udeležim v drugi evropski državi, tega ne bom storila. Zdi se mi, da je postopek preveč zapleten, da bi se bilo sploh vredno potruditi. Podoben občutek imam, ko iščem in se prijavljam na primerne evropske razpise za nevladne organizacije, s katerimi sodelujem. Še vedno mešam funkcije in zadolžitve Evropskega sveta, Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Ne razumem, zakaj so stališča dveh evropskih in ene mednarodne institucije, ki sestavljajo trojko, tako usklajena, da delujejo kot ena sama organizacija. Delovanje orjaške evropske birokracije je zame (in verjetno še za marsikoga) neobvladljivo. Tudi ta občutek nemoči je kriv, da smo Evropejci v proces odločanja o naši lastni skupnosti tako malo vpleteni. Morda bi lahko s spremembami začeli na tej točki in Evropo za začetek napravili razumljivo tistim, ki v njej prebivajo.

Zala Velkavrh, Talin