Volitve v Evropski parlament so – med zainteresiranimi, manj pa širše – okrepile razpravo o stanju evropske demokracije, o tem, kaj so zares evropske teme in kje je skoncentrirana moč v evropski povezavi. Enoznačnih odgovorov na vsa ta vprašanja ni, saj jih boste verjetno slišali toliko, kolikor bo govorcev. En tak evropski odgovor torej. Različne interpretacije so verjetno dokaz evropske demokracije. Kaj se je torej zgodilo prejšnjo nedeljo? V bistvu lahko na splošno gledano rečemo, da se ni zgodilo nič posebnega. V EP-ju je razmerje moči še naprej enako kot do zdaj. Resda z okrepljenim desničarskim, nemara bolje rečeno antiblokom, ki pa ne bi smel zares omejevati dela parlamenta.

Kaj se je torej zgodilo? V bistvu se je zgodil resen pretres na nacionalni ravni. Medtem ko praktično vsak izpostavi, da je EP še naprej izrazito proevropski, pa so države članice postale bistveno bolj dovzetne za vzpon skrajne desnice in visoko volilno neudeležbo. Pričakovano je bil najbolj strt francoski predsednik Francois Hollande. A resnici na ljubo, vzpon Marine Le Pen se je začel bistveno prej. Na volitvah, kjer je Hollande premagal Sarkozyja, je bila Le Penova že zelo pomemben dejavnik, tako kot prej podpora njeni stranki raste. Tako na lokalnih ravneh kot na nacionalni. Vprašanje je, kje se konča ta zgodba. Vzpon Nacionalne fronte spremlja nekakšen zaton sredinske desnice UMP, ki je poskušala posegati na področja Nacionalne fronte, a se skladno s sloganom, da bodo volivci raje kupili izvirnik, očitno kar dobro opekla. Res je, evropske volitve so tudi v Franciji nekaj posebnega. Drugačnega. Manj pomembnega, če smem. Hollande je v nasprotju z britanskim premierjem Davidom Cameronom, ki se bori z vzponom Ukipa, dal vedeti, da ga protievropska retorika ne zanima. Da je Evropejec. In da je projekt Evropa dober. Podregnil je v vprašanje krepitve pristojnosti Evropske komisije in dal vedeti, da je čas za drugačne politike (ne ljudi, pristope). Službe in rast. Tokrat resno.

Cameron na drugi strani skuša izkoristiti izid za krepitev svojih pristopov. Spremembe. "Bruselj je prevelik, preveč gospodovalen in se preveč vmešava." A Cameron v EU-ju nima dovolj zaveznikov za resnejše spremembe. Vzeti Bruslju nekaj pristojnosti je lahko reči, težje storiti. Kar je načeloma prav, saj ko enkrat prenesete pristojnosti tretjemu, igrate po splošnih pravilih, ki veljajo za vse, ne morete kar nekega dne pri neki temi, ki vas moti, reči, zdaj je pa dovolj. Do tu verjetno vse v redu. Težava je le, da se številni v evropski javnosti strinjajo, da je Bruselj postal prevelik, preveč gospodovalen in da se preveč vmešava. Morda ne vsi, a protestnih glasov v političnem "mainstreamu", ki je ta Bruselj zgradil, je vedno več. Za kritiko ni treba postati evroskeptik, treba je postati argumentirano kritičen. London na žalost še ni dal jasno vedeti, katera področja prenosa pristojnosti v Bruselj ga motijo. Spremembe so večkrat izpostavljene, še večkrat k njim pozivajo, a večjih odklonov od pred leti začrtane smeri ni. Tako Merklova, takrat s Sarkozyjem, kot Juncker sta gradila zdajšnje evrsko območje in krizni odziv.

Področje skupne zunanje politike verjetno ne, ker tam pristojnosti Bruslja praktično ni. Vse smernice, odločitve in kar je še podobnega so plod sestankov in nato odločitev držav članic. Bruselj je tako vsemogočen, da ga marsikje ni, a je vseeno kriv za vse. Drži pa, da je drugače na področju konkurenčnosti. Komisar Almunia je vodja pri odločitvah o pomoči državam. Dobesedno.

"Tokrat je drugače." Slogan parlamenta pred volitvami. Kaj se je torej spremenilo? Nič posebnega. V Evropski uniji se veliko govori o spremembah. Navadno veliko govorimo o zadevah, ki jih primanjkuje. Več kot o tistem, kar imamo. Spremembe na bolje, naj se dopolnim.
Malo se vas je udeležilo volitev
Evropski parlament je skušal s tokratno volilno kampanjo EP približati ljudem. Volivcem. Vam. Zato so vam ponudili v odločanje obraze vodilnih kandidatov za predsednika Evropske komisije. Med temi je najbližje Evropski komisiji Jean-Claude Juncker, čigar politična skupina EPP je krepko zmagala v Sloveniji, a na splošno izgubila približno 60 poslanskih sedežev. Junckerju je pripadla možnost, da najprej poskusi postati prvi mož Evropske komisije. Nemška kanclerka Angela Merkel je v noči na sredo ovinkarila. Povedala to in ono. Proti koncu tedna pa se je odločila in se postavila za Junckerja kot predsednika Evropske komisije. Njegove delnice so krepko narasle. Široka podpora, o kateri govorijo drugi, je tu. Nemčija je široka podpora. David Cameron ob pomoči Švedske, Nizozemske in Madžarske načeloma ne more ustaviti imenovanja. Kar ga lahko ustavi, je dejstvo, da je malo možnosti za dejansko preglasovanje, saj države članice le redko posegajo po tovrstnih načinih glasovanja. Iščejo soglasje.

Pritiski parlamenta, poslancev, prek njih volivcev, ki so nas prepričevali, da posredno volimo predsednika Evropske komisije, so delovali. No, vsaj pri Merklovi. Jasno je, da v Veliki Britaniji Junckerja pač niso podprli, zato je logično, da ga tudi Cameron ne bo. Neodgovorjeno vprašanje je, koga bi sploh podprl Cameron.

Še to. Slišal sem celo teorijo, da bi bil lahko novi vodja Evropske komisije Tony Blair.

Pa še to. Ne vem, ali bo Juncker predsednik Evropske komisije. In ne vem, ali bi bila to sprememba na bolje. Ali sploh sprememba.
In še. Ni nujno, da bi katero koli ime na čelu Evropske komisije prineslo spremembe. Moč je pri državah. Tudi zato Hollanda skrbi trend doma in ne v Evropskem parlamentu.