Ukrajinski premier je v Bruslju voditeljem Unije dal jasno sporočilo, da odprtje novega poglavja v odnosih z Unijo razume kot prvi korak k članstvu v evropski povezavi. Daljnosežen pogled in misel, ki se dandanašnji zdi relativno težko verjetna. Konec koncev je povsem nemogoče napovedati, kaj bo prinesel prihodnji teden, kaj šele, ali se je včeraj dejansko začrtala evropska pot države, ki je v zadnjih tednih izgubila dobrih 25 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja.
Jacenjuku težko očitamo željo po boljšem življenju, še posebej v obdobju, ko se usoda države lomi na interesih drugih, večjih. Če smo v preteklih mesecih poslušali, da Ukrajina ni trofeja, za katero bi si prizadevali tako v Bruslju kot v Moskvi, lahko zdaj resignirano ugotovimo, da je ta šahovska partija v tej kratki prekinitvi odločena in da zmagovalcev ni. Rusija je sicer pridobila Krim, a izgubila še tisto malo zaupanja. Evropska unija je pogojno rečeno dobila preostanek Ukrajine, a zaradi okornosti in potenciranja lastnih interesov izgubila še en del že tako načetega videza nekakšne demokratske svetinje.
Ruski predsednik Vladimir Putin je pravzaprav igral pričakovano. Evropske voditelje je očitno presenetil že s tem, da jim ni prisluhnil. Karikiram, a osuplost, ki so jo nad dogodki minulega dne izžarevali evropski predstavniki, je presenetljiva, saj Putin dejansko ni storil ničesar, kar bi bilo v resnem nasprotju s siceršnjo politiko ruskega predsednika do svojega neposrednega sosedstva. Območja, po katerem se jim v Kremlju kolca že vse od razpada Sovjetske zveze.
Najbrž je povsem jasno, da so izjave v slogu, "ne priznavamo aneksije, ampak …", slepilo. Ali pa grožnje v smislu, "sledijo resnejši ukrepi, če se bo stopnjevanje napetosti nadaljevalo". Oprostite, tukaj Krim, Rusija. "Mislili smo dodatno zaostrovanje. Če se to zgodi, potem pa res …" "Ne bi se smeli norčevati iz sankcij. Ker bomo naslednjič … Presneto."
A prepoznajmo realnost možnosti vplivanja. V bistvu, kaj pa je resna alternativa jasnemu diplomatskemu izrazu nestrinjanja? Vojna? Sankcije proti posameznikom, ki odločajo o spornih dejanjih, so načeloma najvišja, recimo temu še vedno diplomatsko-politična sredstva. Morda ste opazili, a v ZDA so se obudili glasovi politično-varnostnih jastrebov. John McCain je obžaloval, da ne bo mogel na spomladanski oddih v Sibirijo, a obenem v bistveno resnejšem tonu želel resne ukrepe proti Rusiji. Ni bil edini. Kot navaja Reuters, je denimo eden izmed republikancev v predstavniškem domu, Mike Rogers, dejal, da "Putin igra šah, mi pa se igračkamo s frnikolami".
Brez skrbi, k vojaški intervenciji tako ali tako ne poziva nihče. Zdi pa se, da so številni v tej novi hladnovojni epizodi prepoznali predvsem pomanjkanje strateškega pristopa Zahoda, s katerim bi Moskvi dali vedeti, da so vse možnosti ukrepanja za zaščito interesov še vedno na voljo in da tudi Zahod pozna pravila igre, ki so se glede na prejšnje stoletje sicer načeloma spremenila.
Zdaj lahko spremljamo vrnitev razprave o vlogi Severnoatlantskega zavezništva tako glede definiranja ustroja oziroma polarnosti sveta ter predvsem vprašanja o zmožnosti vodenja politike odvračanja. Deterrence. Beseda, ki jo v slovenščino prevajamo tudi kot zastraševanje. Pa so pravili, da je v 21. stoletju vloga Nata odvečna, starodobna.
Vprašajte Poljsko, vprašajte Balte. Menda članice Nata z vzhoda tako rekoč vsak dan tako ali drugače izpostavljajo hvaležnost za članstvo v tej organizaciji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje