Neodvisna žirija, ki jo je ustanovila Evropska komisija, je izbrala 16 spomenikov iz 10 držav EU-ja, za katere predlaga, da se jim dodeli znak evropske dediščine (European Heritage Label - EHL).

Namen znaka je povečati ozaveščenost o spomenikih, ki so odigrali pomembno vlogo v zgodovinskem in kulturnem razvoju Evrope. Prav tako naj bi znak evropske dediščine, ki so ga prvič podelili lani, pri ljudeh okrepil občutek pripadnosti Evropski uniji in spomnil na skupne vrednote, ki povezujejo ljudi na evropski celini.

Letos je spomenike lahko predlagalo 18 držav članic Evropske unije, ki so Komisiji v oceno poslale 36 predlogov. Slovenija je za znak evropske dediščine med drugim predlagala še Žičko kartuzijo, pokopališče Žale in cerkev Sv. Duha na Javorci.

Evropska komisija bo odločitev o spomenikih, ki bodo dobili znak evropske kulturne dediščine, uradno razglasila februarja.

Franja že spomenik državnega pomena
Bolnica Franja je bila leta 1999 razglašena za spomenik državnega pomena, leta 2000 je bila vpisana tudi na poskusni seznam svetovne dediščine Unesca.

Leta 2007 je bolnišnico skoraj v celoti uničila povodenj, po prenovi pa so jo maja 2010 ponovno odprli za obiskovalce. Kot so ob lanskem 70. jubileju zapisali v Mestnem muzeju Idrija, je Partizanska bolnica Franja kljub izgubi dela izvirne materialne dediščine v povodnji leta 2007 v celoti ohranila izvorno sporočilo in tako ostaja dragocen spomenik humanosti, plemenitosti in tovarištva ter simbol mednarodnega povezovanja in odpora.

Sovražnik bolnice ni nikoli odkril
"Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 je dr. Viktor Volčjak po nasvetu domačina Janeza Peternelja s skupino borcev začel z izgradnjo nove bolnišnice v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. S predano pomočjo domačinov je gradnja potekala postopoma vse do konca vojne, ko se je na dnu globeli ob potoku Čerinščica stiskalo 14 lesenih barak in več pomožnih objektov," so o bolnici zapisali v muzeju.

Že v času vojne so bolnišnico poimenovali po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je tudi najdlje vodila. Bolnišnica v soteski je bila namenjena predvsem težjim ranjencem, medtem ko so se drugi zdravili na zunanjih oddelkih, ki pa se po vojni niso ohranili. V osrednjem oddelku se je zdravilo 578 težjih ranjencev, v 10 zunanjih oddelkih pa še okoli 300 lažjih. Med ranjenci so bili poleg Slovencev tudi pripadniki narodov iz nekdanjih Jugoslavije in Sovjetske zveze, Italijani, Poljaki, Francozi, dva Avstrijca in dva Američana.

Ranjencem so pred prenosom, ki je potekal ponoči, zavezali oči, da ne bi mogli izdati, kje so se zdravili. Bila je edina med skritimi partizanskimi bolnišnicami, ki je poskrbela tudi za premišljeno izdelan obrambni sistem. Sovražnik se je dvakrat znašel v njeni neposredni bližini, vendar je ni odkril.