Predsednik državnega zbora Pavel Gantar, govornik na proslavi, s katero Slovenija zaznamuje državni praznik, dan upora proti okupatorju, je spomnil na grozljivo usodo, ki jo je Slovencem namenil okupator. Spomnil je na streljanje talcev, zapiranje in pobijanje narodno zavednih in protifašistično usmerjenih Slovencev, deportacije v taborišča smrti in nacistične prevzgojne ustanove za otroke, požiganja, in pustošenja in predvsem uničevanje vsega slovenskega, kar je bilo sestavni del sistematičnega uničevalnega načrta naroda.

Oborožen upor je bil edina možnost
A okupatorju ni uspelo, je dejal Gantar. "Nakopičeno zlo je sprožilo silovit odziv naših ljudi. Sovražna in nasilna okupacija je pri Slovencih sprožila odločen ljudski odpor. Večina prebivalstva se je pridružila slovenskemu partizanstvu, ki je poosebljalo upanje naroda na boljšo prihodnost in neustavljivo željo po svobodi."

Tako se je v težkih časi rodilo tudi nekaj dobrega. "Sprostila se je močna življenjska sla, ki nas je vodila v dejanja, s katerimi smo si zagotovili preživetje in se rešili pred fizičnim uničenjem, ki nam je bilo namenjeno. Obstoj slovenskega naroda je bil mogoč samo prek oboroženega upora proti okupatorju. Z odločitvijo za upor smo uresničili pravico do samoobrambe in zavarovali svojo temeljno človekovo pravico – pravico do življenja."

V najtežjem obdobju je na dan privrela človečnost
Gantar je še dejal, da partizanska zgodba ni le zgodba o boju proti okupatorju, ampak je tudi zgodba o človečnosti, saj so v vojnem času, ki v ljudeh zbudi najslabše lastnosti, na površje privrele tudi izjemne človeške vrline, kot so pogum, tovarištvo, iskrenost, požrtvovalnost in humanitarni etos, kar se je še posebej izrazilo v skrbi za ranjence in bolnike v partizanski saniteti.

Bolnica Franja - legendarna partizanska bolnišnica
Prav zato je proslava, ki letos poteka v Novi Gorici, posvečena spominu na partizansko saniteto in skrite bolnišnice, v katerih so v tajnosti skrbeli za ranjene. Med njimi je bila tudi danes legendarna bolnica Franja, poimenovana po zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki je skrita delovala v ozki soteski Pasice. Okupator je ni nikoli odkril, v njej pa se je zdravilo okoli tisoč ranjenih in obolelih, ne le borcev, ampak tudi tujcev, ki so bili pripadniki tujih zavezniših misij, člani posadk sestreljenih letal, pobeglih iz tujih vojsk in ubežnikov iz koncentracijskih taborišč.

Na proslavi zdajšnji in nekdanji predsednik države ter politični vrh
Proslave se je udeležil tudi del slovenskega političnega vrha. Med občinstvom so bili predsednik republike Danilo Türk s prvo damo Barbaro Miklič Türk, premier Borut Pahor, predsednik državnega sveta Blaž Kavčič, številni ministri in poslanci državnega zbora, nekdanji predsednik republike Milan Kučan ter predstavniki veteranskih in drugih organizacij s praporščaki.

Moderna slovesnost v režiji Nede R. Bric
Med prvimi je nastopil Iztok Mlakar, ki je v narečju predstavil zgodbo soteske Pasice in pomen partizanske sanitete, ki je reševala življenja, sklenil z besedami, da če ne bi bilo bolnice Franje, tudi nas ne bi bilo. Slovesnost je predstavljal kolaž spominov na Franjo in preizkušenj iz obdobja boja za svobodo, recitacij in petja partizanskih pesmi, končala pa se je s slovesno in čustveno zborovsko izvedbo pesmi Vstajenje Primorske. Med nastopajočimi so bili Arna Hadžialjević, Miha Bezeljak, na zvočnem posnetku Jožica Avbelj, poleg njih pa Moški pevski zbor Srečko Kosovel Ajdovščina in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Režiserka proslave je Neda R. Bric.