Češki predsednik Vaclav Klaus, ki je še edini, ki ni podpisal Lizbonske pogodbe, je v petek privolil, da bo podpisal pogodbo, in tako še spodbudil že do zdaj aktivno neformalno kampanjo za predsednika sedemindvajseterice. Največkrat omenjeno je bilo ime Tonyja Blaira, a se je podpora nekdanjemu britanskemu premierju v Bruslju v zadnjih dneh nekoliko zmanjšala.

Diplomatsko mesto za enotnost Unije
Lizbonska pogodba, ki bi z zadnjim, češkim podpisom, v veljavo stopila 1. decembra, prinaša novo mesto, to je mesto predsednika Unije z dveinpolletnim mandatom. Položaj predsednika bo veliko bolj administrativne in ceremonialne kot pa izvršne narave. Predsednik bo predsedoval zasedanjem Evropskega sveta in vodil delo Sveta, seveda pa v nasprotju z drugimi predsedniki, ne bo vodil svoje lastne države.

Najpomembnejša vloga predsednika Unije pa bo predvsem diplomatske narave, saj bo predstavljal Unijo v mednarodni skupnosti. Nova vloga naj bi Evropski uniji dovoljevala, da bo delovala hitreje in bolj enotno na mednarodnem odru, o predsedniku pa ne bodo odločali državljani, ampak ga bodo izbrali voditelji držav članic.

Tony Blair počasi izgublja podporo
Kar nekaj časa je bilo že skoraj gotovo, da bo prvi predsednik Evropske unije Tony Blair, a je njegova priljubljenost začela usihati. Britanski premier Gordon Brown je med vrhom Evropske unije, ki je v četrtek in petek potekal v Bruslju, sicer poudaril, da bi bil njegov predhodnik odličen kandidat za predsednika Evropskega sveta in da ga London kljub temu, da Blair še ni rekel "da", podpira. Brown je prepričan, da ima Blair izjemne izkušnje pri urejanju najpomembnejših svetovnih vprašanj in da so mu v Uniji naklonjeni.

Vendar pa ima Tony Blair v Evropski uniji veliko nasprotnikov, ki mu očitajo, da ne on ne njegova domovina nista dovolj privržena evropski ideji, poleg tega pa mu zamerijo tudi tesno zavezništvo z administracijo nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha pri napadu na Irak. Izgubljal naj bi tudi podporo nekdanjega glasnega podpornika, francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Miliband noče biti predsednik
Kot morebitno ime za novega predsednika Unije se je nekaj časa omenjalo tudi ime britanskega zunanjega ministra Davida Milibanda, ki pa je v Bruslju govorice odločno zavrnil in dejal, da ni na voljo. Govori se tudi o luksemburškem premieru Jean-Claudu Junckerju, ki je že izrazil zanimanje za ta položaj, a glede na stalne napetosti med Luksemburgom in Veliko Britanijo je težko verjeti, da bo dobil potrebno večinsko podporo.

Poleg tega se omenjata tudi belgijski premier Herman Van Rompuy in njegov nizozemski kolega Jan Peter Balkenende, ki pa naj bi se v Bruslju vsaj za zdaj izvzel iz boja. Znova naj bi bil v igri tudi nekdanji avstrijski premier Wolfgang Schüssel, pojavljajo pa se celo ugibanja, da naj bi dobil podporo Nemčije, ki se do zdaj še ni želela izjasniti glede svojega favorita. V igro se je vključil tudi nekdanji finski premier Paavo Lipponen.

Tuje tiskovne agencije so v petek poročale, da je interes za visoki položaj izrazil tudi nekdanji irski premier in sedanji veleposlanik Unije v ZDA John Bruton, ki je irsko vlado vodil med letoma 1994 in 1997, trenutno pa zaključuje petletni veleposlaniški mandat. Latvijski premier Valdis Dombrovskis je v Bruslju potrdil, da se bo za položaj predsednice Evropskega sveta potegovala tudi nekdanja latvijska predsednica Vaira Vike-Freiberga, v diplomatskih krogih pa krožita tudi imeni nekdanje irske premierke Mary Robinson in nekdanjega španskega premiera Felipa Gonzaleza.

Kako se bo odločila Unija?
V vsakem primeru pa je treba najprej počakati, da se bo na Češkem tudi dejansko zaključil proces ratifikacije Lizbonske pogodbe, nato pa se bo morala Unija odločili, ali bo izbrala karizmatičnega velikega igralca na svetovnem prizorišču, kar Blair nedvomno je, ali pa se bo zadovoljila s sposobnim in manj razvpitim proevropskim politikom, ki bo zmožen dobro povezovati in usklajevati različne interese znotraj povezave.