Verjetno je poleg vseh političnih demagogij najpomembnejši pravni vidik tega vprašanja. O pristopu nove članice k EU-ju se na evropski ravni dogovorijo voditelji posameznih članic, ki pa imajo po sedanji veljavni ureditvi EU-ja možnost veta na vstop. Če je pri dogovoru voditeljev doseženo potrebno soglasje, mora to odločitev sprejeti še evropski parlament.

Glede na razpoloženje v EU-ju bi lahko rekli, da je naklonjenost držav vstopu Hrvaške velika, zato lahko južni sosedje upajo na podporo. Do tega se je pozitivno opredelil že naš državni vrh, tako levi kakor tudi desni, seveda z občasnimi nihanji. V prvem primeru je okleval nekdanji premier Anton Rop, ki je z vetom mahal ob Podobnikovem predvolilnem desantu na Dragonji, v drugem primeru pa je svoje posredne pomisleke o podpori izražal predvsem zunanji minister Dimitrij Rupel.

Zakon bo, in to je dovolj
Potem se preide na ratifikacijo pridružitvenega sporazuma neke članice, v našem primeru Hrvaške, v parlamentih. V Sloveniji bo državni zbor sprejel zakon o ratifikaciji pogodbe med državami članicami in Hrvaško o vstopu slednje v EU. To so nazadnje naši poslanci storili ob vstopu Bolgarije in Romunije. Kam torej stlačiti referendum? Še do nedavnega je bilo mogoče razpisati predhodni in nezavezujoči posvetovalni referendum o določenem zakonu ali temi, a je bil iz pravne prakse črtan marca leta 2006.

Za naknadni zakonodajni referendum pa potrebujemo zakon, ki ga imamo. A ne gre za "navadni zakon", ampak zakon o ratifikaciji mednarodne pogodbe. A je tu kaj drugače? Sodeč po pisanju dr. Boštjana M. Turka v Dnevnikovem Objektivu, je, saj naj bi morali zakon po njegovem mnenju obravnavati drugače, a temu ni tako. Povprašali smo za mnenje v zakonodajni službi DZ-ja, kjer so nam pojasnili, da je po veljavni zakonodaji in ustavi tudi na zakon o mednarodnih povezavah razpis referenduma s 40.000 podpisi mogoč. Profesor na pravni fakulteti Miro Cerar pa nam je še dodatno pojasnil, da bi bil takšen referendum nedopusten, če bi ustavno sodišče ugotovilo, da utegne povzročiti protiustavne posledice. A kot dodaja, "ne vidi, kako bi lahko zavrnitev takšnega zakona povrzočila takšne posledice."

Veliko veselje Podobnika in občanov
Vsekakor je to na veselje tudi Marjana Podobnika iz Slovenske narodne zveze pri SLS-u in njegovih na referendum pripravljajočih se občanov, ki nam pripravljajo politično poslastico za predsedovanje in predvolilni čas. Dr. Turk bi, če bi njegov članek držal, pokazal, da je Podobnikovo rovarjenje popolna demagogija. Podobnik je za MMC pojasnil, da bi v primeru neizvedljivosti referenduma s podpisi to pomenilo, da je "Slovenija praktično ukinila to najbolj neposredno obliko demokratičnega odločanja". Pravi še, da pozornosti ne išče in da tudi ne gre za provokacijo v slogu Marka Pavlihe, tedaj še iz LDS-a.

Pritiski takšni in drugačni, iz opozicije ali pa iz lastnih vrst, so spodbudili razmišljanje, da bo Podobnikov predlog doživel neslaven konec. Podobnik meni, da "predlog ne more doživeti neslavnega konca, saj ko gre zares, se Slovenci večinsko znamo prav odločiti". Dodaja še, da "ne gre za odločitev o zaviranju Hrvaške na njeni poti v EU". Po besedah nekdaj podpredsednika vlade gre za odločitev, da bomo z vsemi dovoljenimi sredstvi branili slovensko zemljo in morje.

Vsak brani svoje
Ko smo ravno pri pritiskih, pa je zanimivo pogledati, kakšne bi bile mednarodnopolitične posledice našega zaviranja hrvaškega vstopa. Zlatko Šabič s Fakultete za družbene vede, kjer med drugim predava o integracijah in odločanju v EU-ju, nam je pojasnil, da ga nekoliko moti, ker se pri nas vsa razprava vrti okoli Slovenije, kot da bi bila edina država članica EU-ja, ki skozi pogojevanje skuša uveljaviti svoje nacionalne interese.

Pravi, da se je v preteklosti pravica do veta na članstvo kandidatke tako skrito že večkrat uveljavljala za neki bolj ali manj natančno postavljen pogoj in da je, denimo, Francija deset let omejevala vstop Velike Britanije, prepričan pa je, da bi tudi Grčija dala veto na vstop deseterice leta 2004, če Cipra ne bi bilo zraven. Torej, v razpravi o članstvu Hrvaške v Uniji s slovenske perspektive Slovenija torej ni nikakršen črni raček, prav v ničemer ni drugačna od drugih držav članic EU-ja, ki seveda tudi najprej poskrbijo zase.

Grožnje prepotenih obrazov
Ne pozabimo, da so nas latentno omejevali sicer tudi Italija in Avstrija, ki pa sta vedno odkrito podpirali naš vstop, vseeno pa je za razmisliti, a je pogojevanje latentno tudi v slovensko-hrvaškem primeru, ko smo bili do zdaj skoraj vsako leto deležni akcij ob Dragonji ali drugod ob meji in prepotenih obrazov naših politikov, ki so v kamere slovesno izjavljali, da to ni evropsko in da bomo razmislili o podpori Hrvaški. Jasno pa je, da bi bil takšen referendum prvi v EU-ju za takšno vprašanje.

Kaj naj pa stori vlada?
Pred kratkim je v Studiu City poslanec SD-ja Aurelio Juri ob Marjanju Podobniku dejal, da upa, da bo vlada zavrla to možnost, saj lahko pomeni katastrofo. Kaj je storiti premierju Janezu Janši, ki je predlog označil za nespameten in za mednaroden ugled Slovenije nehigieničen, a vseeno mogoč, v koaliciji s presenečenji polnim SLS-om? Lahko uporabi latentno izsiljevanjaestranke, ki pa jo vseeno potrebuje. Lahko da pobudo za spremembo zakonodaje in dodatno omejitev referenduma ali pa upa, da z novo ustavno pogodbo EU-ja ratifikacija pridružitvenih sporazumov na nacionalni ravni ne bo več potrebna in bo dovolj dogovor Sveta EU-ja in žegen evropskega parlamenta.

Mogoče bi bilo pa res najbolje, da Hrvaška ne vstopi v EU še tako kmalu zaradi higiene, takšne ali drugačne, saj se politika, obrememnjena s predsedovanjem in bližajočimi se parlamentarnimi volitvami, ne želi opeči ob takšnem vprašanju in bi ji bilo bolj udobno, da bi manjši zamik omogočil več prostora za skrito, odkrito, prisrčno ali kakršno koli drugo izsiljevanje oziroma pogojevanje.

Mitja Kandare