Karižu je policija marca leta 2010 izdala plačilni nalog v znesku 450 evrov, ker da je med vožnjo s svojim avtomobilom poškodoval parkirano vozilo, mimo katerega je peljal. Po dogodku je po besedah policije prizorišče zapustil, o njem pa ni obvestil niti lastnika poškodovanega vozila niti policije.
Njegovo krivdo je policija utemeljila na izjavi opažanja neimenovane priče in vizualnega pregleda obeh vozil, pri čemer so bile poškodbe na njegovem vozilu skladne s poškodbo na parkiranem vozilu.
Kariž je najprej ugovarjal pri policiji, pri čemer je trdil, da morebitne poškodbe vozila - ki je bilo parkirano napačno in je oviralo promet - zaradi različnih vzrokov ni opazil. Da bi to dokazal, je predlagal tudi zaslišanje osebe, ki je bila takrat z njim v avtomobilu.
Policija je pritožbo zavrnila, nakar se je Kariž z zahtevo za sodno varstvo obrnil na ljubljansko okrajno sodišče. Predlagal je zaslišanje sebe in osebe, ki je bila v času dogodka z njim v vozilu. Sodišče je njegovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo brez izvedbe zaslišanja. Kariž je nato vložil ustavno pritožbo, ki pa je ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.
Ponovno malomarnost sodišča
A sodišče v Strasbourgu je njegovo pritožbo sprejelo in ugotovilo, da policija dejstev ni ugotovila na objektiven način, npr. z odvzemom vzorcev barve z obeh vozil, temveč na podlagi osebnih opažanj neznane priče, ki je navedla del registrske tablice, in policista, ki si je ogledal škodo.
Ob izvedbi poštenega sojenja ljubljansko sodišče ne bi moglo ustrezno ugotoviti dejstev ali krivde tožnika brez neposredne ocene dokazov na ustnem zaslišanju, so še razsodili v Strasbourgu. Sloveniji so tako prisodili plačilo vseh stroškov postopkov pred sodiščem v Sloveniji in pred sodiščem v Strasbourgu v znesku 1.240 evrov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje