V schengnu naj ne bi bilo sistematičnega nadzora na notranjih mejah, a migracije, terorizem, pandemija covida-19 in po novem tudi hibridne grožnje, kakršna je izkoriščanje prebežnikov v politične namene v Belorusiji, postavljajo pod vprašaj eno od štirih temeljnih svoboščin Unije, prosto gibanje.

Po veljavnih pravilih je mogoče v izjemnih okoliščinah začasno znova uvesti nadzor na mejah, a v številnih državah ukrepi niso začasni in izjemni. Ti ukrepi načeloma naj ne bi trajali dlje kot šest mesecev, tudi v izrednih okoliščinah naj bi bili omejeni na dve leti.

A nekatere države ukrepe stalno podaljšujejo. "Šest držav izvaja ukrepe začasne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah že šest let," je ob predstavitvi predlagane reforme danes v Strasbourgu izpostavila evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson.

Bruselj želi s prenovo schengna zagotoviti njegovo preživetje, saj je to poleg evra najbolj otipljiva korist članstva v uniji. "Schengen je dragulj v naši kroni. Schengen je poleg evra in notranjega trga bistvo Evrope," je ponazoril podpredsednik komisije za spodbujanje evropskega načina življenja Margaritis Schinas.

S predlagano prenovo želi komisija zagotoviti, da ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah ostane skrajni ukrep, a na prvi pogled si je težko predstavljati, kako naj bi to zagotovili v praksi, tudi če jo bodo članice potrdile v predlagani obliki.

Države bodo lahko še naprej nadzor načeloma začasno ponovno uvedle za šest mesecev z možnostjo trikratnega podaljšanja, pri čemer pa bo pri vsakem koraku potrebna ocena tveganj in temeljitejše utemeljevanje odločitev, je pojasnila Johanssonova.

Začasni nadzor nikakor dlje od dveh let

Če bo nadzor na notranjih mejah veljal več kot 18 mesecev, bo morala komisija pripraviti mnenje o sorazmernosti in nujnosti tega ukrepa. Sedaj je to možnost, po novem bi bila obveznost. Začasni nadzor ne bi smel trajati več kot dve leti, razen v zelo posebnih okoliščinah, kar torej še vedno dopušča možnost neomejenega podaljševanja ukrepov.

Reforma predvideva tudi skupne vzvode za učinkovitejše upravljanje zunanje meje v primeru zdravstvene krize in vzpostavitev novega mehanizma, ki naj bi v primeru, ko zdravstvene ali varnostne grožnje pretijo večini članic, zagotovil skupen odziv na notranjih mejah in predvidel ukrepe za ublažitev negativnih učinkov takšnega nadzora.

Evropska komisija v predlogu reforme schengenskega zakonika tudi prvič zakonsko opredeli izkoriščanje oz. instrumentalizacijo prebežnikov v politične namene ter možnosti izrednih ukrepov v tem primeru na področju azila in vračanja ob spoštovanju človekovih pravic.

Gre za položaj, ko tretja država ščuva k nezakonitim migracijskim tokovom v unijo z dejavnim spodbujanjem ali lajšanjem gibanja državljanov tretjih držav k zunanji meji z namero destabilizacije unije ali njene članice.

Med ukrepi, ki so na voljo v tem primeru, komisija navaja omejitev števila mejnih prehodov in krepitev nadzora na meji ter možnost podaljšanja roka za registracijo prošnje za azil na štiri tedne in obravnavo vseh prošenj za azil na meji, razen v zdravstvenih primerih.
Ob tem komisija izpostavlja, da je treba še naprej zagotavljati učinkovit dostop do azilnih postopkov in da morajo članice zagotoviti dostop humanitarnim organizacijam, ki ponujajo pomoč. Tega denimo ni zagotovila Poljska v krizi z migranti na meji z Belorusijo.

Spodbujanje tudi alternativnih ukrepov

Reformni predlogi predvidevajo tudi spodbujanje alternativnih ukrepov, ki naj bi jih članice uvajale namesto nadzora na notranjih mejah, kot so ciljno usmerjene policijske kontrole in okrepljeno policijsko sodelovanje.
Z okrepljenim policijskim sodelovanjem naj bi se spopadli tudi s problemom sekundarnih migracij, ko prebežniki iz države prvega vstopa odhajajo v druge članice unije. Trenutno v schengenskem zakoniku ni ničesar o sekundarnih migracijah in tudi na sploh v Bruslju izpostavljajo, da je treba problem celovito nasloviti v okviru migracijskega pakta.

Z reformo schengna - pomislekov glede izvedljivosti tega v praksi je veliko - pa naj bi zagotovili, da lahko tudi v primeru skupnih patrulj, ne le v primeru nadzora na notranjih mejah, preseženega prebežnika pošljejo v državo, iz katere je prišel.

V schengenskem prostoru je sedaj 26 držav z okoli 420 milijoni prebivalcev. Med njimi je 22 članic EU - zunaj so Irska, Romunija, Bolgarija, Hrvaška in Ciper - ter štiri nečlanice - Norveška, Islandija, Švica in Liechtenstein. Slovenija je postala članica decembra leta 2007.