Leta 2020 naj bi se število Evropejcev začelo zmanjševati, kar pa ne velja za npr. ameriško populacijo. Članicam Evropske unije sredi stoletja grozi popoln proračunski zlom, če se ne bodo resno lotile pokojninske in zdravstvene reforme.

Kako se evropske vlade soočajo s to težavo?
Pokojninska in zdravstvena reforma sta glavni težavi vseh evropskih vlad. Še najuspešneje ju je rešila Švedska, ki je že leta 2000 zaposlenim dala možnost, da 2,5 odstotka pokojninskih prispevkov naložijo. Toda v začetku sta dva od treh upravičencev ta denar res uspešno investirala, zdaj pa to počne le še desetina zaposlenih Švedov. In če švedska vlada ne bo ukrepala, bo kmalu v enakih težavah kot druge evropske države.

Tudi pravkar sprejeta italijanska pokojninska reforma - ko pokojnina ne bo več odvisna od višine plače, temveč le od prispevkov za pokojnno -, naj bi zalegla le do leta 2008. Že čez štiri leta bo morala italijanska vlada razmisliti o novih ukrepih.

Pokojninska reforma že velja v Nemčiji, kjer so pokojnine zamrznjene, obiske pri zdravniku je treba plačati, znižali pa so tudi podpore brezposelnim. Podobno velja v Franciji, kjer so lani podaljšali dobo plačevanja v pokojninske sklade. Tudi Francozi bodo morali obiske pri zdravniku plačati, upokojenci pa bodo plačevali višje prispevke. Britanska vlada skuša s posebnimi ukrepi spodbuditi dolgoročno varčevanje in odložitev upokojevanja.

Na Nizozemskem se uradno upokojujejo v 65. letu, vendar imajo možnost predčasnega upokojevanja, če plačujejo v zasebne sklade. Ti prispevki niso obdavčeni in omogočajo upokojitev že v 55. letu. O morebitnem povišanju starostne meje se še dogovarjajo.
Ker pa tovrstne reforme povsod naletijo na oster odpor, evropski delodajalci vladam ponujajo še en predlog, da naj namreč premislijo o bolj odprti imigracijski politiki.