Tako se vendar samo zdi. Podobno, kot položnico plačate šele petnajstega v mesecu, tudi svetleči papir za reklamo plačate šele takrat, ko greste v nakupovalno središče. Spet se boste vprašali, kako, ko pa trgovci ponujajo blago po znižanih, vročih, ugodnih in prijaznih cenah.

Gre za preprosto ekonomsko logiko. Če se trgovcem naložba v reklamno gradivo in oglase ne bi povrnilia v obliki večje prodaje izdelkov, se nam verjetno ne bi bilo treba vsak teden s kupom reklam sprehoditi do zabojnika s papirjem, prav tako pošta ne bi prodajala nalepke proti tiskovinam.

To z drugimi besedami pomeni, da si kupci sami plačujemo reklamno gradivo, zaradi katerega zapravimo več kot bi sicer, in kar je najhuje pri tem - mislimo, da še varčujemo. Tako na primer kupimo stvari, ki so znižane, čeprav jih sploh nismo nameravali kupiti, ali pa določene stvari kupimo v večji količini, kot smo načrtovali, samo zato, ker je cena ugodna. Torej kupujemo zato, da varčujemo, kar nas pripelje do paradoksa, da več, ko kupimo, več prihranimo!

To pa še ni vse. Kolikokrat se vam zgodi, da se v trgovino odpravite po tisto znižano stvar iz reklame in potem zraven kupite še kup izdelkov, ki jih sploh niste nameravali. Ali pa, da ste prihranili samo pri določenih izdelkih, drugi, ki ste jih prav tako nujno potrebovali, pa so bili v tisti trgovini veliko dražji. Zdaj boste rekli, da pač lahko tiste druge stvari kupite v nakupovalnem središču druge trgovske verige, ki je znižala cene za prav tisti izdelek. Vendar pa je tisto središče po navadi na drugem koncu mesta in lahko ste prepričani, da vam potnih stroškov ne bodo povrnili, bencin pa je vse dražji.

V času, ko nakupovalna središča dosegajo razsežnosti fevdov in postajajo mala mesta s svojim časopisom, kupec že dolgo ni več kralj. Nikakor si ne domišljamo, da bi lahko razjasnili resnico o nakupovanju, vse, kar lahko storimo, je, da se vprašamo, kaj resnično potrebujemo.

L. Z.