Kagame, ki na Zahodu velja za enega dejavnejših afriških voditeljev, je bil v nedavnem pogovoru za nemški poslovni časopis Handelsblatt poln hvale na račun kitajskih vlaganj v afriška podjetja, kar po njegovem mnenju prinaša nujno potreben razvoj za gospodarsko najrevnejšo celino.

"Kitajci prinašajo, kar Afrika najbolj potrebuje: vlaganja in denar za vlade ter podjetja. Kitajska vlaga v infrastrukturo in gradi ceste," je dejal Kagame in ob tem kritično pripomnil, da evropsko in ameriško sodelovanje Afriki ni prineslo napredka. "Zahodna podjetja so v večji meri onesnažila Afriko in to še vedno počnejo," je bil jasen ruandski predsednik in pri tem posebej omenil strupene odpadke, ki jih je britansko naftno podjetje odvrglo v Slonokoščeni obali.

Kagame bi raje videl, da Zahodni svet vlaga v Afriko, kot da ji daje razvojno pomoč. Sam priznava, da je pomoč še vedno potrebna, vendar mora biti zagotovljena tako, da prispeva k pospeševanju trgovine in ustanavljanju novih podjetjij. Predsednik je zahodne države tudi opozoril, da bi Afriki pomagalo, če bi ji razvite države dale enake trgovinske pravice, kot jih imajo med seboj.

Kitajska pred ZDA
Letos je Kitajska za las prehitela ZDA v trgovini z Afriko. Skupen kitajski izvoz in uvoz je za leto 2008 znašal 107 milijard dolarjev, medtem ko je ameriški znašal 104 milijarde. In čeprav se je ameriška trgovina z Afriko povečala za 28 odstotkov v primerjavi z letom prej, pa je presunljivejši podatek, da se je trgovina s Kitajsko v zadnjih desetih letih povečala kar za desetkrat.

Toda vse dejavnejša kitajska podjetja so prav zaradi delovanja v Afriki na udaru kritik, saj si Peking pri gospodarskih odnosih z afriškimi državi zatiska oči pred kršitvami človekovih pravic, korupcijo in pomanjkanjem demokratičnih standardov.

Eden izmed takih primerov je Sudan, od koder so se zahodna podjetja umaknila zaradi pritiskov zahodne javnosti glede kratenja človekovih pravic, praznino pa so z veseljem zapolnila kitajska podjetja, ki svojih vlaganj ne povezujejo z notranjimi zadevami držav.

V oči bode tudi pomoč Kitajske pri gradnji zasebne palače zimbabvejskega predsednika Roberta Mugabeja, ki ga zahodne države obtožujejo, da je nekoč gospodarsko uspešno in zgledno južnoafriško državo s svojo politiko pripeljal na rob gospodarskega propada in milijone pahnil v hudo revščino ter pomanjkanje.

Pomoč v dobrem in slabem
Kako pomembna je Kitajska, kažejo redni obiski visokih kitajskih predstavnikov v Afriki. V nasprotju z ameriškim predsednikom Barackom Obamo, ki je do zdaj za en dan obiskal le eno afriško državo, se je kitajski predsednik Hu Džintao samo februarja letos mudil v štirih državah, pri čemer gre poudariti, da gre za Mali, Senegal, Tanzanijo in Mauritius, ki niso bogate z naravnimi viri, kar najbolj zanima kitajska podjetja v Afriki. Hu je omenjenim državam ponudil pomoč pri reševanju težav, ki jih je prinesla svetovna gospodarska kriza.

Da je Kitajski vseeno za človekove pravice in jo zanimajo samo gospodarski interesi, kaže zadnji sporni posel, ki ga je ta teden sklenila z Gvinejo, kjer je v lanskem državnem udaru oblast prevzela vojaška hunta.

Sklenitev sedem milijard dolarjev vrednega posla je sledila le dva tedna po tem, ko je vojska v največji svetovni proizvajalki boksita, iz katerega pridobivajo aluminij, ubila 157 protestnikov, ki so nasprotovali kandidaturi vojaškega voditelja Mousse Camare na napovedanih januarskih predsedniških volitvah.

Zmaga za Camaro in poraz za demokracijo, so si bile v glasni obsodbi posla enotne organizacije za zaščito človekovih pravic po svetu. Za gvinejsko vojaško hunto, ki je posel podpisala na dan žalovanja za žrtvami protestov, pomeni kitajska naložba znaten vir prihodkov, še zlasti po tem, ko se je zahodnoafriška država znašla v osami mednarodne skupnosti.