Čufer se je sicer strinjal, da je treba priti do nekih sklepov, da se v prihodnje ne ponovi sanacija bančnih lukenj, a na vprašanje, kdo je odgovoren za njeno višino, je Čufer dejal, da je težko pokazati zgolj na eno samo potezo. Poleg ekonomske krize je na bančno luknjo, tako meni Čufer, vplivalo slabo upravljanje bank in podjetij. Ključen pa je bil reakcijski čas.

Ob pogledu nazaj bi bilo po Čuferjevem mnenju bolje, če bi bila rast NLB-ja manjša. Ko je posojilna dejavnost začela padati, pa ni bilo ustreznega zakonodajnega okolja in znanja za ustrezno prestrukturiranje podjetij. Ni samo stvar ene, temveč zmes več napačnih odločitev, je dejal Čufer.

Čeprav je ob začetku finančne krize mislil, da bi morale banke same rešiti svoje težave, pa je pozneje postal zagovornik slabe banke. Ko je prevzel vodenje finančnega ministrstva, je ugotovil, da je bilo proračunsko stanje države slabše, kot je pričakoval, in je državi celo grozilo, da bi ji zmanjkalo denarja za plače in pokojnine.

Ustanovitev slabe banke je bila po mnenju Čuferja dobra, saj v slovenskem bančnem sistemu ni bilo potrebnega znanja za učinkovito prestrukturiranje podjetij. Glede seznama podjetij za privatizacijo pa je Čufer dejal, da so ga na predlog Soda pripravili na ministrstvu. "Če bi ga pripravljali še enkrat, bi ga lahko zastavili še širše," je dodal.

Bratušek: Upam, da smo se kaj naučili
Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek je za Čuferjem pojasnjevala sanacijo bank iz leta 2013. Po njenem mnenju ni bilo vprašanje, ali dokapitalizirati banke in za kakšno ceno, temveč le, ali bo Sloveniji uspelo sami sanirati banke ali bo morala zaprositi za pomoč.

Bratuškova je ob tem izrazila upanje, da je bila druga, milijardna sanacija bank, ki še ni v celoti končana, tudi zadnja, ki so jo morali plačati davkoplačevalci. "Upam, da smo se iz te zgodbe kaj naučili," je dejala.

Vzroki za bančno luknjo v letih 2005 in 2007
Bančno luknjo je pripisala odločitvam iz preteklosti, predvsem iz let 2005 in 2007. V času velike gospodarske rasti je bilo na finančnih trgih na voljo veliko denarja, tudi zato je bil obseg posojil v tistem času velik. Nekdanja premierka se je ob tem vprašala, ali so bila posojila v tistem času dana zakonito in ali so bila primerno zavarovana. "Odgovorni za to luknjo morajo odgovarjati," je poudarila.

"Zakaj se država problema bančne luknje ni lotila takoj, ko ga je zaznala. Predolgo so čakali, zato je bila sanacija tudi dražja. Verjetno se odgovorni niso zavedali resnosti in posledic," je odgovorila predsedniku komisije Anžetu Logarju. Sanacija je bila po njenih ocenah sicer morda predraga, vendar pa vladi kaj drugega takrat tudi ni preostalo, saj je bila država ob njenem prevzemu vlade s svojo likvidnostjo že praktično na kolenih.

"Marca 2013 smo bili prepuščeni na milost in nemilost finančnim trgom," je ocenila. Ob tem se je položaj Slovenije poslabševal tudi zaradi težav Grčije in Cipra. Višino bančne luknje so ugotavljali strokovnjaki, prvotni cilj njene vlade pa je bila dokapitalizacija že v poletju 2013, vendar pa se je to zamaknilo na december, ko se je največji del težav v bančnem sistemu po njenih ocenah tudi rešil.

Vlado je skrbela stabilnost bančnega sistema
Glede nadzorovane likvidacije Factor banke in Probanke je pojasnila, da je vlado skrbela stabilnost finančnega sistema, zato so sejo, na kateri so razglabljali o njuni nadzorovani likvidaciji, sklicali za petek popoldne, ko so bile banke že zaprte, da bi do ponedeljka lahko pomirili varčevalce. Bančni sistem temelji na zaupanju in en pretres lahko povzroči kolaps bančnega in finančnega sistema.

"Na žalost smo takrat še vedno imeli v težavah tudi tri največje banke v državni lasti," je ocenila. Vprašala se je, ali bi ravnali enako, če bi bile tri največje državne banke že stabilizirane. Predlog za likvidacijo je podala Banka Slovenije, zato je za podrobnejša vprašanja poslance napotila na njihove predstavnike. Prav tako se ni želela opredeljevati do vprašanja, ali je Banka Slovenije ravnala pravilno.