Judah, Economistov komentator, katerega prispevek je objavil Bloomberg, navaja, da je slovenski finančni minister Uroš Čufer prejšnji teden spremljal "mučno javno predstavitev" predstavnikov OECD-ja, ki so naslikali mrko sliko stanja v državi. Bil je očitno slabe volje, opaža ekonomist.
Pojasnjuje, da je ministra, ki se je na predstavitvi izognil temu odgovoru, pozneje še enkrat vprašal, ali bo Slovenija naslednja država, ki bo potrebovala pomoč. Čufer mu je, tako Judah, jezno zabrusil: "Ne potrebujemo rešilnega paketa. Ne zanima me Ciper. Smo v zadovoljivi situaciji. Prepričan sem, da bomo dosegli dobre rezultate. Kljub turbulencam na trgih lahko počakamo, da se ti umirijo," je zagotovil.
Ob tem komentator navaja nekaj podatkov iz poročila OECD-ja: 2,3-odstotno krčenje BDP-ja v lanskem letu ter napoved 2,1-odstotnega padca za letos. Izpostavlja tudi 10-odstotno brezposelnost in staranje prebivalstva.
Špekulacije in samoizpolnjujoče se prerokbe
Hkrati pa navaja tudi besede komentatorke in psihologinje Renate Salecl, da se glede krize Slovenije pretirano dramatizira. Slovenci od decembra protestirajo proti koruptivnim politikom, a številni se strinjajo, da v ozadju razprave o Sloveniji kot prihodnjem Cipru stoji špekulativni kapital, piše komentator. "Tisti, ki se igrajo s prihodnostjo držav, stavijo na padec držav, kar postane samoizpolnjujoča se prerokba," Judah citira Saleclovo. Dodaja, da bomo najverjetneje v nekaj mesecih vedeli, ali ima prav.
Po besedah Judaha so vse od razglasitve neodvisnosti Slovenijo vodili ljudje, ki so se na oblast povzpeli na račun tega uspeha. Za to so se tudi ves čas nagrajevali. Medtem ko je v državi v začetnem povojnem obdobju še vladal nacionalni konsenz glede ciljev - pridružitev zvezi Nato, EU-ju ter območju evra - pa so zatem politiki zaspali na lovorikah.

Slovenija je bila primerljivo bogata in večina ljudi je imela visok življenjski standard. S poceni posojili pa so se zadeve začele spreminjati, še posebej za podjetja. Ker je Slovenija majhna država, kjer se vsi na vrhu poznajo, so menedžerji de facto državnih podjetij izkoristili politične povezave za njihov odkup, pri čemer so za zavarovanje ponudili kar kapital podjetij. Proces so še olajšale banke v državni lasti, situacija pa je vzpostavila tovariško mrežo med politiko, podjetji in bankami.
Nerealna pričakovanja namesto konkurenčnih proizvodov
Judah navaja tudi besede podjetnika Boruta Grgiča, da so v letih od 2003 do 2009 slovenska podjetja poskušala spremeniti svoja podjetja v regionalne zvezde, a to z izposojenim denarjem in nerealnimi pričakovanji glede porabniškega trga na Balkanu. Celoten razcvet zgodnjega 21. stoletja je bil tako lažen in ustvarjen na posojilih, namesto na viziji in konkurenčnih proizvodih, je ocenil Grgič.
Da so kljub "zastrašujočim" statističnim podatkom primerjave s Ciprom absurdne, je Judahu zagotovila tudi premierka Alenka Bratušek. A če kogar koli v Sloveniji vprašaš, ali bo država potrebovala rešilni paket, je odgovor enak: nihče ne ve, piše komentator. Lahko bi šlo v katero koli smer, v največji meri pa je odgovor na to vprašanje odvisen od pripravljenosti slovenskih politikov na skupno reševanje težav. Bratuškova v to sodelovanje verjame.
Resnična grožnja
Bolj skeptičen pa je blogar in politični komentator Aljaž Pengov Bitenc. Nujne reforme, ki vključujejo odpuščanje v javnem sektorju, bodo tako boleče, da bi se po njegovem mnenju nekateri politiki lahko raje odločili za reševanje.
Tako bi lahko krivdo za nepriljubljene ukrepe zvalili na druge, Bitenčevo mnenje povzema Judah. Pengov Bitenc grožnjo bankrota vidi kot zelo realno in doda, da mora proizvodni sektor začeti proizvajati izdelke z visoko dodano vrednost, pri čemer komentator navede podjetji Akrapovič in Pipistrel.