Ekonomist Bernard Brščič se ne strinja z optimizmom premierja Boruta Pahorja, ki meni, da bo naslednje leto obdobje izhoda iz krize. Obstaja znaten del gospodarstva, za katerega se kriza še zdaleč ni končala, je prepričan.

V zadnjem času se pojavljajo trditve, da zdaj, dve leti po izbruhu finančne in gospodarske krize, Slovenija počasi okreva. Premier Borut Pahor je optimističen glede prihodnosti. Za naslednje leto pravi, da bo leto gospodarske rasti, padca števila brezposelnih ...

Sam nisem tako optimističen. Ocenjujem, da je stanje v slovenskem gospodarstvu skrb vzbujajoče. V tem prepričanju me utrjujeta tako mikro- kot makroekonomska analiza. V letu 2009 smo doživeli izjemen padec BDP-ja. Ta je po zadnjih podatkih padel kar za 8,3 odstotka, ne samo za 7,8 odstotka, kot so kazali predhodni podatki. Slovenija je lani proizvedla kar za 3 milijarde evrov manj dobrin in storitev.

Drugi argument proti optimizmu je stanje slovenskega kapitalskega trga. Slovenski borzni indeks (SBI 20) trenutno kotira pri 3.500 indeksnih točkah. Še leta 2008 je bil trikrat višji, na višku leta 2007 pa je znašal kar 12.000 indeksnih točk. To pomeni, da je slovenski kapitalski trg mrtev, da slovenske delnice kotirajo po cenah pred letom 2004. Če k temu dodamo problematične posojilne portfelje bank in okuženost s slabimi posojili, slika finančnega sistema ni prav spodbudna.

Tudi podatki o brezposelnosti ne vlivajo optimizma, saj se je brezposelnost v enem letu povečala kar za 60 odstotkov. Kar 100.000 državljanov je trenutno brez dela, če pa vštejemo še programe ministrstva za delo, ki pravzaprav povzročajo t. i. prikrito brezposelnost, potem ta številka znatno presega 100.000.

Skratka, vladni optimizem temelji na rahlemu zvišanju BDP-ja zaradi višje industrijske proizvodnje in izvoza v drugem četrtletju letošnjega leta. Res je, da je glede BDP-ja dno krize verjetno doseženo, a vendar se je treba vprašati, kje je to dno. In to dno je pri tri milijarde evrov manjši proizvodnji dobrin in storitev. Bojim se, da se večina državljanov ne zaveda resnosti padca ravni BDP-ja, pasivno ga dojemajo kot del statistike, ki naj ne bi imel učinkov na njihova življenja. Žal je resničnost drugačna.

Če sem nekoliko slikovit: 8,3-odstotni padec BDP-ja oz. trimilijardni padec BDP-ja pomeni, da bi, če bi želeli vse breme prenesti, denimo, v pokojninsko blagajno, zmanjkalo kar za 80 odstotkov izdatkov v pokojninski blagajni. Če bi ceteris paribus želeli izničiti učinek padca gospodarske aktivnosti pri nas, bi se vsak med 561.000 slovenskimi upokojenci moral odpovedati devetim pokojninam v letu 2009. Narodnogospodarska katastrofa. Da se to ni zgodilo, se je država izjemno zadolžila in povečala javnih dolg v letu dni s 23,3 odstotka na 36,1 odstotka.

Skratka, smo država z izjemno rastjo javnega zadolževanja in visokim proračunskim primanjkljajem. Res je, da ne z najvišjim v EU-ju, smo na ravni povprečja, toda dinamika zadolževanja države je tisto, kar nas mora najbolj skrbeti. Ta dinamika je nevzdržna. "Razbrzdan" način vodenja fiskalne politike se mora končati. Upam, da ne z javnofinančnim zlomom oziroma kakšno izmed različic grške tragedije.

Kaj bi bilo treba po vašem mnenju storiti, da bi bil pogled v prihodnost bolj optimističen? Da bi bil nadaljnji razvoj naše države bolj trden?

Ključen je poglobljen vpogled v genezo gospodarske krize. Čudita me ignoranca in agnosticizem nosilcev ekonomske politike, ki se niso pripravljeni poglobljeno seznaniti s tem, kaj je narobe s slovenskim gospodarstvom in kaj so pravi vzroki krize. Vsi se sklicujejo na zunanje dejavnike, češ da je lanski padec BDP-ja posledica padca izvoza.

Seveda, če gledate podatke v EU-ju, boste ugotovili, da je res, da se je državam, ki so naše največje zunanjetrgovinske partnerice, BDP zmanjšal, Nemčiji, denimo, za slabih pet odstotkov. Toda primerljiva gospodarstva, recimo poljsko, lani sploh niso bila v recesiji. Tudi Češka in Slovaška sta imeli bistveno manjši padec BDP-ja kot mi.

Sprijazniti se moramo s tem, da je bilo v resnici nekaj zelo narobe z denarno politiko. Gre namreč za tipično monetarno povzročeno krizo, krizo, ki jo je povzročila ohlapna, ekspanzivna denarna politika. Politika nenormalno nizkih obrestnih mer in kreditnega "posiljevanja" je na Slovenskem povzročila izrojeno strukturo kapitala. Tukaj mislim na posojila, namenjena centralizaciji in koncentraciji kapitala, oziroma na zloglasna tajkunska posojila. Skratka, posojilni portfelji slovenskih bank so problematični in ogrožajo njihovo kapitalsko ustreznost.

Če dodamo še različne problematične prevzemne zgodbe, boste ugotovili, da je v ozadju tega ohlapna denarna politika. In če drži ta anamneza, potem iz tega izhaja, da je zaradi nenormalno nizkih obrestnih mer prišlo do vrste zgrešenih naložb. To pomeni, da bo treba na ravni ekonomske politike spoznati, da izhoda iz krize ni brez likvidacije nasedlih naložb, pa naj bodo to, na primer, naložbe v predelovalnih dejavnostih ali pa na nepremičninskem trgu.

Izhoda iz krize brez bolečin, kjer bodo čudežno za okrevanje gospodarstvo poskrbeli Nemci, ne gre pričakovati. Res je, da je izvozni del gospodarstva tista svetla točka, ki je zaslužna za to, da slovensko gospodarstvo ni v popolnem razsulu. Vendar obstaja znaten del gospodarstva, kot primer lahko navedem gradbeništvo, za katerega se kriza še zdaleč ni končala. Lahko rečem, da se zaradi ponesrečenih državnih posegov pravzaprav v polni meri še ni začela.

Zato je govoriti o tem, da bosta druga polovica leta 2010 in leto 2011 obdobje izhoda iz krize, sejanje lažnega optimizma. Ta ne temelji na poglobljenem teoretskem vpogledu in ne zdrži argumentirane presoje. Slovenija se tudi zaradi napak v vodenju ekonomske politike v zadnjih dveh letih spopada s krizo, ki je po dimenziji in ostrini primerljiva z veliko depresijo v letih 1929-1933.

Že nekaj časa je v središču zanimanja javnosti tudi pokojninska reforma. Je vladna reforma prav zastavljena?

Težko bi govoril o pravi reformi, prej o nujnem rednem vzdrževanju sistema in prilagajanju spremenjenim okoliščinam. Pravzaprav gre za nadaljevanje dela velike pokojninske reforme iz leta 1999. Tej je uspelo doseči lepe rezultate - efektivna upokojitvena starost se je v desetletju zvišala za tri leta, tako pri moških kot pri ženskih.

Če preučite zdajšnji vladni predlog sprememb pokojninskega sistema, boste ugotovili, da se je težko ne strinjati z določenimi ugotovitvami - da je Slovenija starajoča družba, da se je zaradi izboljšav v zdravstveni oskrbi podaljšala pričakovana življenjska doba. Še več, v obdobju trajanja učinkov reforme iz leta 1999 se je pričakovana življenjska doba povečala za več kot tri leta. Praktično podaljševanje življenjske dobe torej prehiteva zvišanje efektivne upokojitvene starosti.

Hvalevredno je, da se je vlada odločila za tovrstno spremembo parametrov, še zlasti v zadnji različici, kjer so prehodna obdobja razumna. Gre vendarle za obdobje 15 let. Vladi pa nekako ni uspelo izpostaviti postopnosti, ki je ob takšnih spremembah, če želite preprečiti nenameravane posledice, nujna. Kar me čudi, je način vodenja te pokojninske reforme. Trenutno je namreč edini učinek teh sprememb ta, da se je povečalo število zaprosil za upokojitev in da ZPIZ poroča o enormnem povečanju števila prošenj za izračun pokojnin.

To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti. Zaželeni učinki pokojninske reforme ne bi smeli biti samo dolgoročni, ker zaradi stagnacije slovenskega gospodarstva potrebujemo takojšnje učinke. V letu 2009 so se namreč opazno poslabšali kazalniki v pokojninskem sistemu. Prvič po letu 1999 smo lahko zaznali izrazit dvig deleža pokojninskih izdatkov v BDP-ju, in sicer za eno odstotno točko. Razlog za to je seveda padec BDP-ja.

Opozoril bi tudi na izkrivljenosti v našem pokojninskem sistemu. Dejstvo je, da so izdatki za pokojnine lani znašali približno 11 odstotkov BDP-ja. Od tega kar dve odstotni točki BDP-ja predstavljajo bodisi socialni transferji bodisi t. i. pokojnine, ki niso utemeljene na vplačanih prispevkih. Gre za čez 40 kategorij pokojnin, kot so izjemne pokojnine, državne pokojnine, borčevske pokojnine, pokojnine poslancev, administrativne pokojnine, pokojnine zavarovancev v drugih republik nekdanje Jugoslavije itn. Skratka, približno 145.000 oseb prejema pokojnine, za katere niso bili plačani prispevki oz. so tipični socialni transfer.

V našem pokojninskem sistemu tako niso prisotna samo velika institucionalna izkrivljanja, ampak tudi velike rezerve, dve odstotni točki BDP-ja, kar je približno dobrih 20 odstotkov pokojninskih izdatkov. Menim, da je primarna naloga države zagotoviti izplačilo pokojnin, ki so utemeljene na vplačanih prispevkih in so dejansko oblika lastninske pravice. T. i. pokojninski zastonjkarji, ki niso plačevali prispevkov, ne morejo biti v enakem položaju kot večina upokojencev, ki je vestno plačevala prispevke za pokojninsko zavarovanje.

Še bolj buri duhove novela zakona o sistemu plač v javnem sektorju oz. zamrznitev plač javnih uslužbencev. Je mogoč tudi referendum? Kakšno je vaše mnenje?

Dejstvo je, da je slovenska fiskalna slika mrakobna. Razmere, ko bi v nedogled zaznavali proračunske primanjkljaje v višini petih, šestih odstotkov, so nevzdržne. Potrebne so korenite spremembe v fiskalni politiki, zato je načeloma treba pozdraviti vse spremembe v smeri restriktivnosti le-te. A kaj ko vlada v omejevanju javne porabe ni dosledna.

Ob napovedani zamrznitvi plač se nam namreč napoveduje domnevno kar pol milijarde evrov težka dokapitalizacija NLB-ja, napovedani sta naložbi v šesti blok TEŠ-a in slovenski logistični holding. Kar naenkrat se najdejo zneski 200, 300 ali celo 1,2 milijarde evrov za problematične projekte, ni pa denarja za zakonsko določene obveznosti do javnih uslužbencev. Gre za nedosledno politiko. Težko je nasprotovati varčevanju, vendar mora biti to dosledno.

V teh dneh se je govorilo o posrednem nakupu stotih razkošnih limuzin BMW serije 5. Vse to kaže, da živimo v dveh svetovih in da dosledne, k varčevanju usmerjene ekonomske politike ni zaznati. Po svoje tako razumem sindikate, ki imajo tovrstnega slepomišenja in zvitorepljenja vlade dovolj.