V gibanju so tako postavili simbolično njivo z jagodami ter ponazorili delo brez pogodbe o zaposlitvi, malice in potnih stroškov za plačilo petodstotne vrednosti za nabrano košarico. Sezonski delavci delajo v neprimernih razmerah in za mizerno plačilo, za opis njihovega položaja v kmetijstvu pa so uporabili primer nabiralke jagod nekje v Pomurju.

"Njeno delo se začne ob petih ali prej, ko zrak diši po svežem, jagodah in blatu. Takrat se začne med sklanjanjem in klečanjem polnjenje posodic z eno po eno jagodo. Ko posoda tehta en kilogram, zanjo dobi 0,35 evra. Recimo, da je danes za pobiralko dober dan – pobira se še posebej velika in debela sorta jagod, zato bo lahko v tem dnevu zaslužila 20 evrov ali okoli 2,2 evra na uro. Če bi bilo dobrih dni za cel mesec, bi ob koncu meseca zaslužila 400 evrov," so pojasnili.

Problematični so predvsem dnevi, ko je nabiralki dodeljen "tunel", v katerem je pridelek bolj klavrn. "Takrat lahko, če hiti in izpušča malico, ostane dlje kot do dveh popoldne in morda izmakne kako jagodo še sosedu, zasluži tudi nekoliko več. Po nekaj urah polnjenja posodic z jagodami je v 'tunelu' vedno bolj vroče, položaj v katerem je treba ob tem držati telo, pa je vedno bolj nevzdržen," so bili slikoviti.

Neustrezne razmere
V gibanju ocenjujejo, da so sezonski delavci v kmetijstvu vzdržljivi in pridni, je pa treba biti pozoren, da pridnost ne prestopi meje ter se spremeni v grožnjo zdravju in razvrednotenje njihovih življenj. V enem od podjetij, ki se ukvarja s pridelovanjem jagod, po njihovih ugotovitvah sezonskim delavcem niso priskrbeli niti primernih sanitarij. Vode in mila je ob prenosnih sanitarijah pogosto zmanjkalo za več dni, prav tako je zmanjkovalo toaletnega papirja, ob tem pa so bile prenosne kabine pogosto zelo daleč. Da bi prihranili čas, so delavci manj pili in tvegali dehidracijo, pitna voda pa tudi sicer ni bila vedno zagotovljena, so še navedli.

Visoka norma in nizko plačilo
Sezonsko delo se po navedbah gibanja najpogosteje opravlja prek podjemne pogodbe, v kateri sta pogosto določena visoka norma in nizko plačilo za opravljeno delo, na primer 35 centov za kilogram jagod, pri čemer mora stroške prevoza in malice kriti vsak delavec sam. Delodajalec mu mora omogočiti odmor – če mu ga ne bi, bi posegel v njegove v človekove pravice. Delavec se lahko sicer samoiniciativno odloči, da odmora ne bo izkoristil.

Višina zaslužka pri podjemni pogodbi ni omejena v nobeno smer in je odvisna od dogovora v pogodbi, delodajalca pa hkrati ne vežejo pravila o zagotovitvi minimalne plače delavcu. Pri tem naj bi se postavljalo vprašanje, ali je taka vrsta pogodbe pri sezonskih delavcih v kmetijstvu sploh primerna, saj je izpolnjenih več elementov delovnega razmerja, na primer vzpostavitev podrejenosti med delavcem in delodajalcem, osebno opravljanje dela ter vključenost v organiziran delovni proces, opozarjajo v gibanju. Za delavca bi bila boljša pogodba o zaposlitvi za določen čas, so sklenili.