Pred kratkim so v Kočevju tudi uradno odprli tovarno industrijskih robotov, prvo Yaskawino zunaj Azije. Prvi mož podjetja v Kočevju je Hubert Kosler, ki je bil gost oddaje Nedeljski gost na Valu 202.
Za neki intervju leta 2016 ste rekli, da je zastavljena tovarna industrijskih robotov v Kočevju vaš življenjski cilj. Tedaj so bile karte za to, ali vam bo v konkurenci s Češko, Slovaško in Poljsko uspelo prepričati Japonce, še odprte. Še vztrajate pri tem ali je na obzorju že nov velik cilj?
Ne, takoj sem si zastavil nove cilje. Tovarna je zdaj tu, to je res, in to je dovršni glagol. Zdaj pa je treba narediti tovarno produktivno in predvsem dobičkonosno.
Toda vsaj kanček zadovoljstva vas pa spremlja?
Da, vsekakor, je to velik uspeh. Možnosti, da postavijo tovarno v drugem delu Evrope, so bile namreč velike, zato je to, da jo imamo v Sloveniji, v Kočevju, uspeh. Mislim, da je lahko to velika stvar za Slovenijo.
Slovenci sicer neradi govorimo o uspehih, neradi si to priznavamo ...
Tukaj vam dam prav. Preskromni smo, morda bi potrebovali več ega od drugih narodov, tega nam malo manjka.
Kočevje in s tem Slovenija sta z odprtjem tovarne industrijskih robotov Yaskawa dobila pomembno pridobitev. Tovarna naj bi do leta 2023 zaposlovala do 200 ljudi. Govori se o delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo … Kaj to prinaša lokalnemu okolju, državi in tudi širše, naši regiji?
Tovarna pomeni prihod visoke tehnologije, regija in tudi Slovenija se s tem vključujeta na zemljevid visokotehnoloških dežel, prepoznavni postajamo na področju robotizacije. To je zelo pomembno … Učinki bodo pa multiplikativni. Prihod take tovarne pomeni zagon drugih področij, denimo v šolstvu, na fakultetah, v študijskih programih. Pogovarjamo se z vsemi deležniki, saj želimo imeti izobraževanje, ki bo primerno za potrebe naše tovarne. Ob tem pa ima tovarna tudi oddelek za raziskave in razvoj.
Torej je pomembno strateško hkrati vlagati tako v proizvodne sposobnosti kot tudi v usposabljanje ustrezno izobražene delovne sile?
Vsekakor in tukaj smo že nakazali, da bi bilo dobro, da tudi vlada deluje v tej smeri. Prvi korak je opravljen, tovarna je tu, naslednji cilj so ustrezni študijski programi. Potrebovali bomo inženirje in magistre strojništva, elektrotehnike, mehatronike in programiranja.
Kakšne vrste industrijskih robotov boste proizvajali, čemu bodo namenjeni?
Površina tovarne je 13.000 kvadratnih metrov, namenjena je proizvodnji industrijskih robotov. Najvišja kapaciteta je 10.000 enot, težko pa govorim, kdaj bo ta številka dosežena, odvisno od odziva trgov. V prihodnjih letih načrtujemo dvig proizvodnje na 6.000 robotov. Delali bomo robote, ki so na trgu Evrope najbolj zaželeni in po katerih je največ povpraševanja. Gre za sedem tipov robotov, krajše jih imenujemo GP ali roboti general purpose. Namenjeni bodo v splošne namene – od varjenja do strig …
Gre za industrijske robote, po katerih povprašujejo predvsem kupci iz industrije. Toda danes z napredkom robotike in cenovno dostopnostjo ta vstopa tudi v druge sfere podjetništva?
Res je. Industrijski roboti so bili do zdaj namenjeni predvsem avtoindustriji in avtopodobaviteljski industriji, kupovali so jih proizvajalci sedežev, sklopov, izpušnih delov, karoserijskih delov in tako naprej. Tu je še vedno največji trg za takšne robote. A robotika gre v vse pore družbe. Vse bolj dobrodošla je na primer v prehranski industriji, v kateri lahko roboti pomagajo pri prenašanju težkih predmetov in tovorov. Robotika vstopa tudi v zdravstvene laboratorije. Roboti lahko tako pomagajo pri analizi odvzete krvi, mešanju radioaktivnih snovi in zdravil … Tu bi lahko nadomestili in zaščitili ljudi.
Tovarna v Kočevju je grajena po viziji Industrija 4.0. Ta je tudi eden izmed ključnih členov tako imenovane pametne specializacije, na katero razvojno stavi Slovenija. Kako ste zadovoljni z odzivnostjo politike pri vaši iniciativi? Je ponudila ustrezno podporo, bila dovolj odzivna?
Vlada prejšnjega premierja Mira Cerarja se je zelo dobro odzvala z ekipo na ministrstvu za gospodarstvo pod vodstvom Zdravka Počivalška na čelu. Imeli smo dobre razgovore, država je zagotovila finančno podporo v znesku približno 23 odstotkov naložbene vrednosti. Podprla nas je tudi pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Pomembno vlogo je odigralo tudi lokalno okolje z županom Vladimirjem Prebiličem na čelu. Pomagali so nam najti dobro lokacijo in postopek izvedli v roku. V tem segmentu smo zadovoljni. Kar pa zadeva pametno specializacijo, gre v pravo smer, spodbuja projekte, povezovanje med projekti in podjetji.
Kočevje in Ribnica sta tradicionalno mesti z drugačnim značajem. Ju lahko Yaskawa resnično poveže in iztisne najboljše od vsakega za skupen napredek kočevsko-ribniške podregije?
To se že dogaja. Da, pripovedovali so mi o rivalstvu, o tem, da so se imeli ljudje v enem kraju za več od tistih v drugem. Sam nisem ne iz Ribnice ne iz Kočevja, ampak iz Ortneka, tako da sem zelo neobremenjen in me takšne notranje delitve niso nikoli motile. Prizadevamo si za povezovanje in mislim, da nam to kar dobro uspeva.
Yaskawa Europe ima sedež v Frankfurtu. Torej imate vodje v Nemčiji, njim nadrejene pa na Japonskem. Kako se njuni kultura poslovanja in komunikacija razlikujeta od naše?
Japonci so bolj redkobesedni. Sestanki z njimi so kratki in jedrnati. Dobiš naloge in lepo ti povejo, da prihajajo novi izzivi zate in da boš "very busy". Tako je bilo leta 2015, ko so me poklicali in rekli, da razmišljajo o svoji prvi tovarni v Evropi. Zadolžili so me, naj pripravim predloge za odločitev, katera izmed držav bo tista, v kateri bo stala tovarna. V poslovanju z njimi si prizadevam za zaupanje, v poslu ni ljubezni. Prvih nekaj let je treba trdo delati, stalno uresničevati vse, kar si obljubil. Poslovni rezultati morajo biti takšni, kot si načrtoval, ali boljši. Ne smeš narediti napake, to je zelo pomembno pri Japoncih. Če narediš napako, lahko zapraviš vsa leta vlaganj.
Ob nedavni 100-letnici Yaskawe ste se med drugim izrazili, da gre v poslu prva leta malo težje, "na škrge", da je treba zdržati, potem pa steče. V karieri ste bili večkrat blizu dna, a ste se pobrali. Kaj vas je gnalo?
Predvsem to, da sem želel uspeti. V podjetništvo sem vstopil zelo mlad. Začel sem v Iskri, ki je šla v stečaj, ob čemer sem bil pomočnik stečajnega upravitelja …
… pri tem ste mimogrede ugotovili, da je bil stečaj v Iskri neupravičen …
… mimogrede smo ugotovili, da smo končali stečaj z viškom stečajne mase in poplačilom vseh upnikov z vsemi zamudnimi obrestmi. Ampak sem s tem tudi videl, zakaj gre lahko podjetje v stečaj, to je bila dobra šola zame. Leta 1990 sem ustanovil podjetje Joint venture z nemško družbo, ki je postala Yaskawa. To je bilo prvo zagonsko podjetje še v komunističnih časih, štirje zaposleni in dva partnerja. Leta 1991 nam je z osamosvojitvijo padlo v vodo precej poslov v Srbiji in na Hrvaškem. Čez noč smo se znašli na meji preživetja. Z nekaj sreče mi je uspelo pridobiti nova naročila, počasi smo se prebijali do leta 1995, ko se je začelo vendarle jasniti. Leta 1996 sem z vsemi štirimi zagrabil pobudo, da ustanovim podjetje za produkcijo robotskih celic in rešitev zanje, kot najprimernejšo lokacijo zanj sem izbral Ribnico in od tedaj smo zaplavali v to regijo.
Do danes ste torej dobili precej trdo kožo?
Na začetku je bilo podjetništvo zame neznanka, doma mi ni mogel nihče pomagati, saj nihče ni imel izkušenj z njim. Bili smo samouki. Prav tako ni bilo svetovalnih podjetij, davčnih svetovalcev, bilo je zelo drugače, kot je danes. Popolnoma druga zgodba.
Je v tem razlog, da se mladim v svoji družbi še izdatneje posvečate?
Delo z mladimi me veseli. Ko vidim, da mi jih je uspelo motivirati in da mi sledijo, jih je treba le še usmerjati pri iniciativah. Najlepše je, ko vidiš, da so zagrizli v izziv, da jih stvari veselijo. Nekaj svojih inženirjev sem zdaj tudi navdušil, da so se vpisali v podiplomski študij. Pomembno je, da veš, kdo znanje ima, in da pritegneš tiste s specifičnim znanjem.
Ste pripravljeni dodati svoj delež, ko gre za osvežitev lokalnih srednješolskih in višjih izobraževalnih programov in njihovo prilagoditev zahtevam časa in prostora?
Prav mi smo bili med pobudniki za uvedbo novega programa strojnega tehnika na kočevski gimnaziji. Program podpiramo s svojimi prostori in opremo. To je absolutno naš interes in to bo tudi naš prispevek. Na kočevski gimnaziji je zdaj že druga generacija strojnih tehnikov. Želimo si, da bi se tam vzpostavil še progam mehatronike.
Na kateri točki v življenju so vas osebno srečali roboti, kdaj je zrastla strast zanje?
Začel sem kot štipendist v Iskri, v programu varilne avtomatizacije, kjer so se začeli ravno ukvarjati z robotizacijo. Prav tako bi poudaril za tiste čase zelo napreden program Jugoslavije na področju robotizacije, ki je konec 80. let veliko podjetij spodbudil k razvoju avtomatizacije in robotizacije, v tistem času se je pojavilo veliko družb, ki so se ukvarjale z izdelavo industrijskih krmilnikov, servomotorjev in motorjev, ključno pa je bilo iskanje substitutov. Omenim naj veliko vlogo Instituta "Jožef Stefan" in pa mariborsko fakulteto za elektrotehniko, kjer je imel profesor Karel Jezernik zelo prodorno skupino, iz nje so izšli uspešni profesorji. Padel sem v to ekipo in skozi to sem dobil osnovna znanja.
Veste, kako stara je beseda robot?
Da, vem. Izhaja iz Češke, ko je Čapek napisal delo o robotu …
… Da, leta 2021 bo sto let, odkar je beseda zašla v obtok človeških misli. A če se vrneva k vaši vnemi za robote: imate do njih tudi kakšen bolj subjektiven odnos?
Ne bi rekel. Na področje robotike sem vstopil že zelo zgodaj, ob čemer sem imel srečo. To tedaj ni bilo dano vsakemu, danes je takšno znanje lažje usvojiti. Imel sem tudi perspektivo in verjel, da je to prava smer. Imeti pa moraš tudi malo poguma in sreče, da preživiš. Veliko ljudi iz tiste generacije se z robotiko ne ukvarja več. Kot sem že povedal, so bili časi v njej namreč finančno zelo trdi. Moja družina mi je stala ob strani, brez njene podpore ne bi šlo.
Če ostaneva pri družini, natančneje pri genih: imate zanimive prednike. V vaši rodovni liniji sta na primer veletrgovec, pa narodni buditelj …?
Začniva pri prvem predniku, ki je postal na Kočevskem zelo uspešen. Ivan Kozler, oče Petra Kozlerja, je bil logist. Vzpostavil je prevoz južnega sadja iz Trsta na Dunaj s konjskimi vpregami. Zamislite si vozove, ceste, stalno menjavo konjev. Da s čim takim obogatiš, moraš biti res specialist logist v današnjem žargonu. Posel mu je uspeval do pojava železnice, z njo pa je umrl. A takrat so pobudo že prevzeli njegovi sinovi. Eden izmed njih, Peter Kozler, je ustanovil Pivovarno Union.
… to je bil vaš prapraded, ki je bil tudi pomemben intelektualec.
Res je, bil je pravnik, notar, služboval je na različnih koncih Slovenije in današnje Hrvaške. Je tudi avtor tako imenovanega Zemljovida slovenskih dežel, ki je bil večkrat zaplenjen in v komunizmu prepovedan.
Mimogrede, veste, da je bil Peter Kozler tudi na znamki?
Da, jo imam v okvirju.
S kom izmed teh prednikov pa se sami najbolj poistovetite?
Žal so vsi že pomrli, ko sem se rodil, tako o svoji družini ne vem kaj dosti. Rojen sem bil v obdobju po nacionalizaciji, moj oče naju z bratom ni želel preveč obremenjevati s tem zaradi časov, v katerih smo živeli, saj bi lahko imelo to negativne učinke. Kakšni so bili ti moji predniki, skušam ugotavljati zdaj.
Omenili ste očeta … Vzgajali so vas z izrazito vrednoto znanja in izobrazbe?
To je pa po mamini družini, zlasti stara mama, ki je bedela nad mano. Glede na položaje, ki jih je doživela naša družina, mi je bilo velikokrat povedano, da ti lahko vzamejo vse, znanja ti pa ne morejo vzeti.
Ste zaradi tega močno izpopolnili znanje več tujih jezikov? Tekoče govorite angleško, nemško, francosko …
Jeziki so me vedno veselili. Že na gimnaziji sem začel potovati. Na Dunaju sem se učil nemščino, šolanje na tamkajšnji univerzi pa sem si plačeval kot receptor v študentskem domu Korotan. Pozneje sem deloval tudi kot učitelj smučanja, tako sem po tri tedne na leto v glavnem delu zimske sezone preživel na smučiščih v Franciji.
Na smučeh preživite kar precejšen del leta. Tudi do 30 dni. Še vedno?
Da, tudi letos mi je uspelo, kljub 'fabr'ki', hehe.
Zakaj smuči, zakaj sneg?
Kot učitelj smučanja sem ta šport pripeljal do najvišje ravni, kar zadeva znanje. Rad ga imam, pa tudi moja žena je učiteljica smučanja.
Zaradi smučanja ste pripravljeni sesti na letalo in se na lovu za dobrim snegom odpeljati daleč stran …
To je res. Marsikdo, ki je bolj navezan na tople kraje, se čudi, kako se mi ljubi zaradi smučanja prečkati lužo. A je vredno.
Če počasi zaokroživa … Ko sem prebirala vaše intervjuje, sem odkrila zanimiv paradoks: z leti dela na področju robotov, ki jih (morda napačno) dojemamo kot grožnjo ljudem, sami vse bolj stavite na ljudi, na njihovo visoko usposobljenost, na timsko delo. Robotika nas torej ne bo ogrozila? Bi lahko rekli, da nas bo celo oplemenitila?
Naše geslo v Yaskawi je Serving society. Vse, kar delamo, namenjamo za blaginjo družbe. Mislim, da je uvajanje robotike pomembno za zdravje družbe, za srečo v družini. Uvajanje robotike pomeni posredno pozitivne učinke, saj začenjajo ljudje delati na bolj kakovostnih delovnih mestih, roboti pa prevzemajo monotona in težja dela v neugodnejših delovnih okoljih.
Koliko robotov imate doma?
Doma nimam za zdaj še nobenega robota, moja hči pa ga že ima.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje