Predsednik Svetovnega slovenskega kongresa je v intervjuju za MMC poudaril, da je treba v Sloveniji čim prej izvesti reforme in razmere bi se potem morale izboljšati. Naš makroekonomski položaj namreč ni tako slab, kot se zdi. Pri sanaciji bančnega sistema bo nujno, da bodo sodelovali strokovnjaki (verjetno iz tujine) s "preverjenimi in neoporečnimi referencami". NLB bo treba najprej sanirati in potem prodati. Po mnenju dr. Pleskoviča nasprotovanje opozicije ob ustanovitvi slabe banke ni upravičeno. V intervjuju je tudi razmišljal o tem, kako povečati zaposlenost: "Slovenijo je treba narediti privlačno za nove investicije, domače in tuje. Zato je treba korenito posodobiti zakone o delu in zaposlovanju."

Slovenija je preživela burno leto. Recesiji ni videti konca, ljudje so razočarani, vedno več je protestov proti vladni politiki. Se bodo razmere v letu 2013 še poslabšale?
Zdaj, ko je dana prosta pot za nujne reforme, bi se morale razmere izboljšati. Strokovnjaki iz tujine ponavljajo, da položaj v Sloveniji glede makroekonomije in zunanje zadolženosti sploh ni slab, vendar jih skrbijo trendi nevzdržnega zadolževanja v zadnjih letih. Glavni problem je v tem, da nismo v dvajsetih letih naredili skoraj ničesar na področju nujnih gospodarskih reform, konkurenčnosti, pravnega reda, neučinkovitosti birokracije, pomanjkanja tujih investicij, slabega upravljanja državnega premoženja in podobno. Nasprotno, pri so se dogajale velike kraje državnega premoženja in razširjena korupcija. Torej, čim prej je treba izvesti zastavljene reforme in popraviti, kar je bilo storjenega narobe, in zadeve se bodo hitro izboljšale.

Glavna težava so verjetno slovenske banke. Bi bilo smiselno za sanacijo bank zaprositi za pomoč Evropsko unijo?
Odvisno od tega, kako se bo vlada lotila sanacije: ali bo to storila na profesionalni ali pa na amaterski način. Na vsak način bo vlada potrebovala tehnično pomoč v obliki vrhunskih strokovnjakov, ki imajo tudi operativne izkušnje. Če jih nimajo dovolj doma, naj jih najamejo v tujini. Pri tem je izredno pomembno, da imajo ti strokovnjaki preverjene in neoporečne reference in da so, če je le mogoče, med njimi tudi ugledni in priznani slovenski rojaki iz tujine. To bo tudi zagotovilo transparentnost. Svetovna banka tudi najema na tisoče svetovalcev letno iz vsega sveta, kadar za določene projekte nima na razpolago dovolj svojih strokovnjakov.

Kaj narediti z NLB-jem? Verjetno ni vlagatelja, ki bi bil pripravljen kupiti banko s tako slabimi posojili ...
NLB je treba sanirati in potem prodati. Noben racionalen investitor ne bo kupil te banke s kopico slabih in nepreglednih posojil. Ko je bil NLB nazadnje dobro saniran, bi ga lahko prodali z znatnim dobičkom in zdaj ne bi bili v takšnem položaju, kot smo.

Referenduma o slabi banki in državnem holdingu ne bo. Menite, da lahko prenos slabih terjatev na slabo banko pomaga rešiti del težav našega bančnega sistema?
Zavedati se je treba, da so dali zeleno luč za koncept slabe banke Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in OECD. Kakor vem, so bile njihove pripombe upoštevane. Na vsak način bo dobro izvedena sanacija naših bank sprostila bančni krč. Vedeti pa je treba, da zelo dobra podjetja že zdaj lahko dobijo posojila od tujih bank, ki poslujejo v Sloveniji, in na ta način se njihov tržni delež postopoma širi. Problem so podjetja, ki so na robu preživetja, ker so preveč zadolžena. Če so vseeno perspektivna, na primer, da imajo dolgoročne izvozne pogodbe, lahko dobijo kredite samo z reprogramiranjem dolgov, prestrukturiranjem in/ali dodatnim kapitalom. Potem so pa podjetja, ki so brezupna in jih je treba likvidirati in postopoma odprodati njihovo preostalo premoženje. Z vsemi temi se tuje banke nočejo ukvarjati, ker niso krive za takšno stanje. In to bo naloga sanacije oziroma slabe banke. Zanimivo je, da je večina slabih posojil skoncentriranih v sedmih velikih državnih podjetjih. To veliko pove o tem, kako slabo je bila pri nas vsa ta leta upravljana državna lastnina. Samo upamo lahko, da bo državni holding to upravljal transparentno, profesionalno, tudi s pomočjo tujih strokovnjakov in brez vsakršne korupcije. Tukaj bi se morali potruditi pozicija in opozicija, da se zagotovita transparentnost in najboljši mogoči nadzor.

V opozicijskih vrstah je velik odpor do koncepta slabe banke, vendar tega ne znajo racionalno razložiti. Na primer, nekateri izmed najbolj glasnih opozicijskih poslancev v parlamentu trdijo, da bi bila ponovna dokapitalizacija NLB-ja desetkrat cenejša rešitev kot slaba banka. Vlada je za sanacijo bank (v glavnem za NLB, Novo KBM in Abanko) namenila štiri milijarde evrov. Lani so naše banke že dobile veliko več kot 400 milijonov za dokapitalizacijo. Torej, po prepričanju in teoriji tistih opozicijskih poslancev so že dobile dovolj, da bi se lahko sanirale same, kajti 400 milijonov krat deset pomeni štiri milijarde. Zakaj pa NLB zdaj hoče še 375 milijonov za dokapitalizacijo? In ali naj bi bilo to dovolj za vse čase? Zanimivo je tudi, da so tuje banke v Sloveniji že na začetku finančne krize same uvedle notranje prestrukturiranje in sanacijo in so zdaj v dobrem stanju. Zakaj naše banke na tem področju niso naredile skoraj ničesar? In glede na te slabe izkušnje - kdo jim naj zdaj še zaupa, da se bodo sanirale same z dodatnimi (brezmejnimi) dokapitalizacijami in z istimi bankirji, ki so krivi za to situacijo?

Vlada je napovedala prodajo deležev v številnih podjetjih. Za katere menite, da bo dobila kupca, ki bi lahko plačal primerno kupnino?
Ko se bodo reforme realizirale in prijele, ko se bodo povečali konkurenčnost, plačilna disciplina in pravni red, izboljšala delovna zakonodaja in ko se bo zaupanje v slovensko gospodarstvo povrnilo, se bodo našli tuji in domači kupci in tudi cena teh podjetij se bo znatno povečala. Zdaj pa mnoge multinacionalke in druga tuja podjetja zapuščajo Slovenijo ali pa o tem razmišljajo. Ta trend je treba čim prej obrniti s hitro izvedbo reform.

Bruto domači proizvod se je v letošnjem tretjem četrtletju v primerjavi z istim četrtletjem lani realno zmanjšal za 3,3 odstotka. Zdi se, da se z nenehnimi varčevalnimi ukrepi gospodarske razmere v Sloveniji in drugod po Evropi le poslabšujejo. Je zategovanje pasu res prava pot?
Obstajajo mnogi primeri, kjer je varčevanje nujno in smiselno. Na primer v eni izmed petih regionalnih bolnišnic so 30 let metali skozi okno pol milijona evrov letno zaradi slabe energetske izolacije stavb. Svetovna banka nas je opozarjala več kot 30 let na to, da se pri nas energija troši čezmerno in neracionalno. Torej so pri nas vedeli za ta problem, pa niso hoteli nič narediti. To je v primeru te bolnišnice zneslo 15 milijonov evrov izgub in takih primerov je še veliko.

Če bo vlada ustavila lopove, tajkune in njihove lobije, da ne bodo več kradli kot srake prek slabonamernih razpisov in drugih vzvodov v državnih podjetjih in v javnem sektorju, je to tudi dobro in nadvse smiselno varčevanje. Tudi to, da nekatere fakultete dobijo sredstva za fiktivne/neaktivne študente (teh naj bi bilo več kot deset tisoč letno) in ta denar zapravijo kdo ve za kaj, ni smiselno in bi bilo dobro varčevanje. Tudi pri koncesijah v državnih gozdovih je veliko korupcije, kar bi bilo treba rešiti takoj, ne pa čakati več kot eno leto na novi zakon. Lastniki študentskega servisa na račun študentov in države neupravičeno pospravijo milijone evrov letno v zasebne žepe. Tudi ukinitev teh neupravičenih privilegijev bi bilo dobro varčevanje. Ni pa dobro varčevati tako, da bodo nekateri otroci lačni doma ali v šoli in revnejši sloji nezaščiteni.

Na drugi strani vlada trdi, da namerava vložiti znatna sredstva v nove investicije, raziskovalne in inovativne dejavnosti in javna dela prek uporabe sredstev iz evropskih kohezijskih skladov, kar lahko v znatni meri zmanjša nezaposlenost in pospeši gospodarsko rast. Za povečanje zaposlenosti je seveda treba narediti Slovenijo privlačno za nove investicije, domače in tuje. Zato je treba korenito posodobiti zakone o delu in zaposlovanju. Treba je tudi racionalizirati krajevno (občinsko) in državno birokracijo.

Nekateri ekonomisti se zavzemajo za dvig DDV-ja. Kakšno je vaše mnenje?
Za zdaj to ni potrebno, ker so davki pri nas previsoki.

Slovenija se je oktobra zadolžila za 2,25 milijarde dolarjev, vendar je bila zahtevana donosnost 5,7-odstotna. Kako ocenjujete to izdajo obveznic?
Boljša rešitev bi bila hitra izpeljava nujnih gospodarskih reform, kar bi izboljšalo naše bonitetne ocene in znižalo obrestno mero na naše dolgoročne obveznice. Ta zadolžitev v ZDA je bila draga in je morda dala našim nekonstruktivnim sindikalnim voditeljem še en dodaten povod za odlaganje in/ali blokiranje nujnih gospodarskih reform. S tem da je bilo povpraševanje po teh naših obveznicah v ZDA zelo veliko, pove več o Ameriki kot o Sloveniji. To pomeni, da v ZDA ne jemljejo zelo resno njihovih bonitetnih hiš in da tam ni veliko investicij, ki bi prinašale tako visoke donose, kajti zato kupujejo naše, za nas zelo drage obveznice. Praksa tudi kaže, da so tiste države, kot na primer Japonska ali Kitajska, ki Ameriki posojajo denar namesto obratno veliko na boljšem. Vsaka čezmerna zadolžitev ima visoko ceno tudi s tem, da vpliva na delno izgubo suverenosti in vse, kar je s tem povezano, od pritiskov do neprimernega glasovanja v OZN-u in še kaj drugega.

Bo Janševa vlada končala mandat ali nas spet čakajo predčasne volitve?
Upam, da bo ta vlada stvari vzela resno in izvedla reforme hitro in tako, kot je treba. V tem primeru naj ima podporo vseh in konča svoj mandat. Če pa se bosta korupcija in neučinkovitost državnega upravljanja nadaljevali, potem naj gredo na smetišče zgodovine. Kar zadeva zamenjavo vlade ali predčasne volitve, se je treba zavedati, da čas ni zastonj. Vsako odlaganje nujnih reform podaljšuje krizo in veča njen strošek.

Če bi Slovenijo vodila tehnična vlada, vas pogosto omenjajo kot enega izmed kandidatov za mandatarja. Bi se lotili izziva?
Vodenje tehnične vlade v sedanji politični situaciji, ko se ne spoštujejo vrednote, kot so poštenost, etika, trdo delo in strokovnost, bi bil nehvaležen posel za kogar koli. Na splošno ima tehnična vlada prednost v tem, da ji ni treba izbirati ministrov in strokovnjakov po koalicijskem ključu, kjer so sposobnosti in kvalifikacije dostikrat vprašljive. Verjetno pa bi bilo precej težko najti več kot 10 ministrov, ki bi bili hkrati pošteni, dobri strokovnjaki na svojem področju in zaupanja vredni. De Gaule je nekoč izjavil, da če ima nekdo sedem dobrih prijateljev, lahko postane predsednik Francije. Moje delovne in druge izkušnje kažejo, da če je nekdo na vrhu sistema, to je na odgovornih funkcijah, pošten, potem se drugi prilagodijo v dobrem smislu in obratno. Na primer, eden izmed nekdanjih ministrov je iz nadzornega sveta odpustil vodilnega inženirja, takoj ko ga je ta pisno opozoril na hude nepravilnosti in korupcijo pri gradnji neke velike javne investicije. Pod takim ministrom podrejeni ne bodo več opozarjali na korupcijo, ker je to za njih nestimulativno in neproduktivno. Potem se pa nekateri pri nas čudijo, kako lahko neki visoki uradnik z življenjsko uradniško plačo konča z jahto in ogromnim nezasluženim premoženjem. Takšnih primerov je pri nas veliko.

Leto 2012 je, zlasti po Draghijevi izjavi, da je pripravljen storiti vse za obrambo evra, prineslo nekaj olajšanja na finančnih trgih, ki so se prej bali zloma evra. Menite, da je dolžniška kriza res že dosegla dno, ali pa Evropo najhujše preizkušnje še čakajo?
Mislim, da je Evropa dokazala vsem tistim ameriškim in angleškim ekonomistom, ki so vse leto napovedovali konec evra vsake tri mesece, da se to ne bo zgodilo. Izkazalo se je, da kadar so stvari resne, se zna tudi EU odzvati resno, strokovno in pravočasno.

Bodo vsi ti nestandardni ukrepi, ki jih vodijo največje centralne banke, kmalu povzročili inflacijo? Bodo znale banke pravi čas ukrepati?
Za zdaj je problem gospodarska rast na obeh straneh Atlantika in ne inflacija.

Pozornost se iz Grčije preusmerja v Italijo, ki je pod Mariem Montijem pomirila obvezniške trge, vendar se nekateri bojijo, da z njegovim odhodom Rim ne bo znal krotiti javnih financ. So takšne skrbi upravičene?
Bomo videli, vendar Italijani so že enkrat pokazali, da se znajo pravilno odzvati takrat, ko je to resnično potrebno. Mario Monti je Italiji za zdaj povrnil ugled in bi bil dober kandidat ali za ponovnega premierja ali pa za predsednika Italije, ko predsedniku Napolitanu poteče mandat čez nekaj mesecev.

Kaj pa Francija? Tako Spiegel kot Economist sta se razpisala o tem, da Hollande države ne pelje v pravo smer in da ji celo grozi grški scenarij. Ni to pretiravanje?
Na vsak način je to pretiravanje. Populizem še nikoli in nikjer ni prinesel gospodarskega razcveta. Očitno je, da si bo Hollande moral najti boljše ekonomske svetovalce in da pretirava s previsokimi davki, kar škoduje Franciji.

V ZDA je glavna tema davčni prepad. Morda dogovora v Washingtonu še ne bo tako kmalu. Bi se lahko ZDA zaradi tega spet znašle v novi recesiji?
Verjetno ne, kajti v ZDA se kljub stalnemu izsiljevanju obeh političnih strank na koncu vedno dogovorijo z bolj ali manj dobrim kompromisom.