Veliko večino tekstilnih izdelkov, ki jih kupujemo, izdelajo v državah tretjega sveta. Tamkajšnje vlade načrtno omejujejo minimalne plače, da bi pritegnile tuje vlagatelje. To je industrija, kjer so v delo prisiljeni otroci, delavci v nevarnih razmerah zaslužijo po dva evra na dan, s čimer jih oblasti pehajo v skrajno revščino. Izpostavljeni so rakotvornim kemikalijam v topilih, barvilih in kovinah.

Kar 93 milijonov ton tekstila vsako leto zavržemo na svetu, v Sloveniji pa naj bi po različnih podatkih zavrgli povprečno od 15 do 20 kilogramov oblačil na prebivalca letno. Razlog za to je, po mnenju Barbare Zorko iz organizacije Ekologi brez meja, da so oblačila potrošnikom čedalje bolj dostopna. "Nekatere raziskave kažejo, da naj bi danes kupili približno 60 odstotkov oblačil več kot pred desetimi leti. In razlogov za to je več. Poleg hitre mode je dejstvo, da so oblačila zelo poceni, zato si jih lahko privoščimo. Oblačila so tudi vedno slabše kakovosti, zato jih velikokrat oblečemo le nekajkrat ali pa nikoli." Naslednja težava je, da več kot polovico ponošenih oblačil v Sloveniji odvržemo med mešane komunalne odpadke. "Ker je večina oblačil iz sintetičnih vlaken, belil, barvil in kemikalij, jih je zelo težko reciklirati," je pojasnila Zorkova.

Vsak kilogram spet uporabljenih oblačil prihrani šest litrov vode
Ponošena oblačila, ki niso strgana in uničena, lahko podarimo znancem, odnesemo na Karitas, Rdeči križ, v centre ponovne uporabe ali pa v izmenjevalnice oblačil. Precej ponošenih oblačil v Sloveniji oddamo v zabojnike organizacije Humana. V 320 zabojnikih po Sloveniji so lani zbrali 1799 ton oblačil in obutve. "Oblačila, ki jih zberemo v Sloveniji, pošiljamo v sortirne centre po svetu. Slovenci pošiljamo največ oblačil v države na Balkanskem polotoku, nekaj tudi v severno Afriko. Tam skrbno pregledajo vsa oblačila, jih razdelijo v 40 kategorij in vsaka od teh skupin tekstila gre nato svojo pot. Nekaj se jih vrne v EU, nekaj gre v afriške, nekaj pa v druge države, kjer so organizirani naši projekti," je pojasnila Saška Susman, predstavnica organizacije Humana Slovenija. Oblačila se tam prodajajo naprej, izkupiček od prodaje pa namenjajo humanitarnim projektom po svetu.

Odslužena oblačila se nazadnje znajdejo v državah, kjer gojijo bombaž zanje
Ena od ustanoviteljic Zadruge BUNA in vodja Pravične trgovine 3MUHE pojasnjuje, da 60 odstotkov oblačil, ki jih nosimo v Sloveniji, pride iz Bangladeša. "Tam pravkar protestirajo zaradi neprimernih delovnih razmer in prenizkega plačila. Ta oblačila, ko jih mi ponosimo in jih ne damo v ponovno uporabo pri nas, se vrnejo na začetek. Morda ne ravno v Bangladeš, zagotovo pa se vrnejo v Afriko, od koder prihaja bombaž, iz katerega so oblačila. In kaj se v teh državah dogaja? Afričani so imeli vzpostavljeno pridelavo bombaža in predelavo v tekstilije, izdelavo oblačil. Danes te industrije ni več, omejeni so zgolj na proizvodnjo bombaža, saj tega predelujejo v Aziji. Iz Azije oblačila pridejo k nam, mi jih dvakrat, trikrat oblečemo in jih pošljemo nazaj v Afriko, kjer se prodajajo na kilograme. Afričani v bistvu zelo poceni kupujejo naša nošena ali nerabljena oblačila in zaradi tega ne morejo podpirati svoje proizvodnje, kar pa vodi v propad njihovega gospodarstva."

Etično nakupovanje ni dovolj
"V prihodnosti mora modna industrija upočasniti tempo," opozarja Emily Macintosh iz Evropskega okoljskega urada. "Modna industrija danes je zgodba o presežkih, o pretirani produkciji, pretirani porabi in o največjem kopičenju tekstilnih odpadkov v zgodovini človeštva. Tekstilna industrija izdela 150 milijard kosov oblačil na leto, 73 odstotkov vsega tekstila pa konča na odlagališčih ali v sežigalnicah." Evropski okoljski urad sicer podpira odločitev Evropske unije, da bodo morale vse države članice od leta 2025 ločeno zbirati tekstilne odpadke. Ob tem pa opozarja, da še nimamo tehnologije, s katero bi te odpadke predelali. Zato vidi rešitev preprosto v tem, da ustvarimo manj odpadkov. Obenem poziva modno industrijo, da prevzame odgovornost za škodo, ki jo povzroča: "Ta industrija ustvarja milijardne dobičke na račun izkoriščanih delavcev in uničenega okolja." Macintosheva je prepričana, da ljudje nakupujejo čedalje odgovorneje, in kot primer dobre prakse poudari gibanje Buy Nothing/Ne kupuj ničesar na Švedskem. "Bolje je, da nosimo tisto, kar že imamo, da popravimo oblačilo, ki je strgano, ali da zamenjamo kos, ki nam ni več všeč. Ne pa da kupujemo domnevno trajnostno izdelana oblačila."