Če bi se vse izšlo po načrtih, bi bil Bine Kordež danes še vedno med najbogatejšimi Slovenci. Jeseni 2007, ko so vodilni menedžerji prek Merfina skupaj z Banko Koper, kranjsko Savo, Interfinom in Euro Venetom prevzeli Merkur in za to najeli 350 milijonov evrov posojila, krize ni slutil še nihče. A prav kriza, ki je prepolovila Merkurjev promet, je močno otežila odplačevanje posojil. Da bi menedžerji lahko poravnavali obveznosti do bank, so začeli izčrpavati Merkur, je za TV Slovenija poročala Janja Koren.

Na nekatera vprašanja v zvezi s propadom Merkurja pa je v Odmevih Slavku Bobovniku odgovoril Bine Kordež.

Če o nekom napišemo takšno zgodbo, zgodbo propada Merkurja, po navadi temu rečemo tajkun.
Na žalost se je v Sloveniji ta izraz zelo močno prijel. Veliko se o njem govori, čeprav do danes še nihče ni dal definicije, kdo je tajkun.

Poskušajva iti postopoma. 350 milijonov je najel kreditov Merfin, zato da je lahko odkupil Merkur. Drži?
Da.

Koliko je bilo v tem vašega osebnega premoženja oz. osebnega premoženja solastnikov Merfina?
Solastniki Merfina, vodilnih 100 menedžerjev Merkurja, je v to vložilo približno 30 milijonov evrov. Od česar so za večino najeli posojila pri bankah, lastnih sredstev je pa bilo v tistem času okoli tri milijone po moji oceni.

Ampak poglejte, potem ko ste dobili dividende, ste svoj osebni dolg poplačali. Ostali pa so dolgovi.
Del dolga se je iz dividend poplačal, to drži. Na osnovi bilance iz leta 2008 je imelo podjetje relativno še ugoden rezultat Merfina in izplačane so bile te dividende.

Od kod so bile te dividende Merfina? Iz Merkurja, saj od drugod ta denar ni mogel priti.
To vsekakor, ampak vsako prevzemno podjetje, tudi Novartis, ki je kupil Lek, se je v celoti poplačal iz sredstev Leka. Ker drugače prevzema tako ne moreš izvesti. Vsak, ki dela prevzem, kupi podjetje za to, ker računa, da sebo v približno desetih letih v podjetju, ali ustvarjalo toliko vrednosti ali se povečala vrednost tega podjetja za toliko, da se poplača vložek.

Tudi nekateri vaši partnerji pri nakupu, npr. Sava, zahtevajo revizijo. Dvomijo, da ste ravnali prav, obljubljajo odškodninsko tožbo zoper vas.
To prepuščam postopkom in aktivnostim, ki jih bodo vodili upniki. Nesporno pa je dejstvo, da so večino teh sredstev, ki so prišla na Merfin, prejele banke. In tukaj se ustvarja napačen vtis, da imam ta sredstva jaz v žepu, da jih je nekdo dobil. Ne. Vsa ta sredstva, več ali manj vsa sredstva, so dobile banke.

Ali vi lahko mislite, da bodo državljani razumeli, da ste vi kupovali Merkur z Merkurjevim denarjem, ta Merkur bi bil čez pet let vaš, vi pa bi v to vsoto 400 milijonov vložili tri milijone svojega denarja? Lahko ljudje to razumejo?
Ali je to lahko razumeti ali ne. Zanimivo je, da je to vedno problem, ko gledamo slovenske zgodbe. Ko pa gledamo tujce, ki so kupovali podjetje v Sloveniji, poznam kar nekaj primerov, ko so ti tujci dobili za celoten nakup kredite tudi v slovenskih bankah, ki so jim ga tudi banke podaljšale, a se s tem ni nihče obremenjeval. Kupili so jih pa zato, ker so računali, da bo to podjetje, ki so ga kupili, čez pet, deset let še enkrat več vredno, da bodo lahko odplačali kredite.

Tudi če vaša logika zdrži, imate še en greh. Bili ste direktor Merkurja in solastnik Merfina in kot direktor Merkurja ste sprejeli odločitev, da boste 180 milijonov evrov dali za to, da boste vašemu podjetju Merfinu odplačali dolgove.
Zadeva je šla na ta način, čeprav v prvi fazi smo mi dejansko računali, pogovarjali smo se s tujci, da bi del Merkurja odprodali. Za to smo na Merkur tudi odkupili deleže, ki bi jih pozneje prodali tujcem. Vendar do realizacije tega ni prišlo. Vendar moram reči, da so dejansko ta denar, ki ga je dobil Merfin, dobile banke, in to na njihove, recimo temu želje. Izrazile so interes, da mi to naredimo, in seveda banke je dobro poslušati.

Tudi če zdrži vaša logika, je še vedno direktor Kordež podjetju gospoda Kordeža odobril 180 milijonov.
Ja, je pa tudi treba reči, da je bil Merfin na osnovi opcijskih pogodb v tistem času, ko so se zadeve še normalno razvijale, praktično 100-odstotni lastnik Merkurja. Če je kar koli dal iz Merkurja, je pravzaprav škodoval samega sebe.

Ne vem, če bo to držalo. Spomnimo se: Merkur je prodal trgovski center za devet milijonov, Merfin pa ga je čez nekaj časa prodal za 18 milijonov. V žep ste spravili devet milijonov čistega denarja.
Da. Dejansko smo to naredili, zaradi tega ker bi do istega denarja lahko prišli z izplačilom dividend. Merkur je imel namreč 100 milijonov nerazporejenega dobička. Merkur bi izplačal dividende Merfinu in Merfin bi izplačal letne obveznosti bankam. To je normalen proces, ki bi tekel. A nismo želeli oslabiti Merkurja, temveč smo realizirali rezerve, ki smo jih imeli v nekaterih nepremičninah. Rezultat bi bil v končni fazi popolnoma enak, kot če bi to naredil Merkur in izplačal dividende Merfinu.

Ampak, kako da niste oslabeli Merkurja. Če je Merkur Merfinu prodal center za devet milijonov, Merfin pa ga je prodal naprej za 18 milijonov. Denar se izteka v nek drugi račun.
Saj pravim. Isto bi dosegli, če bi Merkur to naredil. Ustvaril teh devet milijonov dohodkov in potem to izplačal Merfinu kot dividende. Kar bi bilo pa popolnoma normalno, ker vse družbe izplačujejo dividende, če je situacija takšna, da jim to omogoča.

Vse reči v tej zgodbi se vam zdijo normalne.
Ne. Vsekakor niso bile normalne, tako kot se je zadeva zapeljala. Glaven problem je pa v tem, da je vrednost Merkurja padla, tako kot je padla vrednost vseh drugih podjetij v Sloveniji. Vemo, da se je vrednost podjetij znižala skoraj za tri četrtine. Tudi delničarji Krke so zgubili v zadnjih treh letih dobri dve milijardi evrov, pa je to vsem popolnoma logično. V Merkurju pa so prav tako, na žalost sicer zaradi pritiskov bank, zgubili na koncu enako tudi delničarji teh 200 milijonov, kolikor se je znižala vrednost Merkurja. Ne da smo dali mi v žep, zaradi znižanja vrednosti Merkurja se je izkazala izguba, izgubili so delničarji.

Če vi kot direktor Merkurja ne bi odobrili 180-milijonskega kredita Merfinu, zdaj poenostavljam, bi za ta denar napolnili police Merkurja. Delo bi zadržalo 500 delavcev, veriga bi se vrtela. Promet Merkurja je padel, mislim, da na tretjino nekdanjega, danes mi v sindikatu trgovine pravijo, da se promet v tehničnih trgovinah ni bistveno zmanjšal. Ta vaša poteza je pomagala pokopati Merkur, ne samo gospodarska kriza.
Tukaj se z vami strinjam. Vsekakor, ko smo oslabili Merkur, ko je Merkur odobril kredit Merfinu, je Merkur prišel v težjo likvidnostno situacijo in rezultati so danes tu. Čeprav je res, da sem se jaz iz Merkurja umaknil junija, ko je Merkur še relativno dokaj solidno posloval in na žalost ves ta postopek traja že deveti mesec, pa Merkur še vedno ni dobil. Res je to, da je Merkur teh 180 milijonov dal, če ne bi tega naredil, se to ne bi zgodilo. Problem je v tem, da so to želel banke, da naredim. Banke so odobrile Merkurju dodatne kredite, da smo ga dali Merfinu, da je potem Merfin nazaj poplačal banke. Ko so pa banke to naredile, pa so ugotovile, da je Merkur prezadolžen, in niso bile več pripravljene spremljati naprej. Če bi vnaprej vedeli, da banke ne bodo več spremljale Merkurja, potem ko so dobile te kredite, seveda mi tega ne bi naredili. Ampak, ker so banke nekje zagotavljale, oz. pričakovali smo, da bodo razumele in spremljale Merkur naprej, smo to izpeljali na njihovo željo.

Kako naj banke razumejo vaše napačne poslovne odločitve? Ali pa zaposleni delavci, danes brez dela, v Merkurju?
Banke so vedele, kaj se dogaja, in če bi banke takrat še naprej spremljale Merkur ali če bi, kot sem junija povedal, vsaj polovico teh sredstev, ki so jih banke dobile iz Merfina nazaj, vložile nazaj Merfinu in bi jih Merfin vrnil Merkurju, bi lahko Merkur zopet normalno posloval.

Zakaj bi jih morale?
Zato, ker so jih dobile nazaj. Ker so nas one nekako, ne bom rekel, prisilile, ampak pričakovanja so bila, da bomo to naredili.

Bine Kordež pa je sprejel poslovno odločitev, ne banke.
Drži. To je tudi krivda, ki jo jaz priznam.

Bine Kordež je imel zadnje dni pred odhodom iz Merkurja toliko dobrega imena pri bankah, da je dobil 250 tisoč evrov kredita za svojo osebno hišo.
Da. To ni bilo pred mojim odhodom iz Merkurja. To je bilo junija, ko sem še bil direktor in pozneje tudi ostal v Merkurju. Jaz sem odšel iz Merkurja šele konec novembra. Takrat sem imel hišo zgrajeno že približno do polovice in z vsem, kar sem zaslužil v Merkurju v 20 letih, je verjetno skoraj logično, da bi lahko zgradil do polovice hiše in takrat sem se obrnil na banko. V zavarovanje sem dal hišo in banka je odobrila kredit za dokončanje hiše.

Kaj počnete danes?
Delno se ukvarjam še z Merfinom, nekaj delam za neko podjetje v tujini, ker praktično v Sloveniji nisem zaposljiv.

Kaj boste počeli čez pet let?
Ne vem. Imam določene razgovore s tujci za kakšno delo, čeprav dvomim, da bi to sprejel, ker želim ostati z družino, predvsem pa ne želim iz Slovenije.

Čutite odgovornost do delavcev Merkurja, ki so ostali brez dela zaradi teh potez, ki se vam zdijo logične?
Vsekakor čutim odgovornost. Moram reči, da mi je za vsakega, ki je šel, težko. Je pa seveda res, da smo v teh desetih letih, ko sem bil jaz direktor, zaposlili preko tri tisoč ljudi. Danes mi tudi to očitajo, da smo prehitro rasli, ampak če bi takoj junija banke realizirale tisto, kar so obljubile. Jaz sem maja predstavil situacijo v Merkurju, povedal, da potrebuje nujno denar, da sem se pripravljen umakniti, če bodo to podprle, in banke so takrat rekle, da bo to v kratkem narejeno. Takrat sem se umaknil in računal, da bo v dveh, treh mesecih uresničeno. Merkur ne bi trpel in še danes bi bil Merkur, če bi to nadaljevale, dvakrat ali trikrat večji kot takrat, ko sem jaz prišel v Merkur.

Rekli ste, da je Merkur potreboval denar. To ni čisto res. Denar je potreboval vaš Merfin in dobil ga je iz Merkurja in zato je bil Merkur gol pred bankami.
Zaradi vse te gonje proti tajkunskim kreditom so bile banke prisiljene, da kredite zahtevajo od Merfina nazaj. Tudi predčasno. In za to je do tega prišlo. V Merkurju smo se za prevzem odločili, ker smo dobili spodbudo od države.

Ne za to, ker vas je bilo strah pred aktualno oblastjo?
Ne bi to tako poudarjal. Spodbuda je bila, da to naredimo, tako od države kot od bank. Država je dala denar, da smo kupili, s strani državnih bank, država je prodala delnice, država nam je dala vse blagoslove, da smo pravilno in korektno izpeljali. Čez eno leto je pa zahtevala ta denar nazaj, in to ni bilo izvedljivo. Na žalost smo potem reševali skupaj z bankami tako, kot smo, vendar zaradi situacije se ni razrešilo.

Če bi zdaj nadaljevali tukaj, bi prišli do tega, da je za vse skupaj pravzaprav kriva država.
Ne, ni kriva država kot taka. Problem je v tisti osnovni, kar mislim, da bi se ljudje pri tej zgodbi morali zavedati, da niso pobrali ljudje tega v žep, ampak da vsa zgodba izhaja iz tega, da se je znižala vrednost premoženja. Tako kot so izgubili delničarji Krke ali katerega koli drugega podjetja, tako so tudi v Merkurju izgubili delničarji ogromno, na žalost pa je zaradi načina reševanja preveč trpel tudi Merkur. Moja odgovornost tu nesporno je, je pa res, da daleč od tega, da sem edini krivec vse te zgodbe sam.

Polovica države vam bo tudi po tem najinem pogovoru očitala pogoltnost.
Tukaj je zanimivo, pohlepnost se zelo pogosto uporablja. Priznam, da smo šli v posel jaz in vseh mojih 100 sodelavcev, ker smo videli neko možnost, da bomo iz tega naslova nekaj imeli. Podobno kot velja za banke, ki so v to šle. V Merkurju smo bili ambiciozni.

Ni prelahka beseda ambicioznost?
Recimo, če ne bi bil tako ambiciozen zadnjih deset let, potem Merkur prav gotovo ne bi bil petkrat večji, kot je bil, ko sem prevzel krmilo Merkurja. To nas je gnalo in mi smo verjeli in zaupali, da bo stvar šla naprej, tako kot je tekla deset let, ko je Merkur rasel vsako leto praktično za 15 odstotkov.