Premier Borut Pahor se je pred dnevi z obrtniki, podjetniki in bančniki sešel na delovnem posvetu, na katerem so govorili o izrednih razmerah v gradbeništvu. Na sestanku se jim je uspelo dogovoriti le, da bo vlada preučila možnost ustanovitve direktorata za gradbeništvo, ki bi omogočal boljšo povezavo gradbenih podjetij in države pri javnih naročilih.

Med drugim so sklenili tudi, da bo ministrstvo za finance opozorilo vse javne institucije, da ne smejo izbirati ponudnikov zgolj na podlagi najnižje cene, ki torej ne sme biti edini dejavnik izbire.

O omenjenih sklepih in stanju v slovenskem gradbenem sektorju na splošno smo se na MMC-ju pogovarjali z ekonomistoma Bogomirjem Kovačem in Igorjem Mastenom.

Kovač: Potrebni so novi vodstveni ljudje
Kovač je prepričan, da za gradbeni sektor ni druge rešitve, kot da se poskuša odpreti nove posle in čim hitreje sanirati tiste odprte posle, ki jih gradbeni sektor še ima, ter da se skozi različne programske vzvode obstoječa podjetja, če še niso v stečajnih postopkih, čim hitreje poskuša prestrukturirati in začeti nove vodstvene politike in z novimi vodstvenimi ljudmi.

Meni, da je v tem hipu za rešitev slovenskega gradbeništva najbrž že prepozno, ker tako na državni ravni kot tudi v dogovarjanju bank in gradbenih podjetij ni prave sposobnosti in očitno tudi volje in interesa ne, da bi se te zadeve hitro rešile. To se mu zdi nenavadno.

"Bolj ali manj se sestajamo, da analiziramo vsak mesec slabše stanje"
"Tudi ta tretji vzvod restrukturacije podjetij vsaj za največje ne deluje, ker so menedžerji tako ali drugače lastniki teh podjetij in seveda ni nikakršnih nadzornih vzvodov, prek katerih bi do teh sprememb v vodenju in poslovnih modelih lahko prišlo. Znašli smo se v nekem zakletem krogu, kjer se bolj ali manj sestajamo, da analiziramo vsak mesec slabše stanje, ni pa nikakršnih vzvodov, da bi se kar koli spremenilo na bolje. Zadeve so zelo komplicirane in zahtevajo zelo odločen in precizno voden menedžment," opozarja.

Kot pravi, se strinja s predlogom, da bi morali imeti direktorat za gradbeništvo kot posebno obliko ali pa preprosto neko projektno skupino, ki bi se verodostojno lotevala tega posla in v katero bi bili vključeni vsi relevantni subjekti, od države in bank do gradbenih podjetij in vseh, ki so tako ali drugače prisotni na trgu. Brez novih poslov pa, dodaja, ni nikakršnih možnosti za rešitev.

Sporni sklepi vlade in gradbenikov
Glede sklepa, da javne institucije ne smejo izbirati ponudnikov zgolj na podlagi cene, je dejal, da je ta predlog lahko precej sporen. "Način, kako so se do zdaj pridobivali posli z dodatnimi aneksi in tako naprej, je omogočal, da so se določeni razpisi obšli oz. ste lahko šli in zmagovali z nizko ceno, katero ste z določenimi pravnimi procedurami povečevali. Če bi država, ne glede na to, da bi lahko še zmeraj veljal princip najnižje cene, pred tem objavila, pod kakšnimi pogoji bo nadzirala in hkrati tudi sankcionirala obnašanje ekonomskih subjektov, bi najbrž gradbeniki zelo razmislili na kakšen način in s kakšno ceno bodo pristopili," trdi.

Poudarja, da bi cena, kot konkurenčna postavka, morala biti vedno stvar izbora in selekcije, kajti, če bi to opustili, bi po njegovih besedah težko določili, zakaj se je določena izbira zgodila.

"Podjetja, katerih lastniki kapitala ne bodo zagotovili, bodo propadla"
Masten nam je pojasnil, da kot davkoplačevalec želi, da bi vlada glede reševanja gradbeništva "ne delala čisto nič", saj naj bi za preudarnega gospodarja veljalo, da ne meče dobrega denarja za slabim denarjem. Takšno početje države bi bilo po njegovem mnenju iracionalno in neodgovorno do državljanov.

"Gradbeništvo se mora skrčiti približno na polovico tistega, kar je bilo. Podjetja morajo pogruntati, da potrebujejo v svojih bilancah za svojo dejavnost kapital. Podjetja, katerih lastniki kapitala ne bodo zagotovili, bodo propadla. To pomeni, da bo propadla večina velikih podjetij," zatrjuje.

To pa naj ne bi pomenilo, da bodo tuja podjetja prevzemala gradbene posle, ampak jih bo prevzela tista polovica slovenskega gradbenega sektorja, ki bo še ostala. Na vprašanje, ali so ta podjetja sposobna izvajati tudi največje projekte, je odvrnil, da se je za velika podjetja, za katera se je govorilo, da imajo izjemno inženirsko znanje, na primer SCT, izkazalo, da to ni res.

"Lastniki naj začnejo reševati svoja podjetja"
"Če podjetje, ki realizira milijardna naročila od države, ki je zanesljiv plačnik, permisiven do povečevanja stroškov, konča po koncu konjunkture z bilanco, v kateri je nekaj odstotkov kapitala, pomeni, da nima ne inženirskega znanja, še manj pa finančnega," opozarja.

Poudarja, da bi morali lastniki začeti sami reševati svoja podjetja, in sicer tako, da začnejo delati tisto, kar bi morali že ves čas. "Naj mi eden izmed njih pove, kako lahko v situaciji, kot smo jo imeli, ko je polovico vseh investicij, ki smo jih imeli v nepremičninskem sektorju, financirala država, najboljši in zanesljiv plačnik, ki ne komplicira glede stroškov, hkrati pa smo imeli še kartelno dogovarjanje, kar pomeni, da so podjetja dosegala višje cene, vsi podizvajalci pa so bili 'napopani' na ta sistem in krasno živeli, podjetja na koncu ostanejo brez kapitala," se sprašuje.

"Direktorat za gradbeništvo bi bil le dodaten administrativni organ"
"V najboljših možnih razmerah za poslovanje na koncu ostanejo brez kapitala. Treba je najprej ugotoviti, kaj je narobe s poslovanje podjetja, ki potem, ko ima osem let totalno ekspanzijo, z najboljšimi možnimi plačniki in zaščito pred konkurenco, ostane brez kapitala. Kdo bo nekoga pri zdravi pameti prepričal, da se jim je zgodil zgolj splet nesrečnih okoliščin. In zdaj naj to pokrivamo," izpostavlja.

Če bi vlada ustanovila direktorat za gradbeništvo, bi bil to po njegovem mnenju samo dodaten administrativni organ, ki bi pomenil metanje dobrega denarja za slabim denarjem. Strinja pa se, da pri izbiri ponudnikov ne bi smel biti edini faktor najnižja cena. "To je skoraj v stilu 'dobro jutro'. Ogromno ljudi je na to opozarjalo že veliko časa, odkar se je začel uvajati nov sistem javnih naročil," je dodal.