Kot je pojasnil predsednik uprave LB-ja Borut Ožura, so se za tožbo odločili, ker jim je hrvaški sodni sistem onemogočil poplačilo terjatev do tovarne sladkorja IPK Osijek prek pravnomočnega sklepa o izvršbi.

Leta 1994 so se dogovorili za začasno odložitev rubeža
Glavna podružnica Ljubljanske banke, Zagreb, ima pravnomočen sklep o dveh izvršbah iz let 1991 in 1994 pri trgovskem sodišču v Osijeku. Ker je leta 1994 na Hrvaškem še trajala vojna, se je LB Zagreb z IPK Osijek dogovoril, da začasno ne bo zahteval rubeža podjetja. Leta 2003, ko je tovarna že nekaj časa normalno poslovala, pa je LB Zagreb oktobra istega leta predlagal nadaljevanje izvršbe.

Kmalu po tem je pri trgovskem sodišču v Osijeku posredoval takratni podpredsednik hrvaške vlade Slavko Linič, tako da je decembra istega leta sodišče oba izvršilna postopka prekinilo na podlagi vloge IPK Osijek, ki je sodišče sicer nikoli ni poslalo LB Zagreb. Ta se je nato pritožil višjemu trgovskemu sodišču v Zagrebu in pozneje še na hrvaškem ustavnem sodišču, ki sta pritožbo zavrnila. S tem je LB Zagreb izkoristil vsa pravna sredstva v okviru hrvaškega pravnega reda.