Direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS-ju se je v pogovoru za MMC dotaknil največjih težav lesne industrije, ki se, kot meni, šele zadnja leta počasi spet pobira. Največjo težavo vidi v tem, da se je ta panoga zadnjih 10-20 let sistematično zanemarjala, zato je treba v vnovičen zagon te industrije vlagati - predvsem v izobraževanje kadrov, tehnologijo itd. Predvsem pa, poudarja, se morata sestrski industriji - lesarstvo in gozdarstvo -, ki sta od leta 1996 ločeni, znova povezati in skupaj načrtovati prihodnost.

Slovenija na področju lesarske industrije že desetletja izgublja konkurenčnost, kar se še posebej izrazito kaže pri izdelkih za široko potrošnjo, pravi in dodaja: "To ni samo težava lesarjev, podobne težave imajo tudi tekstilci, usnjarji, EMO Celje in podobni." Najbolj tipično se to kaže pri proizvodnji stolov za Ameriko, je še dejal Milavec in pojasnil: "Gre za delovno intenzivna delovna mesta z relativno nizko dodano vrednostjo. Tukaj so nas Kitajci in vse te države prehiteli. Ne moremo jim konkurirati. To je povsem nemogoče. Že vsaj deset let na ta način izgubljamo konkurenčnost."

Previsoki stroški dela, zato premalo vlaganj v razvoj
Poleg tega so podjetja - predvsem delovno intenzivna - preobremenjena z visokimi obdavčitvami stroškov dela, zato so pretekla leta premalo vlagala v razvoj, ugotavlja strokovnjak. "Ker ta proces teče že zadnjih 10, mogoče tudi 20 let, se je pojavilo tudi veliko strukturno neskladje. Leta 2007 je bilo v naših lesnopredelovalnih podjetjih štirikrat manj razvojnikov kot v avstrijskih. Vlagali smo sedemkrat manj na zaposlenega kot Avstrijci, na panožnem nivoju pa celo desetkrat manj. Naš razvojni potencial - tako človeški kot finančni - je izjemno šibek."

"Nujno moramo okrepiti razvoj. Tudi zato nas npr. Avstrija daleč prehiteva. V lesni industriji imamo po eni strani, kot sem že omenil, države, kot so Kitajska, Vietnam, Belorusija, Indonezija ... To so države z neprimerno cenejšo delovno silo. Tem ne moremo konkurirati. Na drugi strani so pa Avstrijci, ki so svetovni prvak v žagarstvu in imajo intelektualni del izjemno dodelan," izpostavlja.

"Če nimaš programa, bo vložek v žago stran vržen denar"
Ob tem pravi še: "Slovenci morajo zdaj poiskati, kje smo mi, v katere delu panoge, s katerimi izdelki, na kakšen način, najbolj konkurenčni. Kar je pa zelo zahtevna naloga. Lahko je reči: postavimo tri žage in začnimo. Ampak to ti čisto nič ne pomeni. Če nimaš dobrega programa, prave surovine, tržišča in človeka, ki zna z njo delati, ki bo s tem živel, je to lahko stran vržen denar."

Težava je tudi, da se v Sloveniji zelo malo ljudi posveča razvojnemu potencialu lesarstva, opozarja. "Imamo okoli 30 profesorjev, hvala Bogu. Ampak v praktičnem smislu se s tem profesionalno ukvarjava samo dva človeka, jaz in moj kolega. Pustimo zdaj direktorje lesnih podjetij - ti nam veliko pomagajo, ampak za polni delovni čas se s tem ukvarjava samo dva. In ker se panoga relativno krči, si morava polovico sredstev zaslužiti na projektih."

Do leta 2008 se s panogo ni ukvarjal nihče
Prestrukturiranja lesne panoge so se odločneje lotili šele leta 2008, ko je združenje, ki ga vodi, skupaj s partnerji (GZS-jem, ministrstvi, gospodarstveniki itd.) podpisalo pismo o nameri z naslovom Gozd in les za trajnostni razvoj Slovenije, s tremi ključnimi cilji: doseči razumevanje gozdno-lesnega sektorja kot najboljše slovenske ekonomije za trajnostni razvoj, drugi je bil povečati porabo lesa, tretji pa pridobiti čim več dodane vrednosti in delovnih mest iz slovenskega lesa oz. slovenskih gozdov.

Sistematično so se lotili predstavljanja pobude in iskanja rešitev na sestankih s politiko (npr. poslanci), s podjetji v tujini itd. Osredotočili so se predvsem na prestrukturiranje panoge in povečanje konkurenčnosti, saj je bila promocija lesa oz. njegove uporabe dokaj močna tudi že pred tem, pojasnjuje Milavec in dodaja, da so se rezultati pokazati kar kmalu. "Je pa treba biti pošten in povedati, da je bil trenutek za lesno industrijo pravi. Les ima izjemen potencial za nizkoogljično družbo in tudi ves ta val prehodov na zeleno nam je tukaj prišel zelo prav," poudarja.

Od odpisane panoge do strateške prednosti Slovenije
"Leta 2008 je bila ta panoga v Sloveniji tretirana kot odpisana, kot neka delovno intenzivna panoga, s katero se nihče ni kaj dosti ukvarjal. Panoga je bila zanemarjena. Zdaj, leta 2013, pa tudi zaradi vseh teh dejavnosti tako strokovna kot širša javnost razumeta da je ta panoga ena strateških prednosti Slovenije - zaradi bogastva z gozdovi. Gre za vsebinsko razliko, ki pa pomeni ogromno. V praksi to pomeni, da so takrat podjetja iz te panoge težko sodelovala na raznih razpisih, kaj šele na njih zmagala, danes je pa to drugače," bistveno razliko med letom 2008 in 2013 v lesni industriji pojasnjuje Milavec.

"Banana republika", ki izvaža hlodovino
Velik korak naprej so naredili tudi pri ozaveščanju javnosti. "Začeli smo komunicirati tako s strokovno kot s širšo javnostjo, jih prepričevati, da so nas prestavili iz "kvadratka" odpisanih v perspektivne. Dokler se to ne zgodi, ne moreš doseči ničesar otipljivejšega." Širši javnosti pa so prek medijev poskušali pojasniti, da "Sloveniji, tretji najbolj gozdnati državi v Evropi, grozi, da bo izgubila lesno industrijo, da bomo počasi postali čista "banana republika", ki bo izvažala samo še hlode".

Sočasno pa so iskali tudi konkretne rešitve, pravi Milavec in dodala, da je bil prvi korak obisk ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, prek katerega so se vključili v mednarodno raziskovalno mrežo ERA-Net, "kar je bilo predvsem pomembno za naše raziskovalce - tako v lesarstvu kot gozdarstvu, ker prej Slovenija v raziskovalno področje v lesarstvu in gozdarstvu ni bila vpeta". "Rekli smo si: glejte, toliko gozdov imamo, bomo ja iz tega nekaj naredili," dodaja.

"Najprej se mora spremeniti percepcija panoge"
Veliko se je spremenilo tudi, ko je leta 2010 Eko sklad začel bolj podpirati leseno stavbno pohištvo in leseno gradnjo na splošno, pravi, saj ima takšno povezovanje z gospodarskega vidika "multiplikativne učinke". Istega leta je ministrstvo za gospodarstvo pod vodstvom takratne ministrice Radićeve lesno industrijo uvrstilo med osem perspektivnih. "Ko smo to dobili, smo sodelovali tudi na razpisih za razvojne centre in dobili sredstva za sofinanciranje treh centrov. Najprej se je morala spremeniti percepcija, ker drugače nihče noče vlagati," pravi Milavec.

Korak naprej se je zgodil, ko sta ministrstvi za gozdarstvo in gospodarstvo uvedli t. i. zeleno javno naročanje, ki predpisuje, da mora biti v stavbah najmanj 30 odstotkov lesa. "To je unikaten pristop, pri tem smo prehiteli celo Evropo, in predstavlja veliko strateško nišo za Slovenijo nasploh, saj so proizvajalci lesenih zgradb pri nas zelo močni. Poleg tega pa je treba vedeti, da gre iz starih zgradb okoli 40 odstotkov energije in da bo treba večino zgradb, ki so še po starem modelu zgrajene, predelati. Tukaj se skriva en ogromen posel," poudarja poznavalec.

Velik napredek je tudi to, poudarja, da so od letos lesarji končno prvič res vključeni tudi v pogovore z gozdarji in koncesionarji o rabi lesa, o formiranju gozdno-lesnih verig itd. "Mi stremimo k temu, da bi naredili takšne gozdno-lesne verige, da bi čim več lesa do čim višje stopnje predelali v Sloveniji."

Veliko okroglega lesa v tujino
Slovenija namreč še vedno ogromno okroglega lesa izvozi, nato pa predelanega uvaža nazaj (pa naj bo to v obliki polpredelanih ali končnih izdelkov - npr. stavbnega in drugega pohištva). "To je vse povezano z dejstvom, da je bila lesna panoga izključena iz verige in je zato umirala," pojasnjuje sogovornik in dodaja: "Od leta 1996 smo bili povsem ločeni od gozdarstva, čeprav gre za dve zelo tesno povezani dejavnosti - kako boš pa predeloval les, če ga nimaš?"

"Predvsem, ko gre za iglavce, je pri nas lesa premalo," pri tem poudarja strokovnjak in dodaja, da pri listavcih, sploh pri bukvi, te težave ni. "Zelo se trudimo, da bi imela naša podjetja prednost pri nakupu, da bi ga prva dobila. Tako imajo Hrvati in Avstrijci ... vsi pametni to delajo. Eni pač bolj na glas govorijo o tem, drugi pa malo manj. Če les predelaš doma, lahko dobiš tudi desetkratni multiplikacijski učinek, ker se ljudje zaposlijo, vrednost se dodaja ..."

Država daje denar za opremo, gozdarji sekajo za izvoz
Medtem ko zadnje čase številni s prstom kažejo na koncesionarje, pa Milavec ugotavlja, da je, ko gre za prodajo lesa v tujino, precej bolj problematičen zasebni sektor: "Tam gre še veliko več hlodovine v izvoz." "Zdaj nas čaka težka naloga, kako to spremeniti, da bomo domač les spravili do domačih podjetij. Ker sicer bo stanje ostalo absurdno - ministrstvo na primer tudi zasebnim lastnikom subvencionira nakup opreme (traktorjev, motornih žag itd.), potem gre pa les, ki ga podrejo, ven iz države. Ni logično."

Je cena v Italiji in Avstriji res višja?
Na vprašanje, ali je cena v Italiji in Avstriji, kamor Slovenci izvozimo največ okroglega lesa, toliko višja kot v Sloveniji, Milavec odgovarja, da natančnih podatkov nima, ampak neuradno razlike niso velike. "Nekateri tudi plačajo več, kot v Sloveniji, ampak ... ne vem ... nekatera naša podjetja pravijo, da plačujejo enako. To je ta zmeda, v kateri se je znašel naš sektor, ki preprosto ni bil definiran. Nekatera naša podjetja so zelo ogorčena, ker ne morejo delati, ker nimajo lesa, potem pa vidijo, da gredo hlodi množično ven iz države."

V zasebnem sektorju sta dve veliki težavi, še pravi: "Premalo se seka. In od tega, kar se poseka, gre preveč ven." Slovenija ima 300.000 oz. če štejemo tudi tiste najmanjše, 500.000 lastnikov gozdov, kar pomeni, da je večina lesa v zasebnih rokah, pojasnjuje in dodaja: "Saj veste, mnogi so v mestih in še vedo ne, kje imajo gozdove. Poleg tega so te parcele izjemno majhne. Poseka pa se še vedno veliko premalo. In to je velika škoda - gozd, ki se ne poseka, je kot njiva, ki je ne pleveš. Če je ne obdeluješ, boš imel samo plevel. V gozdu pa je enako - če ne sekaš, boš imel samo staro, propadajoče drevje."

Ob tem priznava, da se položaj vseeno spreminja na bolje: "Posek se zadnja leta povečuje, čeprav je še vedno prenizek. Veliko lesa gre tudi za drva in tako ljudje "pospravljajo" svoje gozdove."

Treba je razmišljati dolgoročno
Stanje pa, poudarja, še zdaleč ni idealno, saj se zadeve spreminjajo le počasi. A pomembno je, da se spreminjajo. Ključno v bližnji prihodnosti je, da se oskrba lz lesom res dobro organizira - tako iz zasebnih kot iz državnih gozdov. Poleg tega pa je nujno, da se začnejo sklepati večletne pogodbe: "V tej panogi se ne da delati na podlagi enoletnih pogodb, treba je začeti sklepati pet-, desetletne pogodbe. Gozd raste. Da se predvideti, kolikšen bo posek, kje in kakšen les. Vsaj približno."

Na podlagi takšnih pogodb, pojasnjuje, bi oz. bodo imeli gozdarji in lastniki zagotovljen prihodek od prodanega okroglega lesa, lesarji pa zagotovljen les. Pa še to je pomembno: Da se dobavlja les iz čim bližjega gozda. Ne pa, da se vozi les iz Brežic na Bled ali iz Nazarij, kar se dogaja zdaj.