Čeprav je na začetku leta 2011 kazalo, da v luči gospodarske in finančne krize slovensko gospodarstvo niže ne more in da slabše skoraj ne more biti, se je kmalu izkazalo, da to še zdaleč ne drži. Država je bila ob koncu leta 2011 najbolj zadolžena do zdaj, številna podjetja se komaj držijo na robu, zaradi stanja slovenskih javnih financ nas zaskrbljeno pogledujejo iz Bruslja, propadla je pokojninska reforma ... Tudi zaradi dogajanja drugod po svetu smo odštevali milijone pomoči, da pomagamo evru obstati, medtem pa se je doma gospodarska rast še upočasnila, dolgovi pa zrasli. In kaj še se je dogajalo v gospodarstvu v preteklem letu?

NLB-ju 250 milijonov, a to ne bo dovolj
Konec leta 2010 smo še ugibali, ali bo morala država s svežim kapitalom pomagati Novi Ljubljanski banki, že kmalu po vstopu v leto 2011 pa je postalo jasno, da druge možnosti za rešitev banke ni. Država je tako marca v največjo slovensko banko vložila svežih 250 milijonov evrov, kar je pripomoglo k temu, da je NLB vsaj za nekaj časa laže diha – tudi evropske stresne teste je prestal, a le za las, kar je še potrdilo namigovanja (ki so se sicer pojavljala že ob dokapitalizaciji), da banka nujno potrebuje še več sredstev. Zdaj je že povsem jasno, da bomo letos davkoplačevalci NLB-ju namenili vsaj nekaj sto milijonov – po nekaterih ocenah jih namreč banka nujno potrebuje med 300 in 400. Konec leta je banka ostala tudi brez dotedanjega prvega moža Boža Jašoviča, ki je odstopil, ker se ni strinjal z odločitvami in pritiski, povezanimi s prodajo deleža, ki ga ima NLB v Mercatorju.

NKBM-u sicer ne gre slabo, a dobro tudi ne
Mnenja pa so se kresala tudi ob težavah druge banke, ki je v delni lasti države, Novi Kreditni banki Maribor. Ta sicer nima takšnih težav z likvidnostjo kot NLB (tudi pri stresnih testih se je odrezala precej bolje), a stanje vseeno ni rožnato: v prvih devetih mesecih leta 2011 je tako banka sicer pridelala dobiček, a je ta znašal "borih" šest milijonov, kar je pol manj, kot je banka zaslužila v enakem obdobju leta 2010, in to ob dejstvu, da je aprila z dokapitalizacijo zbrala dobrih 100 milijonov evrov. Banka se je v minulem letu odločila za kar nekaj ne preveč uspešnih poslovnih potez: pod plazom kritik se je na primer znašla zaradi posojil Mateju Raščanu in njegovim Delo Revijam, odločila pa se je tudi, da svoje delnice ponudi na varšavski borzi, kar pa za zdaj (še) ni obrodilo želenih sadov. Konec leta je banki v slovo pomahal predsednik uprave, Matjaž Kovačič, in sicer, kot sta pojasnila Kovačič in prvi nadzornik Dušan Jovanovič, zaradi "skrhanega medsebojnega zaupanja".

Država pomagala tudi Adrii
Država je morala lani še enkrat odpreti mošnjiček in iz hudih likvidnostnih težav pomagati edinemu slovenskemu letalskemu prevozniku Adrii Airways. Vlada je dokapitalizacijski vložek v višini 49,5 milijona evrov po mesecih pregovarjanj in dogovarjanj (tudi z Evropsko komisijo, ki je dokapitalizacijo morala odobriti) sicer pogojila z dvema zahtevama. Družba in banke so morale skleniti dogovor o prestrukturiranju preostanka terjatev bank, Adria in reprezentativni sindikati pa so morali v enem mesecu skleniti kolektivno pogodbo, ki znižuje stroške poslovanja in zagotavlja finančno vzdržnost ter transparenten nadzor nad stroški.

Prodaja leta: Mercator
V drugi polovici leta je bilo ogromno črnila prelitega zaradi ene največjih prodaj v zadnjih letih – Mercatorja. Več lastnikov (NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje, Banka Koper, Gorenjska banka, banka Hypo Alpe Adria, delniški investicijski sklad NFD 1, NFD Holding, Pivovarna Laško, Pivovarna Union in Radenska) je junija podpisalo dogovor o skupni prodaji malo več kot 52-odstotnega deleža v največjem slovenskem trgovcu. Oglasilo se je nekaj potencialnih kupcev, večinoma investicijskih skladov, in hrvaško podjetje Agrogor (za katerim naj bi stala Evropska banka za obnovo in razvoj – EBRD – in mednarodna finančna korporacija IFC), s katerim so prodajalci še najbolj zbližali stališča in se dogovorili, da se bodo do nadaljnjega o prodaji pogajali le z njim. A tik pred končno odločitvijo se je zapletlo – na dan so namreč pricurljale podrobnosti prodajnega sporazuma, po katerem bi Agrokor kupnino plačal z zamikom, po treh letih bi lahko brez ovir razpolagal z vsem premoženjem itd.

Na največjega lastnika, NLB, so se začeli pritiski iz vrst sindikatov, kmetov, politikov, oglašali so se ekonomisti in drugi poznavalci. Rdeča nit? Ne prodati Mercatorja Agrokorju. Ker se prodaja ne more izvesti, če z njo ne soglaša 75 odstotkov lastništva, bi dogovor padel v vodo, če odkimata ali Pivovarna Laško ali NLB. Ker se je na dan odločanja o prodaji skrivnostno pojavila namera za prevzem enega izmed prodajalcev, Pivovarne Laško, so nadzorniki obeh družb odločanje preložili. In čeprav je bila namera za prevzem po mnenju Agencije za trg vrednostnih papirjev zelo verjetno le tržna manipulacija, niso nadzorniki še vedno nič bliže končni odločitvi. Ali bo Mercator prešel v Agrokorjeve roke, bo torej znano letos. Po svoje pa so se na dogajanje odzvali v Mercatorju in še sami objavili prevzemno ponudbo za Pivovarno Laško. Ravnanje nadzornikov NLB-ja je sicer tako vznemirilo predsednika uprave Boža Jašoviča, da jih je ponudil svoj nepreklicni odstop.

Protest za protestom – delavcem prekipelo
NLB se je zaradi prodaje Mercatorja, kot omenjeno, znašla pod plazom kritik sindikatov oz. delavcev, ki so na koncu pred banko organizirali protestni shod. Teh sicer v preteklem letu ni manjkalo – protestirali so tudi delavci mariborskega podjetja Karoserije, ki so si tako želeli izboriti neizplačane plače. Neuspešno. Stavkali so v še enem mariborskem podjetju, Konstruktorju, kjer so tudi ostali brez plač. S stavko in protesti so se za svoje zaslužene plače (na koncu pa samo za "milostni strel" – stečaj) borili delavci TVM-ja. Kmalu so se jim pridružili kolegi v še enem podjetju Zdenka Pavčka, Viatorju & Vektorju, ki so na koncu prav tako "dobili" le stečaj. Banke upnice lastniku Zdenku Pavčku namreč niso želele več gledati skozi prste in so novim prošnjam za reprogramiranje posojil junija dokončno odkimale. Vozniki so se znašli na cesti, tovornjaki in ostala vozila pa, so pisali mediji, v hčerinskih družbah.

Po desetletjih uspehov neslavni konec SCT-ja
Skozi pravo agonijo pa so lani morali tudi delavci največjega slovenskega gradbenega podjetja, SCT-ja. Že jeseni leta 2010 je bilo jasno, da so slabe poslovne poteze in gospodarska kriza močno načele poslovanje gradbenega velikana. Upniki so bili vedno glasnejši in Ivan Zidar na koncu ni imel druge možnosti – soglašati je moral s prisilno poravnavo. Če je v začetku leta 2011 nato še kazalo, da se bo SCT-ju morda le uspelo izvleči, je bilo že aprila jasno, da prisilna poravnava ni prava rešitev, vendar se je podjetje stečaju še vedno izogibalo in iskalo nove posle, morebitnega vlagatelja.

Kot rešilna bilka se je pojavilo Cestno podjetje Ljubljana, a od SCT-ja kmalu dvignilo roke. Čeprav je bilo jasno, da SCT-ju nič in nihče ne more več pomagati, čeprav so delavci rotili vse vpletene, naj vendarle kaj storijo, saj jim podjetje mesece ni izplačevalo plač, Zidar še vedno ni želel razglasiti stečaja. Na koncu je stvari v svoje roke vzelo sodišče, ki je nadzorovalo prisilno poravnavo, in odločilo: če podjetje ne bo našlo denarja za plače, bo razglašen stečaj. Ker denarja ni bilo, je bil stečaj razglašen nekaj dni pozneje. Delavci so si oddahnili, saj so se po tem lahko vsaj prijavili na Zavod za zaposlovanje, začela pa se je agonija za upnike, saj se je pokazalo, da si je SCT v zadnjem obdobju pridelal vsaj okoli četrt milijarde evrov dolga.

Obrtniki so grozili celo z zaporo države
A leto 2011 ni bilo slabo samo za delavce, na ulice so se podali tudi obrtniki, ki so, obupani zaradi razmer, ki so jih ustvarile tako gospodarska kriza kot neustrezni ukrepi države (na Obrtni zbornici Slovenije so opozarjali, da je v zadnjih dveh letih svoja vrata zaprlo kar 11.000 obrtništev, skoraj 6.000 podjetij in 8.000 samostojnih podjetnikov pa ne poravnava obveznosti), marca množično protestirali in uporabili celo državljansko nepokorščino – davčno upravo so zaprosili za obročno odplačevanje obveznosti, množično dvigovali denar z bankomatov in grozili z zaporo cest. Od vlade so zahtevali odpravo sive ekonomije, odpravo vzrokov, ki povzročajo nekonkurenčnost v primerjavi z Evropsko unijo, spremembe na tistem področju zakonodaje, ki ureja insolventnost, prisilno poravnavo, izvršbe itd., s čimer bi olajšali poslovanje obrtnikov.

Skoraj bi ostali brez Lady, Jane ...
Sredi poletja pa je javnost razburjala še ena nenavadna zgodba – tista o Delu Revijah. Ker lastnik podjetja Matej Raščan ni imel več sredstev za plačevanje tekočih stroškov (ali za odplačevanje kreditov), je Sloveniji namreč grozilo, da bomo ostali brez številnih priljubljenih revij, kot so Lady, Jana, Avto Magazin, Stop, Anja, Smrklja, Eva, Naša žena itd., zaposleni pa brez svojega dela (in neizplačanih plač). Na koncu se je vmešala Raščanova upnica, Nova Kreditna banka Maribor, ki je zastavljene registrirane znamke zasegla in jih na dražbi prodali skupini Krater. Ta je obljubila, da zaposlenih ne bo odpuščala in da bo revije izdajala še naprej.

A vse ni črno ...
Takšnih in podobnih zgodb je bilo v letu 2011 zagotovo na pretek. In čeprav se zdi, da o minulem letu ne moremo povedati prav dosti lepega, se svetle točke vseeno najdejo – ena izmed teh je zgodba o Muri, ki se pod lastništvom Aha Mode počasi postavlja na noge. Konec novembra se je namreč končal odkup zdravega jedra tega tekstilnega podjetja (solastnika Aha Skupine Mojca Lukančič in Nigel Buxton sta zanj odštela 9,6 milijona evrov), v novem podjetju pa je delo dobilo kar nekaj nekdanjih delavk Mure.

Znova je nase opozorilo podjetje Pipistrel Iva Boscarola, ki je spet zmagalo na znamenitem Nasinem mednarodnem tekmovanju malih osebnih letal v Kaliforniji, tokrat z letalom Taurus G4 (štirisedežno letalo na električni pogon. Za nagrado je podjetje dobilo 1,3 milijona ameriških dolarjev. Družbo je zaradi njenih dosežkov odlikoval tudi predsednik republike Danilo Türk in ji namenil zlati red za zasluge.