Brencetovi so v Poljanski dolini znani kot kmetje že več rodov. Ko je Milan od svojega očeta prevzel vodenje kmetije, se je skupaj z ženo Žužo odločil, da preusmeri svoje delovanje iz proizvodnje malo cenjenega mleka in mlečnih izdelkov v sirarstvo. V zadnjih 25 letih sta z izobraževanjem in učenjem ustvarila prepoznavno blagovno znamko, spomladi pa so odprli novi center sirarstva in kulinarike ter v to investicijo vložili dva milijona evrov.

Na kmetiji in v sirarni pomagajo tudi njuni štirje otroci. Oče Milan kot lastnik kmetije in solastnik podjetja večino svojega delovnega časa posveča prodaji in tehničnemu nadzoru proizvodnje, mama Žuža, ki si je z leti nabrala največ izkušenj iz področja sirarstva, prevzema vlogo glavne tehnologinje in vodje v sirarni, starejši sin Benjamin aktivno deluje na področju terenske prodaje, mlajši sin Nikolaj je končal biotehniško fakulteto, zdaj pa že dobra tri leta samostojno vodi kmetijski del in bo tudi naslednji prevzemnik kmetije.

Hči Katarina je po končanem študiju na višji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru prevzela dejavnosti novoodprtega centra, najmlajša Elizabeta, ki se je sicer ravnokar začela šolati na srednji šoli za gospodarske poklice v Šentjakobu v Avstriji, pa prav tako aktivno sodeluje predvsem na področju prodaje.

Redno zaposlenih je ob Milanu in Žuži še osem ljudi, trenutno v sirarni delata še dve študentki in praktikant.

O načinu dela v Sirnici in na kmetiji Pustotnik smo se pogovarjali s Katarino Brence.

Kako se je zgodba s preusmeritvijo vaše kmetije v sirarstvo začela?
Pred dobrimi petindvajsetimi leti je kmetijo, kot narekuje tradicija, po svojem očetu prevzel zdajšnji lastnik Milan. Prejšnji gospodarji so se na kmetiji ukvarjali pretežno z živinorejo in mlekarstvo in s tem sta sprva nadaljevala tudi Milan in Žuža. Kmalu po prevzemu so začele že tako nizke odkupne cene mleka še padati in kmetije, tako majhne, kot je naša, samo od prodaje tega praktično niso več preživele. Sirarstvo se je tako na kmetiji začelo po "sili razmer", kot dopolnilna dejavnost in dodaten vir prihodka. Že nekaj let pozneje se je izkazalo, da je bila odločitev pravilna. Sirarstvo je počasi preraslo okvire dopolnilne dejavnosti in postalo glavna aktivnost kmetije.

Se je na vaši kmetiji v preteklosti že prideloval sir? Imate kakšne tradicionalne recepte?
Žal pisnih virov, ki bi dokazovali, da so se s sirarstvom ukvarjali ravno naši predniki, ni, vendar pa je znano, da je bilo območje Poljanske doline sirarsko zelo razvito že v času freisinških škofov. V urbarjih je namreč zapisano, da je v tistem času več kot pet kmetij davke plačevalo s sirom, kar dokazuje obstoje te dejavnosti na našem območju. Kmetije ki so plačevale davke s sirom, so imenovali Sirnice, od tod tudi izvor imena našega novega centra. Ko sta se sirarstva lotila moja starša, to v takšni obliki v Sloveniji še ni bilo prisotno. Večino sirarskega znanja sta si bila tako primorana nabirati v tujini - v Švici, Nemčiji, na Nizozemskaem - od koder izvira tudi večina receptov, ki jih uporabljamo še danes.

Ste pri prodaji sirov samostojni ali sodelujete tudi s kakšno trgovsko verigo?
V prvih nekaj letih smo aktivno sodelovali s takrat na novo vzpostavljeno trgovinsko verigo pri nas, Sparom. Sodelovanje je sicer nam kot začetnikom sprva koristilo, vendar so naročila kmalu presegla naše proizvodne zmožnosti. Takrat je nekako tudi padla odločitev, da se usmerimo v butično sirarstvo, ki je sicer količinsko omejeno, vendar zagotavlja najvišjo kakovost. Če smo želeli, da naši izdelki dosežejo končne kupce, je bila tako edina opcija, da sami prevzamemo tudi področje prodaje. Danes prek svojih prodajnih mest prodamo okoli 85 odstotkov izdelkov, drugo dobavljamo gostilnam, restavracijam, hotelom in delikatesam.

Kako se spopadate s konkurenco velikih živilsko-predelovanih podjetij na področju mlečnih izdelkov?
Pravzaprav se ne. S svojo proizvodnjo se nikakor ne moremo in niti ne želimo primerjati z velikimi živilskimi podjetji v naši panogi. Temelj našega podjetja je zagotavljanje mlečnih izdelkov in sirov najvišje kakovosti. Ti so sicer v primerjavi z izdelki velikih podjetij cenovno nekoliko dražji, vendar ugotavljamo, da je na našem trgu vedno več ljudi, ki dajejo prednost kakovosti pred količino in so za dobre produkte pripravljeni plačati tudi nekoliko več.

Sodelujete tudi z okoliškimi kmeti ali vse surovine pridelate sami?
Trenutno sodelujemo s šestimi okoliškimi kmetijami, ki nam dnevno pripeljejo sveže kozje in ovčje mleko.

Verjetno je za pridobitev kupcev tudi v tej panogi potrebna dobra promocija?
Vsekakor. Potrošniki smo postali vedno bolj zahtevni. Malo ljudi si še vzame čas in poišče informacije, večina le čaka, da te dosežejo njih. Mislim, da je to tudi eno ključnih področij, kjer slovensko kmetijstvo še vedno zaostaja. Verjetno je na slovenskem trgu kar nekaj dobrih in potencialno uspešnih kmetij, a če kupci zanje ne vedo, to na žalost ne pomeni nič.

V vašem poslu deluje vsa družina. Se vam otrokom zdi to dobra poslovna priložnost ali imate takšno delo preprosto radi?
Ko kot otrok spremljaš dogajanje v domačem podjetju, to počasi postane del tebe. Vsi smo odhajali od doma, si izkušnje in prakso nabirali tudi v drugih podjetjih in se potem počasi drug za drugim vračali nazaj. Vsak izmed nas je v domačem podjetju našel področje, ki ga zanima, in delo, ki ga veseli, kar je seveda ključnega pomena. Čeprav sirarstvo kot dejavnost deluje v okvirih podjetja, še vedno govorimo o kmetijstvu. Dejavnosti, ki nikoli ni bila in verjetno tudi nikoli ne bo zelo dobičkonosna. Nihče od nas se ni odločil za sodelovanje v podjetju, ker bi v tem videl dobro poslovno priložnosti, vsi smo se enostavno lotili tistega, kar radi počnemo in če človek nekaj počne s srcem in iskreno željo, mislim, da tudi poslovni uspeh prej sli slej pride.

Zadnja leta govorimo o gospodarski krizi na vseh področjih. Kako se vi spopadate z njo? Širite ponudbo, zmanjšujete stroške?
Stroške racionaliziramo tam, kjer lahko to storimo, ne da bi tvegali padec kakovosti, saj je to tisto, kar smo ustvarjali in gradili zadnji dvajset let. Največje spremembe smo v času krize naredili predvsem na področju trženja in prodaje. Danes v prodaji delamo praktično vsi člani družine in vsaj polovica kolektiva, prav tako veliko več časa in denarja vlagamo v samo trženje, vse zato, da prodaja ne stagnira. Mislim pa, da se precej uspešno borimo s krizo predvsem zato, ker sta starša podjetje gradila počasi in z zanesljivostjo. S svojim delom sta si iz leta v leto pridobivala zaupanje številnih strank in te ostajajo z nami tudi zdaj.

Veliko kmetov pri nas zaradi naravnih nesreč in nizkih odkupnih cen pridelkov težko preživi. Kaj bi svetovali, kakšne poteze naj povlečejo?
Težko je predlagati hiter nasvet, ki bi pomagal vsem, saj je kmetijstvo kot tako precej kompleksna dejavnost, ki se spreminja in prilagaja številnim vplivom. Oče in mama sta iz osnovne surovine, ki je bila v tistih časih izjemno podcenjena, naredila nekaj, kar so ljudje cenili in podpirali. Ena izmed opcij je zagotovo višanje dodane vrednosti, ki jo je na našem področju mogoče doseči z domačimi produkti.