104 milijone evrov bruto problematičnih terjatev do fizičnih oseb je julija lani prodal NLB, s čimer je banka, kot so takrat sporočili javnosti, "pomembno znižala obseg problematičnih terjatev". Kaj to dejansko pomeni, pa je kmalu spoznalo nekaj tisoč komitentov, ki svojih posojil niso zmogli redno plačevati, in katerih usoda je zdaj povsem v rokah švicarskega kupca DDM holding oz. njihovih pooblaščenih izterjevalcev iz Slovenije. Tudi zato je zgodba o skoraj leto starem bančnem poslu še kako aktualna tudi danes.

Predstavniki NLB-ja niti leto pozneje ne želijo povedati, zakaj so dobrih 100 milijonov evrov vreden sveženj švicarskemu DDM holdingu prodali z 80-odstotnim popustom, za le 17 milijonov evrov. Čeprav so podatke nekajkrat objavili tudi novinarji v časopisu Delo, jih pristojni nikoli niso zanikali.

Najbrž tudi zato ne, ker jih javno objavlja kupec. Na svoji spletni strani je DDM holding že ob nakupu objavil, da so sklenili dober posel, saj so 94 milijonov evrov vreden obseg slabih posojil in drugih dolgov kupili za 17 milijonov evrov. Strokovnjaki domnevajo, da je v svežnju še 10 milijonov terjatev od NLB leasinga. Pomenljiv pri tem je prav tako javno dostopen podatek, da so za 11 milijonov evrov, potrebnih za nakup, izdali enoletne obveznice s 13-odstotno obrestno mero, za katero trdijo, da bo v tem času poplačana. In kot kaže, je bil posel res dober: v njihovem zadnjem četrtletnem poročilu že piše, da so do konca marca, torej v dobrih osmih mesecih od odkupa dolgov, poplačali dobrih 13 milijonov evrov.

S silovitostjo, s katero pooblaščeni slovenski izterjevalci v imenu podjetja DDM holding oz. njegove slovenske podružnice DDM Invest VII izterjujejo dolgove slovenskih dolžnikov, poznavalci ocenjujejo, da bo celoten strošek najbrž poplačan že letos.

Kar je za bančnike le posel, je za dolžnike življenjska prelomnica
Naša sogovornica v strahu pred izgubo doma in pred močjo, ki jo imajo izvršitelji nad usodo njene družine, ostaja anonimna. Skupaj z možem je stanovanjsko posojilo pri NLB-ju najela leta 2009, ko sta imela razmeroma visoki in stabilni plači. Banki, katere komitenta sta bila vse življenje sama in večina njunih sorodnikov, sta povsem zaupala: "Z lahkoto sva odplačevala dve leti in pol. Po nenadni izgubi obeh služb sva sicer vseskozi vplačevala zneske, a ta plačila niso bila konsistentna, saj sva z banko vseskozi v stikih in sva jo obvestila, da zaradi projektnega dela ne moreva plačevati vsega vsak mesec, lahko pa z manjšo zamudo poplačujeva za nazaj."

Sogovornica pravi, da jima banka nikoli v času, ko sta jo obveščala o težavah, ni ponudila nobenih alternativnih možnosti za rešitev finančnih težav: "Banka sama od sebe nič. Midva pa sva prosila za moratorij, ker nisva vedela, kako se bo najina situacija zavlekla. A so nam kar po telefonu sporočili, da ne bo odobreno, nič nisva dobila pisno. Prosila sva jih za reprogram, a so naju tudi kar po telefonu odslovili. Tu ni bilo nobenih komisij, ničesar, samo kratek ne po telefonu."

Ob mesečnem obroku 900 evrov sta v štirih letih zaostajala s plačilom štirih tisočakov
Edini osebni sestanek, ki so ga imeli, je bil tisti ob sklenitvi pogodbe, ko so jim pojasnili ostre pogoje, a tudi, da se bo v primeru začasne plačilne nesposobnosti zagotovo vse dalo urediti. Tudi to je prispevalo k temu, da se nista nemudoma odzvala na vsak tipski pisni opomin, priznava sogovornica, saj sta bila prepričana, da sicer ne redna, a vseskozi nakazana poplačila zadostujejo za izkazan resen odnos. Sploh, ker sta banko obveščala o finančni stiski, v kateri so se znašli, in ker se je v štirih letih nerednega plačevanja ob skupno skoraj 900 evrih mesečnih obrokov nabralo le za skupno dobre štiri tisočake zamud. Očitkov o nesodelovanju z bančne strani ni bilo: "Z banke nam niso nikoli sporočili, da bi se dalo kaj več urediti, če bi se odzivali in plačevali drugače. Vseskozi smo bili v stiku in tudi dolg štiri tisočake v štirih letih čez palec pomeni, da sva za ves ta čas dolgovala nekaj manj kot pet obrokov."

Nov lastnik s popolnoma nerealnimi predlogi za poplačilo
Po štirih letih, v katerih banka po navedbah sogovornice ni dajala pripomb na tako plačevanje, je jeseni 2015 banka poslala pisni zadnji opomin pred tožbo, v katerem piše, da ji dolgujeta slaba dva tisočaka in pol. Naslednji dokument, ki je kljub rednim plačilom sledil čez dobra dva meseca, je od njiju že zahteval poplačilo celotnega preostanka dolga, čeprav pisne odpovedi pogodbe od NLB-ja nikoli nista prejela, trdi sogovornica.

To je bil tudi zadnji pisni stik banke z njo in njenim možem: čeprav sta od opomina jeseni 2015 celotno leto plačevala vse mesečne obveznosti v rednem roku, je naslednji dokument, jeseni 2016, že prispel od novega lastnika dolga.

In izkazalo se je, da kljub celoletnemu plačevanju vplačanega zneska banka ni upoštevala in je dolg še višji, kot je bil zapisan na zadnjem obvestilu banke. Nov upnik je hkrati poslal tudi pisno ponudbo za vračilo dolga. "Dali so nam tri možnosti: poplačilo celotnega zneska s posojilom, čeprav imava seveda zaradi tega dolga slabo sisbon boniteto in sva posojilno nezanimiva za druge banke. Druga možnost je bila, da nam oni prodajo hišo, in tretja, da celoten dolg poplačava v pol leta. To so nerealne opcije." Ponudili pa so jima tudi možnost, da če dolg v celoti poplačata takoj, lahko na 80 tisočakov dobita 30 odstotkov popusta.

Ker zakoncema kljub zdaj znova rednim dohodkom nobena banka ne želi odobriti posojila, s katerim bi lahko poplačala ta dolg in ga nato tej banki vračala v mesečnih obrokih, je usoda te družine z dvema majhnima otrokoma povsem odvisna od upnika. Ta je že vložil izvršbo na sodišče, kar pomeni, da se njihov dom zelo hitro lahko znajde na dražbi.

Je v podobnem položaju celo več kot 8.000 dolžnikov?
In prav zaradi takih zgodb je problematičnost odprodaje vsaj okoli 100-milijonskega svežnja dolgov fizičnih oseb pomembna zgodba še leto dni po prodaji.

Še vedno je popolnoma nejasno, kakšne vrste dolgov so prodali in koliko posojilojemalcev - ali dolžnikov iz drugih naslovov - je lani zamenjalo upnika. Po neuradnih informacijah bi lahko šlo za 8.000, morda celo do 10.000 dolžnikov, med njimi pa neznano število tistih s hipotekarnimi posojili za nakup doma. In ti so najranljivejši.

In zakaj se je banka odločila za prodajo tega svežnja slabih terjatev?

Uradnih pojasnil banka v imenu poslovne skrivnosti ne želi razkriti. A dejstvo je, da vsaka banka lahko povsem legitimno prodaja terjatve, za katere presodi, da jih bo sama težko unovčila. Proda jih lahko po kakršni koli ceni, ki jo kot smotrno določi uprava in se z njo strinja nadzorni svet. NLB je podoben posel, le da z 800-milijonskimi terjatvami do pravnih oseb, sklenil nekaj mesecev pred svežnjem terjatev do fizičnih oseb, o katerih govorimo danes. Takrat je poslanec Janko Veber vložil ovadbo, ki - po njegovem zatrjevanju - deloma zajema tudi že omenjene dolgove fizičnih oseb.

Tudi druge banke so paketno prodajale dolgove fizičnih dolžnikov
NLB pri prodaji terjatev tudi do fizičnih oseb seveda ni izjema. Kakšna je sicer praksa slovenskih bank pri izterjavi zamujenih ali neodplačanih obrokov hipotekarnih posojil za nepremičnine?

Najprej naj bi, so v neformalnem pogovoru zagotovili bankirji, posojilojemalca s hipotekarnim posojilom za nepremičnino, ki zamuja z obrokom, pozvali k pogovoru, v katerem naj bi našli skupno rešitev. In kakšna naj bi bila ta rešitev? Običajno gre za moratorij za odplačevanje ali razdelitev obrokov posojila na daljše obdobje. Da se zadeva reši hitreje, pa k odplačevanju pritegnejo še kakšnega soplačnika, poroka ali zastavitelja. Ob tem naj bi upoštevali tudi prihodke in odhodke posojilojemalca, pa njegovo premoženjsko stanje in morebitne druge finančne prilive.

Kakor koli, če iskanje rešitve ni uspešno, sledi pisni poziv banke k poplačilu obroka, najmanj dvakrat, in nato odstop od pogodbe. In kaj se zatem zgodi s terjatvijo oziroma neplačanim posojilom? Terjatev odprodajo enemu izmed številnih podjetij za izterjavo. Medtem ko so NLB, Unicredit in nekdanja Hypo banka po naših informacijah terjatve problematičnih stanovanjskih posojil odprodajale kar v paketih, naj bi preostale banke podjetjem za izterjavo prodajale zgolj posamična posojila. Ta praksa je najbolj živela v času krize, ko so ljudje izgubljali službe in s tem možnost za odplačevanje posojil. Letos, ko smo priča gospodarskemu okrevanju, pa v večini bank podjetjem za izterjavo niso odprodali niti enega posojila.

In zakaj se banke sploh želijo znebiti tovrstnih problematičnih ali potencialno problematičnih posojil? Glede na to, da morajo za vsako tovrstno posojilo oblikovati rezervacijo, si z odprodajo tega izboljšajo bilanco in kapitalsko ustreznost. Stanovanjska posojila sicer bankirji opisujejo kot nekakšen drobnjakarski posel, v katerem je možnost osebnega stečaja posojilojemalca, ki zamuja z več kot tremi obroki, razmeroma velika. Izjema so seveda posojila, zavarovana s hipoteko, jamstvi ali poroštvi. In glede na to, da so fizične osebe po večini nezavarovane, je 80-odstotni popust, po katerem je NLB odprodal sveženj terjatev švicarskemu podjetju DDM holding, kot pravijo sogovorniki, ki ne želijo biti imenovani, pričakovana cena. Velika verjetnost je namreč, da bo šel posojilojemalec v osebni stečaj, zato 80-odstotni popust ni previsok. Alternativa za banko ob osebnem stečaju je namreč nič. Sogovorniki pa ob tem še opozarjajo, da so v svežnju vedno zelo različna posojila - tako po kakovosti, zavarovanju kot po strukturi. Zato je za zunanjega opazovalca praktično nemogoče oceniti, ali je bila cena s kar 80-odstotnim popustom ustrezna ali pa bi za paket lahko iztržili več.

Ob vsem tem pa naj znova poudarimo, da je taka odločitev bank po zdajšnji zakonodaji povsem zakonita.

Zakonodaja že pri tretjem neplačanem obroku daje proste roke upniku
Čeprav imajo banke nedvomno tudi težave z izterjavo dolgov fizičnih oseb, pa je dejstvo, da je, sploh pri hipotekarnih posojilih, najemnik posojila v precej podrejenem položaju.

NLB je to storil: pri tistih posojilojemalcih, ki svojih terjatev niso mogli ali hoteli poplačati in pri katerih je po lastnih navedbah storil vse, da bi skupaj z njimi našel rešitev za poplačilo, je od pogodb odstopil in dolg prodal švicarskemu podjetju. Bilance banke so bile tako pred načrtovano prodajo videti veliko privlačnejše za morebitne kupce.

Ali je to glavni razlog, da se je banka po desetletjih tradicionalno prijaznejšega odnosa do svojih dolžnikov in nerednih plačnikov odločila za tako drastičen ukrep, ne vemo, ker banka pojasnil o poslu ne daje. Je pa dejstvo, da bi jim tudi večje razumevanje do državljanov, ki so posredno tudi solastniki banke, ne bi moglo silovito zmanjšati ne ugleda in ne tržne cene: delež slabih terjatev fizičnih oseb v banki je namreč z bančnega vidika skorajda zanemarljiv.

Smo te dolgove plačali že dokapitalizacijo NLB-ja?
Ker uradnih podatkov ni, lahko ponovimo le neuradne, in sicer, da je v svežnju zajetih morda 8.000, morda pa tudi do 10.000 transakcij, prav tako po neuradnih podatkih večinoma stanovanjskih posojil. Če gre res za zdavnaj zapadle in popolnoma neizterljive dolgove, kot kažejo namigi iz največje državne banke, potem to pomeni, da smo jih davkoplačevalci z dokapitalizacijo iz javnih sredstev zagotovo vsaj delno že poplačali. Prav tako ni jasno, zakaj banka vsaj tistih dolgov, pri katerih je šlo za edine nepremičnine in zelo verjetno povzročajo izgubo doma posojilojemalca, ni raje prodala slovenski slabi banki, ustanovljeni za zgrešene bančne naložbe.

Za komentar smo poleg NLB-ja in njenega nadzornega sveta prosili tudi Slovenski državni holding kot lastnika, a brez predhodnih javnih pojasnil NLB-ja sami ne želijo dajati izjav. Na ministrstvu za finance, ki je sodelovalo pri dokapitalizaciji bank, zdaj pravijo, da: "To je zgolj poslovna odločitev banke. Ministrstvo za finance ne more in ne sme presojati pravilnosti poslovnih odločitev bank. Ne more, ker nam niso poznane okoliščine, zaradi katerih se je banka odločila za prodajo, in ne sme, ker je banka samostojen pravni subjekt, ki sama odloča o svojih dnevnih poslih. Samo dejstvo, da je bila banka sanirana z državnim denarjem in da je država njen delničar, ne spremeni dejstva, da je banka samostojna pravna oseba, katere interesi niso enaki interesom države."

Odločitve ne komentirajo tudi pri Banki Slovenije, prav tako ne na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer so odgovorni za varstvo porabnikov pri najemanju posojil. Paketne prodaje iz leta 2016 niso želeli komentirati tudi v parlamentarni komisiji, ki trenutno že preiskuje nastanek bančne luknje v NLB-ju, saj ta poteza paketne prodaje ne sodi v časovni termin, o katerem poteka preiskava. Se pa težav zavedajo, ker jih nanje opozarjajo tudi državljani.

Odpoved pogodbe tudi za dolg manj kot treh tisočakov v devetih letih
Ob vseh neznankah je nekaj gotovo: odstop banke od posojilne pogodbe že po tretjem neplačanem obroku je zakonit in prodaja takih terjatev je zakonita. Kar se je zgodilo tisočim, zakonodaja naše države povsem podpira. In tej težavi bomo zagotovo namenili posebno oddajo.

A če ostanemo pri NLB-jevi paketni prodaji terjatev: čeprav banka poudarja, da je pri vsakem dolžniku naredila vse, kar je lahko, preden se je odločila za odpoved pogodbe in je neuradno paketno prodala le popolnoma neizterljive dolgove, naši primeri, poleg že predstavljenega, kažejo tudi drugačno podobo.

V uredništvu tako hranimo dokumente družine, ki se jim je v devetih letih najema posojila zaradi izgube zaposlitve in nenadne invalidnosti enega izmed staršev nabralo skupno za nekaj več kot dva tisočaka neplačanega dolga. Banka je nato kljub pojasnilom stranke o stiski pogodbo povsem zakonito odpovedala, ko niso plačali nekaj zaporednih neplačanih obrokov. Ne glede na to, da dolg v absolutnih zneskih ni dosegal niti pet odstotkov osnovnega najetega dolga. Njihov dolg je zdaj last švicarskega podjetja, izvršba nad stanovanjem pa že poteka. Gre za dom petčlanske družine s tremi nepreskrbljenimi otroki.

Po petih letih plačevanja dolg višji kot ob najemu posojila
O tem, da je imela banka bore malo razumevanja za težave in da je prodajala tudi povsem izterljive dolgove, priča tudi naslednji sogovornik, ki je pet let brez zamud odplačeval visoko posojilo v švicarskih frankih. "Posojilo v švicarskih frankih smo najeli 2007 in ga več kot dve leti in pol redno plačevali. Banko smo večkrat prosili za konverzijo v evre, a brez uspeha. Zaradi rasti franka dolga kmalu nismo bili več sposobni plačevati. Banka je nemudoma odstopila od pogodbe in nas pozvala, da moramo nemudoma v enkratnem obroku poravnati celotno posojilo, vključno s stroški in zamudnimi obrestmi na glavnico. Ta pa je bila na dan odpovedi pogodbe višja kot na dan, ko smo posojilo najeli, čeprav smo dolgove pet let redno odplačevali!"

"Neizterljiv dolg" v celoti poravnan z dražbo tik pred NLB-jevo prodajo
Nikoli, trdi sogovornik, se banka ni bila pripravljena pogovarjati ne o konverziji, ne o reprogramu posojila, ne o moratoriju nanj. Približno tri mesece po odpovedi pogodbe je NLB že vložil izvršbo na sodišče, njegov ugovor pa ne na prvi in ne na drugi stopnji ni uspel: "Po pritožbi na cenitev je potem le prišlo do prve dražbe, ki je bila neuspešna. Preden so izvedli drugo, sem jim ponudil, da moj dolg v celoti kupi znanec, ki bi mu pozneje odplačevali posojilo po njegovih pogojih. A so me v pravni službi zavrnili, da te hiše ne morem kupiti, ker da je prepozno za kaj takega. Hiša je bila nato na dražbi prodana. Dva dni po prodaji smo dobili obvestilo NLB-ja, da je naš dolg prodan nekemu švicarskemu skladu."

In to čeprav je bila s prodajo poplačana ne le celotna terjatev z vsemi zamudnimi obrestmi vred, pač pa je nekaj tisočakov družini še ostalo. Pomeni, da terjatev nikakor ni bila ne zelo stara in ne neizterljiva, kar naj bi bil argument za ceneno prodajo dolga novim švicarskim upnikom. "Mislim, da je to več kot svinjarija. Da si to sploh upa privoščiti banka, ki smo jo davkoplačevalci že od osamosvojitve naprej vseskozi financirali in v katere bilance osebno ne verjamem, šla tako dobro zavarovano in donosno terjatev nekomu prodat?"

Zakaj dolga niso prodali slabi banki?
Sogovornik pravi, da je bila njegova osebna sreča v nesreči dvojna: prvič, da je na dražbi dosežen izkupiček poplačal vse terjatve, kar se številnim tistim, ki so posojilo najeli v švicarskih frankih, ni zgodilo in so še po izgubi doma ostali bančni dolžniki. In drugič, da je to njegovo osebno tragedijo družina zmogla prebroditi in ni razpadla. Številne, ki so se znašle v podobnem položaju, pritiska niso zdržale: nekaj dolžnikov, pravi sogovornik, naj bi zaradi brezizhodnosti končalo svoje življenje. Zato meni, da to nikakor ni le še en samoumeven in sprejemljiv bančni posel: "Zato smo ustanovili slabo banko in jo plačali. In če bi že kdo imel pravico to kupiti, bi jo imeli državljani skozi to banko in bi ta banka ustvarila dobiček! Ker pa je NLB dal 80-odstotni popust za to terjatev, menim, da bi moral NLB razkriti, kakšen portfelj je bil prodan, in prodajo upravičiti! Glede na to, kakšen je bil moj portfelj, to nikakor ni mogla biti upravičena prodaja!"

Za koga je prodaja upnikom ugodna rešitev?
Skupni imenovalci vseh treh primerov, ki smo jih navedli, so, da je šlo za posojilo, kjer je bila pogodba odpovedana največ leto pred prodajo terjatve, da je šlo za posojilo s hipoteko, ki je po zakonu o izvršbi in zavarovanju razmeroma lahko unovčljiva, da je šlo za družine, ki so bile do dolga vse prej kot ravnodušne, saj so se zavedale, da mu sledi izguba doma in torej niso poravnale le tistih dolgov, ki jih res niso zmogle, in tretjič, da jim prodaja dolga novemu upniku ni prinesla olajšanja. Bančniki, ki popustov in odpustkov za dolgove ne smejo dajati, namreč radi namignejo, da je prodaja novemu upniku zanje pravzaprav ugodnost, se je z njimi mogoče dogovoriti za popuste.

A to velja le za tiste, ki so dolg nenadoma sposobni v celoti poravnati v rekordnem roku. Reprogramov, moratorijev ali novih pogodb pa – tako kot bi banka lahko - po zakonu ne morejo dajati.

Posojilojemalci v švicarskih frankih so najbolj prizadeti
Posojilojemalci v švicarskih frankih, kot je bil naš sogovornik, pa so sploh posebna skupina, ki je najbolj intenzivno zapadla v dolgove. Zaradi molka banke tudi tukaj ni jasno, koliko posojil, najetih v švicarskih frankih, je v paketu, ki ga je z 80-odstotnim popustom prodal NLB švicarski družbi DDM holding. A to so ljudje, ki so ne le dobili novega kupca in s tem izjemno kratke roke za poplačilo dolga, pač pa jim je dolg ob spremembi tečaja tako eksplozivno narastel, da so številni po letih plačevanja dolžni bistveno več, kot so posojila dobili.

To ni več le bančno, pač pa politično in socialno vprašanje!
Kakih 1.500 od domnevnih 16.000 posojilojemalcev išče pravico tudi s pomočjo Združenja frank. Vloženih je že približno 80 tožb, na višjem sodišču sta bili dve zavrnjeni, za obe sta bili vloženi reviziji, kar pomeni, da bo o njih razsojalo vrhovno sodišče. In prav v odločitvi, ki jo bo moralo sprejeti vrhovno sodišče, vidi Boštjan M. Zupančič kanček možnosti, da bi se more plačevanja rešili vsaj tisti iz prodanega svežnja NLB-ja, ki so imeli posojila v švicarskih frankih.

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, specialist za ustavno pravo in pravo človekovih pravic, ki je skupaj z nekdanjim ustavnim pravnikom in profesorjem prava Cirilom Ribičičem za Inštitut za ustavno pravo pripravil mnenje o težavi posojil v švicarskih frankih, poudarja, da institut prodaje terjatev obstaja tisočletja in ni sporen: zato da je v primeru, ko gre za tako množičen obseg prodaje dokapitalizirane banke s takim popustom, to predvsem kazenskopravno vprašanje. "Pravno formalno bi, če bi šlo za posamične primere, to bilo še sprejemljivo. Če pa se to množično dogaja pri banki, ki je že bila dokapitalizirana z državnim denarjem, pa je druga zgodba. Prodaja z 80-odstotnim popustom pri taki banki, kateri je povrhu država še solastnica, ni več le bančno vprašanje, pač pa tudi politično in socialno vprašanje. In velja na državni ravni, ne le na ravni bančnega profitiranja."

To so sociopatske prakse
Osebno pa ob srečevanju z ljudmi, ki jih je bančni sektor zlomil, meni: "Če me vprašate za moje (ne)pravno mnenje, gre tukaj za sociopatske prakse, če se najbolj milo izrazim. Gre za neverjetno krutost do ljudi, ustava pa ima določbe o tem, da je Slovenija ne le pravna, pač pa tudi socialna država. In taka popolnoma brezobzirna praksa bank morda lahko prikriva kakšno korupcijo v samih bankah, ki so se znebile dolgov, hkrati pa je kdo lahko odnesel tudi dobiček." Zato meni, da bi pristojni organi v tem poslu morali raziskati ozadja, zakaj je prišlo do prodaje s takim popustom.

Sodba za švicarske franke v pomoč tudi "prodanim"
Vsaj tistim komitentom iz prodanega paketa NLB-ja, ki so imeli posojila v frankih, pa bi po njegovem mnenju olajšanje lahko prinesla težko pričakovana razsodba vrhovnega sodišča: "Če bo že ta dala prav posojilojemalcem. Potem bo to zelo koristno za Slovenijo, ker se bodo morala sodišča, v vsakem primeru posebej, odločati v korist posojilojemalcev." Če bodo ti svojo pravico dosegli na slovenskih sodiščih, bodo odškodnine morale kriti banke. Če pa vrhovno in morda pozneje še ustavno sodišče ne bi dalo prav posojilojemalcem in bi se zadeva preselila na Evropsko sodišče za človekove pravice, pa Zupančič kot dolgoletni sodnik na tem sodišču ne dvomi, da bo to razsodilo v njihovo korist. Vendar pa to pomeni, da bi kazni in odškodnine tako kot v primeru Vaskrsič, primeru izbrisanih, pa sodnih zamud in v primeru deviznih varčevalcev, plačala država iz proračuna.

Usoda tistih, ki so najeli posojilo v "švicarjih", bi se torej kljub paketni prodaji lahko razpletla dokaj ugodno. Tisti, ki so imeli posojilo v evrih, pa bodo, kot kaže, ostali le številke v paketni prodaji. In samo številke, ne ljudje, so v bančništvu najbolj sveta stvar.