Anton Rop je bil dolga leta navzoč v slovenski politiki kot minister za delo, pa minister za finance, po odhodu Janeza Drnovška na mesto predsednika države je prevzel vodenje vlade, nekaj let je predsedoval LDS-u, po razkolu v stranki pa prestopil v SD. Poleti 2010 je bil imenovan na mesto podpredsednika Evropske investicijske banke, ki spodbuja gospodarske in socialne projekte v EU-ju, pa tudi v drugih državah. Lani so podprli 450 projektov v 78 državah in odobrili 54 milijard evrov posojil znotraj Unije in sedem milijard zunaj njenih meja.

V Sloveniji sodelujejo z nekaterimi večjimi podjetji, bankami in tudi z državo, a Rop meni, da bi se prav tukaj dalo sodelovati še bolje. Sploh zdaj, ko bo pridobivanje sredstev za slovenski proračun na tujih trgih vedno dražje. Možnosti cenejših posojil bi zato rad v kratkem predstavil ministru Janezu Šušteršiču in s tem novi vladi, od katere si želi predvsem čim hitrejših ukrepov.

Razmere v Evropski uniji so zaostrene, čaka se na smer reševanja grških težav, gospodarske napovedi evroobmočja niso spodbudne. Bo evro obstal, kam plove Unija?
Evropska unija in njeno gospodarstvo bistveno ne odstopata od svetovnih gibanj. Res je, da so predvsem znotraj EU-ja, zlasti pa znotraj evroobmočja, relativno velike razlike. Nekatere države so dosegle skromno gospodarsko rast in so do neke mere izšle iz krize, po drugi strani pa so nekatere ostale zadaj in se otepajo z zelo hudo krizo. Naloga Evropske unije po moji oceni je, da skupaj s temi državami najde pot iz situacije in jim omogočiti normalno gospodarsko rast. Menim, da je težave vsaj za zdaj mogoče rešiti. Sem zmeren optimist.

Evropska komisija vse glasneje opozarja tudi Slovenijo, da naši odzivi na krizo niso dovolj pogumni. Zdaj se je spremenila oblast. Večkrat ste povedali, da je za Slovenijo pomembno, da dobi kredibilno vlado, ki bo imela zaupanje državljanov in bo lahko speljala reforme. Imamo tako vlado?
Slovenija ima vlado, ki ima vse kompetence, vse pristojnosti in ima koalicijo, ki lahko odloča. Verjamem in upam, da bo delovala hitro in učinkovito. Ima jasen program, ki ga želi izvajati. V dobro Slovenije želim, da bi ga čim bolj učinkovito izvedla.

Novi premier Janez Janša poudarja, da bo treba varčevati, saj morajo prihraniti 800 milijonov evrov. Pri čem pa po vašem mnenju ne bi smeli varčevati?
Nobenega dvoma ni, da je v slovenskih javnih financah treba izvesti racionalizacijo. Da je treba varčevati, se vsi strinjamo. Kje varčevati in kje narediti reze, je zelo zahtevno politično vprašanje, s katerim se bo morala soočiti vlada in, kot vidim, se s tem v določeni meri že sooča. Druga težava pa je, na katerih področjih naj določen nivo izdatkov ostane in kje naj se prioritete izostrijo. Ob ostrem varčevalnem programu hkrati spodbuditi investicije, ki so ključna težava Slovenije.

Katere so tiste investicije, kjer bi morali najprej vlagati?
Tukaj Slovenija ne odstopa bistveno od EU-ja in znotraj Unije obstaja nekaj teh prioritet. Prva, ki na krajši rok da dobre rezultate, je na področju malih in srednjih podjetij. Treba je vzpostaviti finančni sistem, ki bo ta podjetja ustrezno podpiral, saj se znotraj malih in srednjih podjetij ustvari 80 odstotkov vseh novih delovnih mest. To je relativno zahteven projekt, ki je povezan z bankami - NLB-jem in ustrezno podporo SID-a. Ob bok temu gredo tudi morebitni ukrepi, ki se vežejo na davke in prispevke. Drugo veliko področje so infrastrukturne investicije, kjer je ključna naloga, kako v času finančnih omejitev najti tiste najboljše investicije, ki se lahko večinoma same financirajo in se ne zajedajo v javna sredstva. Projekti, ki dobijo državna poroštva, morajo biti res dobro izbrani, tveganja morajo biti najmanjša, ustrezno rešeno mora biti tudi varovanje okolja.

Imate v mislih konkretne infrastrukturne projekte?
Sam jih vidim. Gre pa predvsem za to, da se morajo v hitrem času identificirati in jih potem učinkovito menedžersko izvesti. Če bodo to storili, potem verjamem, da se bodo zanje našla tudi sredstva zunaj javnih financ, kar bi lahko bila zelo pomembna spodbuda ne le slovenskemu gradbeništvu, temveč tudi zaposlovanju in gospodarski rasti.

So to elektrarne na spodnji Savi, na Dravi?
O tem se govori, a ni dovolj, da se le govori.

Kje je tukaj Teš 6? Nova vlada se še ni odločila, ali bo dala poroštvo za nadaljevanje gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Če bi bila to vaša odločitev, kako bi odločili?
Ni na meni, da o tem odločam, to je izključna odločitev slovenske vlade. Že večkrat je bilo povedano, da če se bo vlada odločila za poroštvo projektu, potem bo odobreno tudi posojilo Evropske investicijske banke.

Kako pa odgovarjate na kritike, da evropska banka, ki sicer pretežno investira v t. i. zelene projekte, financira izgradnjo dodatnega bloka termoelektrarne, zaradi izpustov pa bo nato EU pobiral od Slovenije kazni?
Ta projekt je bil ocenjen pred leti znotraj Evropske investicijske banke in po kriterijih, ki jih banka ima. EIB ima zelo restriktiven pristop in večina naših investicij je v obnovljive vire, torej hidroelektrarne, solarne in vetrne elektrarne. Sam se s tem projektom nisem ukvarjal. Pravila EIB-ja so takšna, da so izjemoma podprli takšne naložbe, kadar se je z njimi zagotovilo za 20 odstotkov manjše emisije CO2, kadar se je povečala energetska učinkovitost in ko se je sledilo kriteriju varnega in stabilnega zagotavljanja električne energije. Domnevam, da je bila v tem primeru narejena analiza in da so bili ti kriteriji izpolnjeni. EIB zdaj sodeluje v diskusiji o energetski politiki EU-ja, ko bo treba najti ravnotežje med izrabo obnovljivih virov energije, zmanjšanju emisij in na drugi strani med zagotavljanjem stabilnih in vzdržnih virov energije. To je težava zlasti v članicah EU-ja, ki nimajo zadostnih potencialov za obnovljive vire energije. To so številne države v vzhodni Evropi, ki imajo stare kapacitete in so pred hudo dilemo, ali jih modernizirati ali zapreti in kakšne alternativne vire energije uporabiti. Vprašanje je namreč, ali lahko le z obnovljivimi viri in zemeljskimi plini zagotovijo zadosten vir energije za normalen gospodarski razvoj. To sicer nima nobene neposredne povezave s Tešem, saj je bila ta odločitev sprejeta leta 2005. Ne želim komentirati, ali je bila odločitev pravilna.

Bi bila danes odločitev EIB-ja, da pristopi k izgradnji Teša 6, drugačna?
Tega ne morem komentirati.

Pri katerih projektih oziroma s katerimi slovenskimi družbami pa sicer še sodeluje Evropska investicijska banka?
EIB sodeluje s Slovensko investicijsko banko, prek katere zagotavljamo pomembna sredstva za komercialne banke, za investiranje v mala in srednja podjetja in za financiranje lokalne infrastrukture. Neposredno je EIB precej sodeloval z NLB-jem, razgovore imamo tudi z drugimi bankami. Zagotavljamo jim cenejše vire financiranja. Sodelujemo tudi z Geoplinom, Darsom, Luko Koper, Elesom. Potem pa sodelujemo tudi z državo. Ponudili smo sodelovanje v času poplav, mogoče je sofinanciranje strukturnih skladov, kar so koristile številne druge države. To so cenejši viri financiranja od tistih, ki so za državo dostopni na trgu.

Se je Slovenija odzivala na te ponudbe? Pogosto omenjate predvsem Poljsko kot državo, ki veliko koristi financiranja EIB-ja.
Slovenija je to izkoristila v manjši meri. Res pa je, da je do nedavnega imela naša država ugodnejše pogoje za pridobivanje sredstev na trgu, zdaj pa so se po zadnjih spremembah bonitetnih ocen cene financiranja proračuna bistveno povečale. Menim, da so v tem času sredstva EIB-ja postala še bolj ugodna.

Se boste sešli z novo vlado?
Seveda. Računam, da se bova v kratkem srečala z ministrom za finance.

Napovedi slovenske gospodarske rasti so vse nižje. Bonitetne ocene nam padajo. S katerimi takojšnjimi ukrepi bi pomirili komisijo, agencije, tuje finančne trge?
Ukrepi, ki se pripravljajo, gredo v pravo smer. Varčevanje, racionalizacija, zmanjševanje deficita so zelo pomembni za sliko države in bonitetno oceno. Če bo tukaj vlada uspešna, bo to korak v pravo smer.

Še vedno velja pokojninska reforma, ki ste jo izpogajali vi, takrat še kot minister za delo. Kaj je bilo najtežje pri teh pogajanjih?
Vse je bilo težko. Ko smo sprejeli to pokojninsko reformo, sem na tiskovni konferenci takoj poudaril, da bo treba delati novo. Ta reforma je bila kompromis in več tedaj ni bilo mogoče storiti. Kako daleč bo Slovenija morala iti, če se ne bodo bistveno izboljšale ekonomske razmere, smo nakazali v t. i. beli knjigi in mogoče bi si jo lahko kdo ogledal tudi zdaj. Takrat smo se pogajali zelo dolgo in ko smo dosegli kompromis, smo bili še zmeraj vsi nesrečni. A če danes pogledam nazaj, vidim, da smo naredili veliko delo in da je bila to ena redkih strukturnih reform, ki je bila sploh izpeljana. Verjetno bi se dalo kaj naučiti iz tistih časov, še posebej vztrajnosti v pogajanjih.

Pogajanja čakajo tudi Novo Ljubljansko banko, ki ima veliko izgubo. Potrebna bo dokapitalizacija. Kje bi lahko dobili denar? Bi po vašem mnenju država morala znova pomagati banki?
To je zelo težko vprašanje. Treba pa je vedeti, da je trenutno ogromno bank pod pritiskom dokapitalizacije. Nekaterim evropskim bankam je to že uspelo, dodaten kapital so dobile na trgu, aktivirali so pravne in fizične osebe, da bi dobili dodatna sredstva, ter ustrezno prestrukturirali svoje naložbe. Ena izmed teh velikih bank je imela dokapitalizacijo v vrednosti 1,8 milijarde evrov in posebej sem si pogledal, kaj so storili. Šli so skozi temeljito prestrukturiranje banke in naložb zunaj domače države, omejili so poslovanje in ga podražili v drugih državah. Ukrepi so poznani, banke so jih že sprejele, lahko si jih tisti, ki odločajo o NLB-ju, ogledajo. A zagotavljam, da nobeden izmed teh ukrepov ni enostaven, pri vsakem je treba plačati določeno ceno. Nisem pa opazil skoraj nobene preproste rešitve kot na primer, da bi vsa sredstva za dokapitalizacijo dala država. Prepričan sem, da tudi v Sloveniji to ne more biti tako.