Ekonomist in profesor Janez Prašnikar pravi, da gre vedno za igro med državo in podjetji, ki mora temeljiti na principu korenčka in palice.

Sorodna novica Igor Masten o milijardnih ukrepih: Gre za tiskanje denarja napol iz obupa

Preden vas vprašam po oceni sprejetih in načrtovanih ukrepov, me zanima, skozi kakšno prizmo razmišljate o zdajšnji krizi?
Najprej o sami koronavirusni krizi in o tem, kako se razlikuje od prejšnjih dveh: razdružitve Jugoslavije in svetovne finančne krize 2008/2009 … Zdajšnja kriza je različna predvsem v tem, da se gibljemo na splavu v morju in ne vidimo obale. V prejšnjih dveh krizah je bila obala vidna. Zaradi novih razsežnosti te krize je zato toliko bolj pomembno vprašanje, kako se odzovemo, ko gre za zunanje zadolževanje. Tukaj pa izkušnje iz 2008/09 pridejo prav. Pred finančno krizo v času gospodarskega vzpona smo bili na enaki ravni kot večina jedrnih evropskih držav, imeli smo ugoden dostop do financ v primerjavi s superperifernimi državami (recimo nekdanjo Jugoslavijo). Ko se je kriza zaostrila in je postal dostop do zunanjih sredstev vedno težji, smo se po zadolževanju na zunaj pridružili državam superperiferne Evrope. To je lahko ključna nevarnost. Trenutno smo v istem čolnu kot večina jedrnih držav. Če se kriza podaljša v drugo fazo, česar se bojimo, bo nastal podoben proces kot 2008/09 in bo dostop do zunanjega zadolževanja vedno težji zaradi velikega povpraševanja jedrnih držav. Zato je pomembno, da se v fazi ukrepov držimo tistega, kar delajo Nemčija, Avstrija in Nizozemska. Če se bodo one morale zadolževati, bo to tudi nam v drugi fazi lažje. S tega vidika gledam dogodke v tej krizi. Če bo prišlo do druge faze epidemije, kriza še zdaleč ne bo končana.

Kaj pravite na pobudo nemške kanclerke Merklove in francoskega predsednika Macrona, da bi EU povečala proračun za 500 milijard, toliko bi bil vreden sklad za okrevanje, ki bi pomagal panogam in podjetjem v najbolj prizadetih državah? Sklad bi se financiral prek obveznic, ki bi jih izdala Evropska komisija, dolgove pa bi raztegnili na dolgo obdobje po krizi in jih naprtili nacionalnim proračunom (največje članice bi plačale največ)?
To je prav gotovo korak v pozitivni smeri, vendar se bojim, da je tudi to premalo v primeru drugega vala, še zlasti, ker ne vemo, kako se bosta v povpraševanje po sredstvih vključili najbolj prizadeti evropski državi: Italija in Španija. V tem trenutku je to signal, da EU poskuša delovati usklajeno. Ko se bodo pojavile težave, pa se bo verjetno spet pojavil ta odnos severnih do obrobnih držav, češ, ne bomo financirali vašega slabega poslovanja.

Če se ozreva k domačim ukrepom … Vlada je sprejela tri zakonske svežnje. Prvi je nadomeščal dohodke ljudi in se izteče konec maja, drugi je namenjen povečanju likvidnosti v podjetjih (in ne deluje), tretjega pa je vlada potrdila v tem tednu in predvideva subvencioniranje skrajšanega delovnika ter turistične bone. Kaj pravite o smeri, ki jo je vlada ubrala s temi svežnji?
Najprej je treba poudariti pozitivno stran ukrepanja. Če primerjamo to s krizo 2008/2009, ko smo preveč časa "motovilili", je bila tokratna reakcija hitra in v tem smislu je zadeva boljša. Druga stvar pa je, ali bi se dalo to drugače narediti. Po moji presoji niso bili potrebni trije paketi, pač pa bi morali govoriti le o dveh. Že v prvem bi moralo biti v ospredju takojšnje izboljšanje likvidnosti gospodarstva s preprostimi ukrepi, ki spodbudijo razmislek o tem, kaj naj stori vsako podjetje zase. V prvem paketu je bil poudarek na razdelitvenem modelu in šele drugi paket je naslovil to, kar bi moralo biti v ospredju; spet pa se kaže vzporednica z 2008/09: pri poroštvenih shemah smo izjemno neučinkoviti in nepravočasni. V tem trenutku ne vidim, da bi ukrep zagotavljanja likvidnosti deloval, čeprav je ključen!

Dobro poznate potrebe podjetij, z njimi ves čas sodelujete in predavate o podjetništvu ter upravljanju. Kaj podjetja v tem trenutku res pogrešajo, kateri sprejeti ukrepi pa so jim najbolj odlegli (verjetno čakanje na delo, ki bo v juniju podaljšano za turizem in gostinstvo, enako pričakuje tudi avtomobilska industrija)?
Jaz mislim, da sta oba ukrepa, tako čakanje na delo kot subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, koristna. Tudi ne mislim, da je kaj narobe s prehodom z instrumenta čakanja na delo na instrument skrajšanega delovnika. Mislim, da je treba podjetja in posameznike čim prej vključiti v delo, da aktivno razmišljajo in prihaja do sprememb endogeno, to je od znotraj: kako se spremeniti, kako se odzvati na krizo, ne samo čakati … S tega vidika se mi zdi to smiselno. Problem pa je, da so nekatere panoge bistveno bolj prizadete kot druge. Potrebno bo horizontalno ukrepanje, bistven je odnos države do turizma ali avtomobilske industrije, a seveda tudi z endogeno dejavnostjo. Te panoge se morajo prestrukturirati. Ne bodo več enake, kot so bile pred krizo. Strah me je sicer neučinkovitosti državnega aparata v odnosu med podjetji in državnimi pomočmi. Vidimo, da so v tej krizi nekatere panoge uspešne, denimo farmacija, druge so prizadete približno enako in jim bodo državni paketi pomagali. Nekatere, mislim zlasti na turizem in avtomobilsko, pa bodo po krizi doživele bistveno drugačno sliko, čeprav je v avtomobilski že prej prihajalo do težkih strukturnih sprememb. Opozarjam pa, da se bodo pojavljale panoge, ki doslej niso bile poudarjene, recimo prehrambna industrija. Tu bodo ponudbene verige krajše in tu je še veliko prostora za slovensko gospodarstvo.

Ali menite, da bi zato vlada oziroma državni zbor mogel podaljšati čakanje na delo v juniju ne le za turizem, pač pa tudi za avtomobilsko industrijo?
V njej gre res za velike izpade. Kot sem že poudaril, priti mora do endogenizacije podjetij in posameznikov v obeh industrijah, na drugi strani pa mora država nuditi ščit. Njen pristop mora biti zelo analitsko-diagnostičen in eklektičen, kar pomeni, da je treba gledati tudi na to, kaj in kako delajo v tujini. Gre za neke vrste igro med državo in podjetji, ki mora temeljiti na principu korenčka in palice. Potreben je čvrst pogled, ne pa v ozadju kakšna lobiranja.

Zanimivo, da to omenjate. Ravno pri turizmu naj bi država v svojih rokah prek turističnega holdinga lastniško konsolidirala 70 odstotkov kapacitet. Država je neposredno odgovorna za velik del turizma v državi oziroma njegov razvoj in zdaj tudi turizmu izdatno (čeprav ne more rešiti vseh težav) pomaga …
Ampak vseeno … koronavirus je izven tega. Dejstvo je, da ta podjetja ne delujejo. Spomnim se obdobja po osamosvojitvi, ko sem bil predsednik nadzornega sveta v Bernardinu, takrat je bil popoln mrk in oživljanje je bilo odvisno od tega, kako so se na eni strani odzvali v podjetju, na drugi pa je morala vmes poseči država, ker likvidnosti ni bilo niti toliko, da bi popravili dvigala. Torej je potreben odnos med državo in podjetjem, pri čemer ta panoga ne bo enaka, kot je bila prej. Odveč pa se je zanašati samo na pomoči in to, da bo vse ostalo enako. Tudi od turističnih bonov si ne obetam nečesa strašno koristnega, ti pomagajo pospeševati povpraševanje. Čas je, da tudi podjetja opravijo svoje z iskanjem novih možnosti, novih produktov, s sodelovanjem … Mogoče se bo pa to začelo hitreje dogajati v tem času.

Delodajalci so se oglasili s pričakovanjem, da bo za zagon gospodarstva potreben še četrti in peti sveženj ukrepov. Tudi vi to tako vidite?
(smeh) Hja, če predpostavljamo drugi val epidemije, bomo imeli plansko gospodarstvo v najhujši obliki. Če tega ne bo, nisem tako pesimističen ... Veste, študente bi morali učiti ekonomsko zgodovino, kako se krize pojavljajo v kapitalizmu. Kindleberger, eden od ekonomskih zgodovinarjev, je opisal pojav kriz tam od 1870 in vsako leto se velike krize pojavljajo "nenormalno regularno". In od takrat se snujejo ukrepi. Vidimo, kako slabo se je Slovenija odzvala na krizo 2008/09. Tokrat je bila reakcija dosti hitrejša, pa še vedno obstaja prostor, da bi bil odziv drugačen.