Z ekonomistom Bernardom Brščičem smo se med drugim pogovarjali o tem, ali smo v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih sploh vzpostavili prostotržni sistem in ali je Slovenija sploh pravna država. Prav tako je ena izmed tem intervjuja, ali imamo v naši državi sploh pravo levico in pravo desnico.

Če se ozremo na zadnjih dvajset let razvoja Slovenije na gospodarskem področju, ugotovimo, da je rdeča nit, okoli katere se je vse vrtelo, preobrazba oz. privatizacija nekdanje družbene lastnine. Vsi najpomembnejši družbeni fenomeni zadnjih dvajsetih let so namreč povezani s tem – spomnimo se le na t. i. tajkunizacijo.

Ključna razlika med prostotržnim gospodarstvom in socialistično ekonomijo je prav v naravi lastnine. Socializem je zaznamovan z odsotnostjo zasebne lastnine produkcijskih sredstev, medtem ko je značilnost kapitalizma oz. prostotržne družbe zasebna lastnina. Po letu 1990 je bil eden glavnih izzivov tranzicije prehod iz družbene v zasebno lastnino. Nobena država v tranziciji tega procesa ni izpeljala ne učinkovito in ne pravično. Enako velja za Slovenijo.

Vprašanje je, ali je sploh mogoče doseči pravičen in učinkovit prehod v zasebnolastniško gospodarstvo. Za Slovenijo se je nekako še do konca devetdesetih let zdelo, da so ti procesi privatizacije vendarle potekali na družbeno sprejemljiv način. Toda po dveh desetletjih lahko, z obžalovanjem, ugotovimo, da je bila ta vzpostavitev novega sistema izrazito nepravična.

Šlo je za proces, ki je bil po svoji naravi ne samo nelegitimen, ampak tudi nezakonit. Zgolj nedelovanje pravosodja je procesu dalo navidezen pridih legalnosti. Prišlo je do takšnih odklonov, da je mogoče za označevalca uporabiti Marxovo sintagmo prvotne akumulacije kapitala. Torej, da se je umetno, ex-nihilo ustvaril sloj "kapitalistov", ki so razlastili delavstvo.

Njihova lastniška upravičenja niso bila posledica ne njihove marljivosti, ne znanja, ne tveganja, ampak je šlo večinoma za oportuno izkoriščanje političnih privilegiranih pozicij. Za prvotno akumulacijo po slovensko sta bila potrebna dva pogoja: potrebni pogoj je bila dostopnost t. i. političnih kreditov, ki so jih odobravale večinoma državne banke, zadostni pa nedelovanje pravne države. Posledice te politike so v letu 2011 očitne.

Lahko glede na vaše kritike sistem, ki se je vzpostavil v Sloveniji, sploh označimo kot prostotržni sistem?

Vprašanje je, ali smo po 20 letih resnično v prostotržnem sistemu ali gre za neki izrojen sistem sui generis, ki bi ga lahko označili s sintagmami, kot so tovarišijski, oligarhični ali plenilski kapitalizem. Ugotavljam, da imamo sistem, ki je zaznamovan z odsotnostjo pravne države, klientelizmom, korupcijo in onemogočanjem konkurence.

Vzpostavljeno poslovno okolje z nerazumnim pravosodjem in visokimi davki onemogoča razvoj podjetništva, ki bi edino lahko popeljalo državo iz trenutne gospodarske krize. Menim, da je največji tranzicijski faux-pas nevzpostavitev pravne države, osnovne podstati prostotržnega sistema.

Zanimivo vprašanje je, zakaj se tudi po dveh desetletjih, potem ko se je dovršila večina lastninskega preoblikovanja – če odštejemo znatne dele državne srebrnine v telekomunikacijskem, zavarovalniškem in bančnem sektorju -, ni oblikovala zadostna politična konstituenca, ki bi zahtevala vzpostavitev pravne države.

Moj odgovor je naslednji: t. i. slovenski nouveau riches (novi bogataši) v večini niso podjetniki, ampak običajni iskalci rent. Od njih ne morete pričakovati, da se preoblikujejo v podjetnike in da bodo kar naenkrat začeli zagovarjati delovanje pravne države. Zajemanje ekonomskih rent, če sem politično nekorekten, kraja, in ne ustvarjanje je njihov modus delovanja.

Če vas prav razumem, Slovenije ne dojemate kot pravne države?

Prav imate in verjemite, moje dojemanje ni voluntaristično. Pravna država mora izpolnjevati nekaj temeljnih značilnosti; obstajati mora jasna delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, vzpostavljen mora biti sistem pravne gotovosti, abstraktnosti zakonov, zagotovljena načela izonomije oziroma enakosti pred zakonom, sojenja v razumnem roku ter prepovedi zakonske retroaktivnosti.

Na koncu, kar ni nepomembno, mora biti zagotovljena neodvisnost sodstva. Uvid v stanje slovenske pravne države pokaže prav neprijetno sliko. Razen načela delitve oblasti so kršena vsa preostala načela pravne države, pri čemer kršitev načela o sojenju v razumnem roku dobiva s posameznimi sodnimi primeri, ki trajajo tudi več kot dvajset let, razsežnosti absurda.

Sam poleg znanih vzrokov za nedelovanje pravne države razlog vidim tudi v zaostalosti slovenskega pravoznanstva, natančneje v prevladujoči filozofiji pravnega pozitivizma. Ta je utemeljena na zaznavi pravičnosti kot subjektivne in metafizične kategorije, zanikanju povezave med ius in iustum oziroma logični ločitvi med zakonitostjo ter legitimnostjo.

Miselni domet pravnega pozitivizma v polju umevanja vladavine prava je namreč omejen zgolj na njegovo postopkovno pojavnost, substantivna raven pa je vržena v polje metafizičnega, v vsakem primeru zunajpravnega. Morda najbolj povedna o pozitivistični miselnosti slovenske pravosodne srenje je izjava nekdanje generalne vrhovne državne tožilke Zdenke Cerar, da ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje. Ugotovitev, vredna Kelsena ali Pašukanisa, pametnemu dovolj.

Prav nepoučene in naivne so razlage, da so razmere v pravosodju naključne, rezultat spontanih družbenih procesov. Nasprotno, so posledica sistematičnega vmešavanja nosilcev politične moči v nedelovanje institucij pravne države s sprejemanjem neustrezne in pomanjkljive zakonodaje, političnega kadrovanja v vrhove pravosodja ter nereformiranja teh institucij z namenom ohranjanja njihove neučinkovitosti.

Omenili ste že preplet politike in gospodarstva. Kakšno je bilo v zadnjih dvajsetih letih razmerje med politiko in gospodarstvom, med političnim razredom in gospodarstveniki? Se je vzpostavilo normalno razmerje kot na Zahodu ali so kakšne posebnosti?

Trdim, da ne samo da nismo vzpostavili prostotržnega gospodarstva, ampak da imamo tudi izkrivljen politični prostor. Morda je največji politični primanjkljaj Slovenije, da se v 20 letih nista oblikovala ne klasična levica in ne klasična desnica. Menim, da je slovenski politični prostor zaznamovan z odsotnostjo spopada idej. Da ne razumemo političnega boja kot spopada idej, ampak da se politično reducira v zasledovanje interesov. Omenjena redukcija je šla tako daleč, da je postala izrazito škodljiva.

V klasičnem, antičnem videnju politike je naloga politike sposobnost artikuliranja javnega dobrega, v Sloveniji pa tega ni, saj tranzicijski levica in desnica nista sposobni zastaviti skupnega dobrega. Politika se zoži v proces ekstrakcije oz. črpanja rent, v udejanjanje zasebnih interesov, ki so v nasprotju z javnim.

Gre za umevanje politike kot politike brez romantike, vulgarno rečeno, za politiko svinjskih sodov. Tako pojmovanje politike je nevarno, ker tako rekoč pomeni vzpostavitev plenilske logike, kjer je edini cilj političnega delovanja črpanje ekonomskih rent.

Izpostaviti je treba še en negativni pojav, pojav ugrabitve države. O ugrabitvi države lahko govorimo, ko si interesne skupine, ki želijo črpati rente, v tem procesu tako rekoč podredijo ali onesposobijo določene institucije države. In če država ne deluje oz. če imamo namesto vladavine zakonov vladavino mož in žena, je to pogubno.

Vprašanje za leto 2011 je, kako priti iz tega zagatnega položaja ugrabitve države in umevanje politike kot črpanja rent. En način je razmeroma preprost. Zmanjšamo polje delovanja politike, to pa storimo tako, da preprosto odstranimo ekonomske rente. To vodi v smer popolne privatizacije in k usmrtitvi politike, ko država ne bo več imela lastniške funkcije v gospodarstvu; takrat tudi motivov za delovanje interesnih skupin ne bo več.

Ima ta enostavni recept – popolna privatizacija - kakšne temne strani?

Da. Bojim se, da je ta preprosti recept lahko nevaren, saj lahko pomeni kapitulacijo politike kot udejanjanje javnega dobrega. To pomeni priznanje, da je politika kot način udejstvovanja nemočna in da je vse družbeno mogoče zožiti v polje ekonomskega, da gre torej za despotstvo ekonomske sfere nad družbeno. Pomeni zmago ekonomizma, kar pa verjetno ni pot v dobro družbo, prej pot v družbeni razkroj.

Menim, da je edina prava pot reafirmacija političnega. To pomeni, da postane politično polje spopada idej, kar pa za sabo potegne potrebo po spopadu političnih ideologij. Ne ideologij v marksističnem smislu, da je ideologija neke vrste drugi opij za ljudstvo, ampak v smislu idejnih sistemov. Se pravi, izhajajoč iz dejstva, da je človek moralno bitje, da živimo v vrednotno nenevtralnem svetu. V takšnem svetu imajo ključno vlogo morala in moralne predstave.

V tem smislu igrajo ideologije izjemno pomembno vlogo razlaganja tega vrednotno nenevtralnega sveta; in tu politične stranke na Slovenskem popolnoma odpovedo, kajti izkaže se, da so idejno nekoherentne - tako leve kot desne. V Sloveniji nimamo ne prave levice ne prave desnice.

Politiko pri nas razumemo kot udejanjanje interesov, zaradi česar so ideologije kot idejni sistemi pahnjeni v ozadje. Pojavlja se ljudem všečna retorika o politiki kot umetnosti upravljanja javnih stvari. Menim, da je tudi to prazen novorek, da tudi ta menedžerski pogled, kako je politika samo stvar učinkovitega ravnanja z resursi, pomeni velik odklon od klasičnega razumevanja bistva politike kot udejanjanja javnega dobrega.

Prej ste omenili, da nimamo pri nas ne prave levice ne prave desnice. Zakaj ne?

Če pogledamo politične stranke v Sloveniji, bomo ugotovili, da imamo opravka s političnim sleparstvom, kot je na primer pojavnost lažnega liberalizma. Mislim na LDS-ovo ugrabitev sintagme liberalen, ki se je zgodila pred dvema desetletjema, ko je takratna Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) potrebovala novo preobleko in se ji je zdelo, da je ideologija liberalizma pravšnja za to. Pri tem gre za zanimivo miselno genezo in zastavlja se mi vprašanje, kako lahko postane stranka, ki je v izvoru socialistična, liberalna.

Iz intelektualne zgodovine je zanimiv primer pojavnosti novega liberalizma v Veliki Britaniji na začetku 20. stoletja, ko so angleški liberalci postali socialisti. Po volilni zmagi leta 1906 so klasično liberalni habit dokončno zamenjali s socialnim liberalizmom oz. socializmom. Odmiranje liberalne ideje na Angleškem je povezano z zdrsom liberalcev v socializem.

Tu na Slovenskem imamo zanimivo intelektualno spreobrnitev socialistov v liberalce, pri čemer je ta spreobrnitev Savlov v Pavle neverodostojna. Socialist težko dovrši preobrazbo in čez noč postane hayekijanec ali misesianec. Tega smelega izziva v LDS-u niso mogli sprejeti, zato LDS nikoli ni postala liberalna stranka, vsaj ne v smislu pravega, klasičnega liberalizma.

No, tudi na slovenski desnici imajo opazne težave z ideologijo, saj se v zadnjih dvajsetih letih ni uspela razviti ne klasična konservativna stranka, ne konservativno-liberalna stranka, in ne stranka republikanske usmeritve. Znane so ideje o žlahtni desnici, pri čemer je običajno mišljena Slovenska ljudska stranka.

SLS v resnici ni nikakršna desna stranka, gre prej za interesno skupino, ki je, podobno kot je LDS uzurpirala takrat neomadeževano tradicijo liberalizma, ugrabila naziv ljudska stranka oz. umetno vzpostavila kontinuiteto s konservativno tradicijo izpred 2. svetovne vojne. Torej ne gre za pravo konservativno stranko, ki bi bila utemeljena na poudarjanju vrednot tradicije, zasebne lastnine, družine, podjetnika, avtonomije in odgovornosti posameznika, ampak za klasično interesno skupino kmetstva, ki deluje po načelih, vzpostavljenih pod okriljem ZSMS-a.

Vrednotna promiskuiteta je žal značilna tudi za največjo stranko tranzicijske desnice, SDS. Čeprav je z opustitvijo spogledovanja s socialdemokracijo naredila velik korak naprej, ji danes umanjka konsistenten, logičen ideološki profil. Težko bi to stranko umestil na klasično desnico, prej v prostor omlednega centrizma. V polju socialne politike ostaja socialdemokratska, v polju ekonomske politike pa so zaznavni obrisi rekonstruiranega keynesianizma.

Pričakoval bi, da bodo stranke, ki se želijo umestiti na desnico, izhajale iz tradicije konservativnega liberalizma ali paleorepublikanizma. Torej da bi šlo za stranke, ki imajo izrazito močan domovinsko-komunitarni naboj, ki pa hkrati poudarjajo konservativno-liberalne vrline odgovornosti posameznika, morale, družine, zasebne lastnine in svobodne podjetniške pobude.

Kje so po vašem mnenju rešitve?

Če sklenemo ta prerez političnega prostora, je moja teza, da je težava slovenske politike v tem, da izhaja iz zasledovanja interesov, ne razume pa politike kot zmožnosti zasledovanja skupnega dobrega. V tem smislu je kriza, ki jo živimo danes, ki je primarno kriza političnega, prav v nezmožnosti artikulacije in udejanjanja skupnega dobrega.

Če na to cepite posledice pozitivizma, tako v sferi političnega, pravnega kot ekonomskega, se pravi posledice izločevanja moralne dimenzije iz družbenega, potem vam bo jasno, zakaj je Slovenije leta 2011 tam, kjer je. Rešitev vidim v moralizaciji politike, moralizaciji prava in moralizaciji ekonomije. Žal pa v kriznem času pri nas izkušamo obraten pojav - politizacijo morale.

Politika je bila tja do renesanse pojmovana kot nadaljevanje morale z drugimi sredstvi, potem se je z Machiavellijem zgodil modernistični obrat, ki je ločil sfero moralnega in sfero političnega ter trdil, da je politično utemeljeno na drugih podmenah kot moralno. Menim, da gre za škodljiv proces v politični filozofiji in da smo v Sloveniji do konca uveljavili ta makiavelistični nazor politike, ki se na koncu dneva zreducira samo v interes posameznih skupin.

Dejstvo je, da imamo pri nas problem krize političnega, krize ekonomskega, krize pravnega in krize moralnega. Sam se bom izognil zdrsu v 'vsegliharstvo' - ni čisto vseeno, kdo vlada, niso vsi enako slabi. Trdim pa, da je mentalni model slovenske politike zaznamovan s plenilsko logiko in za preseganje tega modela bi potrebovali drugačen arhetip politika ter političnega.

Z vidika zgodovine bi potegnil analogijo med trenutnim položajem pri nas in Veliko Britanijo leta 1979. Takrat je bila ta država tako rekoč na kolenih, pred bankrotom se je reševala s posojili Mednarodnega denarnega sklada, v stanju popolnega opustošenja zaradi desetletij napačne ekonomske politike, ti. butskelizma, velike vloge sindikatov in nesposobnosti odgovarjanja na izzive globalnega gospodarstva.

Potrebujemo podoben paradigmatski preobrat, kot se je zgodil v Veliki Britaniji leta 1979. Več ali manj je jasno, kaj je s to državo narobe - kar zadeva anamneze, smo na Slovenskem razmeroma napredovali tako, da tako rekoč tudi največji zagovorniki statusa quo spoznavajo, da je s slovenskim razvojnim modelom nekaj zelo narobe. Se pravi, da vemo, kaj je narobe, večini se morda počasi celo svita, kam je treba iti.

Vprašanje, ki je v tem trenutku nerazrešeno, pa je, kdo bo agent sprememb. To ne pomeni nekega brezupnega čakanja na mesijo. Verjetno bo šel tok dogodkov, tj. nadaljnje poslabševanje situacije, v smeri, da se bo morala najti sila, ki bo Slovenijo s trenda stagnantne družbe preusmerila na drugačno pot. Prosto po Groharju prihodnost mora biti lepša.