V odsotnosti nedvoumnega in enotnega evropskega stališča do uporabe tehnologij nove generacije (5G) kitajskih proizvajalcev skušajo visoki predstavniki Združenih držav Amerike, ki politični boj proti kitajskima telekomunikacijskima operaterjema ZTE in Huawei bijejo že vsaj od 2011, na svojo stran pridobiti posamezne evropske države, tudi Slovenijo.

Cilj je s trga izriniti Huawei. Utemeljitev, zlasti politična, je, da Huawei za kitajsko komunistično partijo "skozi zadnja vrata" svoje tehnologije vohuni ali še bo vohunil za zahodnimi državami. Slovenija bo s podpisom izjave o varnosti omrežij 5G dala znak, da se pridružuje takšni opredelitvi. Obenem pa strokovnjaki opozarjajo, da vlada in javna uprava glede varnosti sami nimata razčiščenih pojmov, saj po drugi strani brez težave zaupata omrežjem (operaterjem tujih lastnikov) in podatkom, ki se hranijo v tujini, res pa, da ne na Kitajskem.

Kar naenkrat je postalo pomembno, od kod oprema za 4G in 5G

Andrej Boštjančič vodi manjšega operaterja Softnet s sedežem v Trzinu. Softnet ne uporablja Huaweijeve opreme, zato politične poteze nanj ne vplivajo.

"Je pa res, da sta za sam Huawei evropski in ameriški trg zelo pomembna, in če bodo sledile prepovedi v vsej Evropi in v Združenih državah, bo to lahko vplivalo na večji del njegovih rezultatov. Je pa dejstvo, da ima Huawei velik lokalni trg. Kitajska ima milijardo 400 milijonov prebivalcev in lahko živi samo od tega trga. Kar se Slovenije tiče, po mojih informacijah samo eden od operaterjev uporablja kitajsko tehnologijo, vsi drugi bodisi evropsko bodisi ameriško," pravi Boštjančič.

Največji telekomunikacijski operater pri nas, večinsko državni Telekom, je nadgradnjo 4G-omrežja na 5G izpeljal z Ericssonovo opremo, švedski proizvajalec je bil tudi dobavitelj ob opremi 4G leta 2013.

Član Telekomove uprave Matjaž Beričič pravi: "Telekomunikacije so sicer ena najbolj dinamičnih in globaliziranih dejavnosti, za katero so značilne nenehne spremembe, ki jih večinoma narekuje zelo hiter tehnološki razvoj. V zadnjih dveh desetletjih smo bili tako na tem področju priča številnim spremembam, tudi glede dobaviteljev opreme. Leta 1999, na primer, je bilo na svetu sedem proizvajalcev opreme za omrežja 2G, v zadnjih petih letih za omrežja 4G/5G le štirje. Med njimi ne delamo razlik, vse proizvajalce zavezujemo enakim standardom in zahtevam, nenehno izvajamo konkurenčne nabavne postopke in preizkušamo različne tehnologije."

Beričič našteva mednarodne standarde in smernice, po katerih Telekom nabavlja opremo, in nadaljuje: "Na svetu je trenutno vzpostavljenih približno 350 omrežij LTE-A (4G+), ki omogočajo najlažjo nadgradljivost na 5G, od tega sta dve taki omrežji v Sloveniji. Trenutno je približno 80 od teh omrežij v 40 državah sveta že nadgrajenih na 5G." Nadgradenj ali vsaj testiranj se, po odgovorih sodeč, lotevajo vsi operaterji, močno prednjači Telekom.

V A1 so testno bazo v BTC-ju postavili z opremo Nokie, s Huaweijem ne sodelujejo. Tudi omrežje T-2 sloni na evropski opremi. Pri T-2 pravijo, da "v danem trenutku oprema kitajskih proizvajalcev ni manj varna kot oprema evropskih proizvajalcev. Se pa bo v prihodnje varnostna izpostavljenost operaterjev z opremo kitajskih proizvajalcev povečala, saj se konflikt med Kitajsko in zahodnim svetom stopnjuje. Operaterji smo namreč v celotnem življenjskem obdobju delovanja opreme odvisni od proizvajalcev zaradi tehnične podpore in strojnih in programskih nadgradenj opreme ter tudi zaradi stalnega zagotavljanja varnosti in zanesljivosti delovanja omrežij in storitev."

Drugače je pri Telemachu, ki je za Telekomom drugi največji operater po prihodkih od prodaje in dobičku ter po priključkih fiksnega širokopasovnega dostopa do spleta. Iz Telemacha sporočajo, da je Huawei od leta 2015 njihov glavni dobavitelj opreme: "Kar zadeva posledice geopolitičnega boja med ZDA in Kitajsko, te glede na nekatere dosedanje izkušnje gotovo ne bi bile takojšnje, ampak govorimo tu o več letih, kar pa je dejansko življenjski cikel telekomunikacijske opreme. Bomo pa s postopkom izbire prodajalcev za nadaljnji razvoj mobilnih omrežij upoštevali vse poslovne in varnostne vidike ter svojim strankam v Sloveniji tudi v prihodnje zagotovili najnaprednejše storitve."

Geopolitični boj za "čisto" omrežje

Ameriški zunanji minister Mike Pompeo je 5. avgusta naznanil širitev pobude za čisto omrežje, t. i. The Clean Network, za preprečitev uhajanja komercialnih in zasebnih podatkov h kitajski komunistični partiji. K pobudi vabi tudi druge države. Tretjina evropske telekomunikacijske opreme je prav od Huaweija.

Lani so Avstralija, Nova Zelandija, Japonska, Tajvan in Združene države prepovedali Huaweijeve produkte v nacionalnih mobilnih omrežjih ali zapovedali njihovo postopno opustitev. Evropska unija je v svojih dokumentih nakazala, da se zaveda težav, povezanih s kitajskimi ponudniki 5G, vendar uporabe njihove opreme ni eksplicitno prepovedala. V načrtu nekaterih držav (Francije) je nezmožnost obnovitve Huaweijevih licenc po njihovem poteku. Potem ko je julija letos kitajskim ponudnikom opreme vrata zaprla še Johnsonova vlada v Veliki Britaniji, pa se je začel stopnjevati pritisk na Nemčijo. Deutsche Telekom, ki prepovedi nasprotuje, je največji kupec Huaweijeve opreme v EU-ju.

Vodilni kitajski operater medtem ne stoji križem rok, pravno se bori proti zanj neupravičenim in nesmiselnim prepovedim. Da Huawei vohuni in zbira podatke v Evropi, je v Sloveniji javna skrivnost, nihče pa se noče izpostaviti in tega, kar pove skrivaj, izreči na glas. Zato sumi v javnosti nimajo verodostojne podlage in ostajajo na ravni govoric. Tuji mediji, največkrat na podlagi podatkov nacionalnih centrov za kibernetsko varnost, poročajo, da ni enoznačnega dokaza o vohunskih dejavnostih. Predstavniki Huaweija bodo v Sloveniji svojo plat zgodbe predstavili v petek, dan po obisku Pompea.

Interesi slovenskega gospodarstva

Nesporno pa je, da že nekaj časa poteka tekma za prevlado nad tehnološkim področjem, Zahod pa je odnos do Kitajske v zadnjem času ohladil še zaradi kitajskega zatiranja svoboščin v Hongkongu in prikrivanja informacij o koronavirusu.

Jure Stojan z Inštituta za strateške rešitve razmišlja: "Ta dinamika konflikta je nekaj, kar nikomur v EU-ju ni povsem všeč. Če gledamo samo z vidika slovenskega gospodarstva, je podpis izjave (med Slovenijo in ZDA, op. a.) izbira, s katero bi želeli odlašati. Interesi gospodarstva so ta trenutek, da se status quo na geopolitičnem prizorišču nadaljuje in lahko poslujemo z obema stranema – lahko temu rečemo neka tretja pot ali nevtralnost. V zadnjih nekaj mesecih se zdi, da nevtralna pot ne bo več mogoča in bo treba izbirati. Če to drži, je gotovo bolje to storiti prej, ker je vrednost takšnega podpisa večja prej kot pa pozneje, ko že izgubi kakršno koli vlogo signaliziranja. Na drugi strani je treba vedeti, da to lahko zapre kakšna vrata na Kitajskem. So pa seveda za izkoristiti možnosti za odpiranje drugih vrat. Dejstvo je, da se bodo svetovne verige vrednosti ne samo zaradi geopolitičnih trenj, ampak zaradi občutljivosti za vse pretrese, od pandemije do podnebnih dogodkov, skrajšale. Gre za procese, ki trajajo in se bodo izostrili. Morda so tudi tu priložnosti, da se nekaj teh verig potegne v Slovenijo. To je navsezadnje vodilo tudi države v Višegrajski skupini, da so se tako hitro postavile na ameriško stran."

Nekateri gospodarstveniki se bojijo, da bi slovenska vlada ob navezovanju na ameriške interese pozabila na slovenske gospodarske interese na Kitajskem. Še najbolje pa bi bilo, da bi Slovenija vodila evropsko politiko do obeh polov, če bi kaj takega, kot je enotna evropska politika, sploh obstajalo.

Do takrat je najbolje (in praksa tako kaže) voditi nekakšno politiko neuvrščenosti, pravi Tone Stanovnik, večinski lastnik podjetja Špica International: "Neuvrščenost je neka dobra taktika, ki bi jo veljalo tudi v prihodnje zagovarjati, modro odpeljati te pogovore in se bolj navezati na evropske strategije, Evropa mora potegniti skupaj. Zdi se mi, da v tem trenutku, ko si podajajo kljuke – tako z leve Azije kot z desne Amerike – bi Evropa morala doseči skupno politiko. Če smo razdvojeni, nas lahko po koščkih lažje "pospravijo". Če pa smo skupaj kot Evropa in imamo močna izhodišča, lahko cilje dosežemo."

Stanovnik opozarja, da lahko Evropa s skupno strategijo tudi na tehnološkem področju, ki si ga po tržni kapitalizaciji podjetij delijo večinsko ZDA in nekaj Azija, doseže veliko več.

Slovenski trgovinski odnosi z ZDA in s Kitajsko

Katera "zunajevropska" partnerica je gospodarsko pomembnejša za Slovenijo? Po volumnih blagovne menjave bi na prvi pogled rekli Kitajska. Vendar podrobnejši pregled ponudi drugačno sliko. Vrednost izvoza slovenskih podjetij na Kitajsko se je med 2014 in 2019 resda povečala za 90 odstotkov, v ZDA pa "le" za 35 odstotkov, vendar je izvoz v Ameriko približno 2,2-krat večji od tistega na Kitajsko. Bilanca z ZDA je za Slovenijo pozitivna, s Kitajsko pa negativna (ker z Daljnega vzhoda neprimerno več uvozimo, kot izvozimo).

V akcijskem načrtu ministrstva za gospodarstvo, imenovanem Mednarodni izzivi 2019 in 2020, so sicer Kitajska in ZDA na ožjem seznamu prednostnih trgov. Pri tujih neposrednih investicijah pa je jasno, da si naša gospodarska politika želi več ameriških naložb. V zadnjih treh letih je agencija SPIRIT organizirala številne obiske naših podjetnikov v tujini. Na Kitajsko so v tem času odšle štiri delegacije, v ZDA pa kar devet.