Vendar pa se razkorak med rastjo produktivnosti in plač vztrajno zmanjšuje. Med 1996 in 2000 so plače zaostajale za dve, med 2001 in 2006 za 1,2 odstotne točke, letos naj bi se po napovedih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj odstotek zmanjšal na 0,9 točke, v naslednjih dveh letih pa še celo nekoliko bolj.

Iskanje ravnotežja med rastjo plač in konkurenčnostjo
Sindikati že nekaj časa trdijo, da razlogov za zaostajanje plač ni več, saj Slovenija beleži dobre gospodarske rezultate. Ob tem Umar opozarja, da bi, če bi plače v enem letu močno presegle rast produktivnosti, to prek rasti povpraševanja neposredno povečalo inflacijo. Višja inflacijska pričakovanja in rast cen v drugih sektorjih ekonomije pa bi za nekaj let zmanjšala konkurenčnost celotnega gospodarstva.

Pri konfederaciji sindikatov Pergam so prepričani, da zviševanje plač za inflacijo in polovico rasti produktivnosti, kot predlagajo, ne bi pomenilo pritiska na inflacijo in grožnje konkurenčnosti gospodarstva, saj menijo, da vzrok za inflacijo niso plače, ampak cene hrane in energentov. Pergam zato predlaga, da bi izhodiščne in osnovne plače do konca leta povečali skupaj za 4,8 odstotka.

Zahteve sindikatov po večjem upoštevanju produktivnosti pri usklajevanju plač se delodajalcem zdijo nespremenljive, ker produktivnost dela ni samo intenzivnost in obseg dela, ampak tudi kapital, tehnološka oprema, inovacije in ekonomije obsega. Če bi vso produktivnost prelili v rast plač, ne bi ostalo nič za nova delovna mesta, izobraževanje zaposlenih in za povečanje konkurenčnih sposobnosti, še opozarjajo delodajalci.