Ciril Burgar je začel samostojno podjetniško pot leta 1995, potem ko je po stečaju nekdanje tovarne glasbil Melodija kupil blagovno znamko in nadaljeval bogato tradicijo izdelave glasbil v Mengšu. Paradni izdelki družinskega podjetja Melodija Glasbila, ki ga danes vodita s soprogo Vesno, so ročno izdelane diatonične harmonike, izdelujejo pa tudi klavirske. Njihova glasbila so cenjena tako doma kot v tujini; naročila prihajajo iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, ZDA, Kanade in Argentine. V podjetju, ki ga sestavljajo 4 redno zaposleni in 8 kooperantov, nudijo tudi servis in uglaševanje harmonik domačih in tujih blagovnih znamk ter popravilo in prodajo drugih glasbil, od pihal, trobil, citer do posebnih terapevtskih glasbil.

Verjameta v moč in poslanstvo glasbe. Zakaj, kje vidita to moč?
Vesna Razgoršek Burgar: “Moč glasbe predvsem v povezovanju ljudi, v veselju, radosti, v kreativnosti.”

Pri vas zvoki dobijo obliko, kajne? Predvsem obliko prav posebnih harmonik, nedavno ste izdelali leseno harmoniko v celoti iz slovenskega lesa, tudi dele, ki so ponavadi iz medenine, ste nadomestili z lesom. Od od ideja za to?
Ciril Burgar: “Malo smo gledali po trgu in tega na njem še nismo opazili. S sinom sva se odločila, da poskusimo to narediti in nam je uspelo.”

Idejo so podprli tudi na ministrstvu za gospodarstvo, kajne?
Ciril Burgar: “Res je, bili so tudi zelo navdušeni, ko smo to predstavili, tudi na razstavi je bila po Sloveniji, Spiritus in harmonika se je kar dobro bom rekel, pokazala v luči promocije slovenskega lesa.”

Kot proizvajalec glasbil sodelujete tudi z Zavodom za šolstvo pri načrtovanju oziroma pripravi načrtov za učenje diatonične harmonike. Sodelujete seveda tudi s številnimi šolami, glasbenimi šolami in vrtci in tako ste za najmlajše ustvarili prav posebno, lahko harmoniko, 4,5 kg težko, ki pa ima enak razpon oziroma možnost igranja kot večja harmonika. Kako vam je uspelo?
Ciril Burgar: “Bom povedal kar po pravici, to smo izdelali na pobudo Roberta Stoparja, tudi glasbenika in učitelja diatonične harmonike. Harmonika je manjša, ima tudi manjše gumbe in manjši razmak med gumbi, tako da pač prav ergonomsko paše na otrokovo roko. Izkazalo se je za zelo v redu zadevo in jo zelo uporabljajo v glasbenih šolah za otroke.”

Tu je vloženega veliko znanja, veliko dela in odrekanj. Veliko vlagate tudi v kadre, tako tiste v proizvodnji kot v prodaji. Kako pravzaprav vzgajate svoj kader, kajti poklic glasbilar žal umira, kajne?
Vesna Razgoršek Burgar: “Ja, pri nas je pač tako, da se vsak našega poklica mora priučiti z delom. Se pravi traja kar nekaj let, da se nekdo, ki se zaposli pri nas, nauči našega dela, ker je kar dosti zahtevno. Razen seveda v prodajalni, tam je pa treba poznati vsa glasbila, zato imamo tudi zaposlenega, kar smo tudi zelo ponosni, gospoda Dimnika, ki je akademski glasbenik, dirigent in še marsikaj drugega, tako da se kar dosti spozna na glasbila. Tako da mi zelo zelo pomaga in sem res ponosna, da ga imamo.”

Kako ste ga uspeli pritegniti in kakšna je njegova vloga v podjetju?
Vesna Razgoršek Burgar: “On v bistvu zelo veliko pritegne učitelje, glasbenike s svojim znanjem. K nam je prišel sam, ker je izgubil službo pred par leti in seveda smo ga brez razmisleka vzeli v naš kolektiv, ker ima veliko znanja in to nam pomeni zelo veliko.

Kako poteka izdelava nekega instrumenta? V samo delo vključujete še osem kooperantov.
Ciril Burgar: “Jaz sem se pri zagonu podjetja odločil vključiti tudi kooperante. Vsekakor je zelo pomembna koordinacija, da držimo drug z drugim in da smo pripadni podjetju. Drugače pa s kooperanti nimamo nobenih problemov, pač se dogovorimo, to izdelamo in zdaj smo se res že navadili drug drugega in delo res poteka nemoteno.”

Da kot proizvajalec glasbil obstaneš na trgu je poseben izziv, ne le zaradi hude konkurence, ampak, kot pravite, tudi zaradi sivega trga. Kaj se dogaja na trgu?
Ciril Burgar: “Ja, sivi trg je problematičen, vsaj v naši državi, jaz tako mislim, posebno v tej branži, ker ni tako pomembna za državo, ampak za obstoj nekih podjetij, pa je. Vsak v svoji garaži nekaj počne, na trgu je dosegljivo vse. Za kvaliteto ne bom govoril, ker nisem za to pristojen, ampak veliko je tega.”

Ogorčeni ste tudi nad javnimi ustanovami, tistimi, ki kupujejo glasbila v tujini. Zakaj ne v Sloveniji, kjer imamo ravno tako dobra ali pa še boljša glasbila. V čem je težava? Morda v prepoznavnosti, čeprav vi veliko vlagate v lastno blagovno znamko?
Ciril Burgar: “To je res in vesel sem, da ste to vprašali. Recimo šole, javne ustanove se pač odločajo za nakup v tujini. Kaj je tukaj razlog, ne vem točno. Mogoče, da so bolj pomembni, da jim je to večji izziv ali pa mogoče izgled v tujini. Ker te iste zadeve se lahko kupi tudi v Sloveniji, ne pri nas, ampak v Sloveniji.”

Ampak vi ste, v tujini še bolj prepoznavni kot doma, pravite. Kdo pravzaprav kupuje vaše harmonike?
Ciril Burgar: “Svoje čase so bili to pretežno Avstrijci, sedaj pa so to Nemci, tudi prej ko je bila še Jugoslavija, večinoma komplet Jugoslavija, nekaj Amerika. Povsod tam harmonike kupujejo, kjer so naši izseljenci, zdomci - Avstralija, Kanada, Argentina.”

Od kod ta strast do glasbil, Ciril? Vi ste tisti, ki ste leta 1994 na prigovarjanje takratnega stečajnega upravitelja Melodije, ki je sicer delovala od leta 1946 v zgradbi, kjer so pred drugo svetovno vojno izdelovali slamnike, kupili blagovno znamko Melodija. Čeprav je takrat prišlo zaradi osamosvojitve Slovenije do izgube jugoslovanskega trga, ste se vi odločili in pogumno nadaljevali posel. Kako ste zbrali ta pogum in kako ste prepoznali svojo poslovno priložnost?
Ciril Burgar: “Bil sem v tem krogu, delal sem v Melodiji, samo delo me je pritegnilo in tudi naročila so takrat kar prihajala v firmo. Takrat še ni bilo veliko drugih proizvajalcev, ne v Avstriji ne v Nemčiji in trg je bil res širok. Morate vedeti, da takrat, ko sem bil še jaz, da je bila še družbena firma, da se je to delalo mesečno okrog 4000 kitar in približno 1000 harmonik, bilo je okrog 500 zaposlenih delavcev, tako da to je bila firma v velikih obsegih. In potem se dobesedno nadaljeval to."

Glede na to, da začetki niso bili enostavni, vam je kdaj žal? Začeti ste morali kar v kletnih prostorih in v garaži hiše vaših staršev.
Ciril Burgar: “Ni bilo enostavno, vam povem. Ampak človek je malo trmast pa rečeš, tudi, če dvakrat padeš na kolena, gremo naprej.”

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 9. maja ob 17.20 na TV SLO 1.