S čokolado se družina Videtič ukvarja od leta 1992, ko je Rudolf Videtič odkupil staro ljudsko šolo v Olimju in začel s proizvodnjo in prodajo čokoladnih izdelkov. Danes družinsko čokoladnico Syncerus v Olimju in še pet lastnih prodajaln po Sloveniji vodita sin Urban in njegova soproga Mateja.

Vsa ta leta je podjetje s trenutno 8 zaposlenimi ohranilo butični način proizvodnje, s poudarkom na ročno izdelanih čokoladnih dobrotah; okrog 300 različnih izdelkov je v njihovi ponudbi. Največ dela imajo prav pred božično-novoletnimi prazniki, ko naredijo tudi do 400 kilogramov izdelkov na dan. Večino jih prodajo v Sloveniji, naročila pa prihajajo tudi iz Hrvaške, Avstrije, Nemčije in celo Japonske.

S čokolado iz Olimja se sladkajo tudi na Japonskem, kaj je bilo ključno, da so vas kupci opazili?
Urban Videtič: “Na Japonskem je tako, da imajo katalog produktov iz cele Evrope, ki se ponujajo japonskemu tržišču. Poklicala nas je gospa Maja, če se lahko oglasi na obisku in smo seveda privolili. Bila je navdušena nad Olimjem, hišo, našimi ljudmi. Maja je poskrbela, da je fotografija našega kolektiva pristala v katalogu in tako zdaj prodajamo tudi tam.”

Osebni stik je torej zelo pomemben, prav tako inovativnost. Vsako leto razvijete vsaj tri nove okuse, 300 različnih izdelkov imate … od kod črpate ideje za nove izdelke?
Urban Videtič: “S soprogo Matejo veliko obiskujeva sejme, vsaj tri ali štiri na leto. Tam vidiva, kaj je novega, kakšni so novi produkti in tako dobiva kakšno idejo. Druga stvar pa so naši butiki po Sloveniji, v katerih smo z našimi kupci zelo interaktivni, zelo radi se z njimi pogovarjamo in ti zelo radi kaj predlagajo. Skozi pogovor vidimo, kaj si trg želi."

Proizvodnjo čokolade tudi stalno posodabljate. Sicer ste kar nekaj receptov in strojev podedovali, a v razvoj je potrebno ves čas vlagati. Samo letos ste vložili 100.000 evrov. Za kakšne investicije gre?
Urban Videtič: “Proizvodnja se nahaja v stari ljudski šoli in surovine za čokolado smo do zdaj morali v prvo in drugo nadstropje prenašati z dvigalom, kar je bilo za delavce precej naporno. Letos smo v pritličju naredili tri velike kotle in pripravljeno čokolado pumpamo v prvo in drugo nadstropje. Tako smo delavce razbremenili prenašanja težkih surovin, kar nam prihrani tudi čas."

Kaj vam trenutno predstavlja največji izziv, so to dobaviteljske verige, ki so se zaradi epidemije lahko tudi pretrgale? Kako je z dobavo kakava in ostalih surovin?
Mateja Videtič: “Trenutno nimamo nobenih težav s samo dobavo kakava. Zaradi Covida-19 nam trenutno največji izziv predstavljajo zaposleni. Prej smo imeli 12 zaposlenih, trenutno jih imamo samo 8. Ko je bilo največ dela, smo imeli dodatno tudi 10 zunanjih delavcev. Trenutno veliko delava tudi sama z Urbanom, mislim pa, da se bodo te stvari sčasoma izboljšale. Delavce imamo tudi v butikih, a glavni so v proizvodnji, kjer je dela ogromno."

Lani ste imeli kar precejšnji upad sredstev, morali ste celo zapreti dve od petih prodajaln. Kako kaže letos?
Mateja Videtič: “Ko smo letos ponovno odprli butike, smo opazili, da kupci niso prišli takoj. Sploh v butike po Sloveniji. Sčasoma so se potem navadili, da smo ponovno odprti. V Olimju sicer nismo imeli teh težav, ker je tu ogromno turizma in tudi ljudje so prihajali dnevno, tako da smo lahko takoj začeli s proizvodnjo, tudi delavci so bili veseli, da so lahko ponovno izdelovali čokolado.”

Zelo vpeta sta tudi v lokalno okolje, poznajo vas kot družino, ki se že zelo dolgo ukvarja s čokolado. Zgodba sega več kot 100 let nazaj, kako se je ta strast rodila pri enem izmed vaših prednikov Urban?
Urban Videtič: “Moj praded je bil iz Kozjanskega. Živel je na kmetiji, kjer je bilo veliko otrok in veliko revščine. Zapustil je svoj dom in pristal na Dunaju. Tam se je izučil za ta poklic, imel je svoje stranke, a je nato prišla prva svetovna vojna. Zaradi pomanjkanja surovin je moral zapreti. Po vojni je ponovno nekaj poizkušal, a mu ni šlo in je posel opustil. Recepti so nato prišli na Kozjansko. Ko je bil moj oče mlad, je hodil na Kozjansko na počitnice in te recepte našel, jih spravil in z njimi živel. Bil je diplomat in hodil po svetu. Na svoji zadnji poti v Venezueli je spoznal ljudi, ki se ukvarjajo s čokolado. Tako se je spomnil na svoje recepte in se odločil, da bo poizkusil. Na začetku smo tako tudi vse sestavine uvažali iz Venezuele, ker je imel oče tam kontakte.”

Ta strast gre očitno iz roda v rod. Kako sta se vidva spopadla s kakavom in čokolado?
Mateja Videtič: "Midva sva imeli srečo, da sva se učila že od očeta in mame. Začetki so bili težki, ker nihče od naju ni poznal čokolade, kako se dela z njo, kako sploh nastane čokolada … nič nismo vedeli, s prodajo nismo bili seznanjeni ... sčasoma je bilo lažje. Še vedno pa je ostalo ogromno ročnega dela, stroje imamo zato, da si pomagamo."

Kaj je bil za vaju doslej največji izziv in na kaj sta še posebej ponosna?
Urban Videtič: “Jaz mislim, da največji izziv prihaja. Naš moto je bil, da rastemo počasi in zdaj, ko smo dovolj zrasli, je čas za naslednji izziv - ogromna hala za večjo zmogljivost proizvodnje. Zdaj lahko naredimo do 800 kg čokolade na dan, a to ni več dovolj.

Naslednjo oddajo Podjetno naprej si lahko ogledate v ponedeljek, 13. decembra, ob 17.25 na RTV SLO 1. Predstavili vam bomo Leo Pisani, pionirko na področju kulture oblačenja v Sloveniji in strokovnjakinjo za celovito podobo osebnosti.