Po njem so s filmom Zbogom, Berlusconi skupaj udarili Nemci in Italijani, s filmom Aligator pa hud kritik italijanske desnice Nanni Moretti.

70-letni Berlusconi, medijski mogotec in po mnenju veliko ljudi najbogatejši Italijan, je moral na parlamentarnih volitvah aprila letos priznati poraz. Tega so si močno želeli tudi ustvarjalci politične satire Zbogom, Berlusconi (Buona notte, Topolino). Scenarij zanj sta napisala Lucia Chiarla in Nemec Jan Henrik Stahlberg, tudi režiser filma, igralci v filmu so Italijani, producent pa prihaja iz Nemčije.

Spomladi leta 2005 nadobudni filmski ustvarjalci iz Genove začnejo snemati film o ugrabitvi premierja Berlusconija. Ugrabitelji mu želijo soditi, saj se sam sodbam že dolgo časa uspešno izmika, in tako italijanskim volivcem sporočiti, naj končno odprejo oči in na naslednjih parlamentarnih volitvah Berlusconija naženejo iz pisarne. Ko se filmska ekipa zave, da bi bilo omenjanje premierjevega imena v filmu preveč tvegano, zgodbo preselijo v Topolandijo (ali po slovensko v Mišjegrad), kjer se za mesto župana poteguje krajevni veljak Topolino. Topolina, ki je bogastvo nagrabil s prodajanjem lubenice, zdaj pa ima svojo televizijsko hišo TV Lubenica, ugrabijo in sojenje se lahko začne. A snemanje filma v filmu vseeno ne poteka gladko, saj Berlusconi izve, kaj se dogaja, in začne ukrepati.

Italijanka Lucia Chiarla, ki v filmu odigra glavno žensko vlogo, že dve leti živi v Berlinu in trenutno piše scenarij za naslednji film.

V filmu Zbogom, Berlusconi se mešata "resničnost" in fikcija. Koliko "resničnega" je v delu filma, ki prikazuje filmsko ekipo med snemanjem?
Tisti del filma, kjer gledamo filmsko ekipo, ki se odloči snemati film o Berlusconiju, je iluzija resničnosti. Zelo pomembno je, da gledalci razumejo, da se filmski ekipi to, kar vidimo v filmu, v resnici ni dogajalo. A stvari, ki se zgodijo filmski ekipi v filmu, niso daleč od tega, kar bi se lahko zgodilo ali pa se je zgodilo drugim. Najprej smo razmišljali, da bi posneli dokumentarec, a smo nato ugotovili, da to ni to, kar res hočemo. Zato smo posneli zgodbo, ki bi bila lahko resnična, saj vemo, da so se podobne stvari dogajale drugim. Zgodba je iluzija, a hkrati neke vrste naše sporočilo o tem, kar iz izkušenj vemo, da bi se lahko zgodilo. Na primer med dogajanjem v Genovi julija 2001, ko je bilo v mestu srečanje skupine G-8, se je zgodilo ogromno groznih stvari, za katere svet ni nikoli izvedel.

Torej vaše ekipe med snemanjem filma nihče ni nadlegoval, kot se zgodi ekipi v filmu?
Ne, saj sploh nismo nikomur povedali, da snemamo ta film. Tudi Berlusconi ni vedel. Mislim, da zdaj sicer ve za film, a mu je vseeno.

Kdaj ste pisali scenarij?
Pisala sem ga v Berlinu v začetku leta 2004, nato pa smo želeli čim hitreje posneti film. Vedeli smo, da bodo aprila 2006 volitve. Snemanje smo končali konec leta 2004.

Članom ekipe, ki snema film v filmu, je ime tako kot v resnici. Vi ste Lucia, Jan Henrik Stahlberg je Jan, Maurizio Antonini je Maurizio ...
Za to smo se odločili, ker mislimo, da je to v bistvu zgodba naših življenj, zgodba o tem, kaj smo pretrpeli. Nismo samo igralci, ampak moški in ženske, ki smo trpeli zaradi vsega, kar se je med Berlusconijevo vladavino dogajalo v Italiji.

Maurizio Antonini, ki v filmu igra igralca Maurizija in Berlusconija oziroma Topolina, župana Topolandie, je neverjetno podoben resničnemu Silviu Berlusconiju.
Ja, Maurizio je postal igralec ravno zaradi te podobnosti. Vedno igra samo Berlusconija. Nikoli ni bi igralec, a nekega dne mu je neki njegovi prijatelj rekel: "Silvio!". Maurizio ga je vprašal, zakaj mu pravi Silvio, in dobil je odgovor, da je videti prav tako kot Berlusconi. Maurizio je poskusil z oponašanjem in videl, da lahko dobro zasluži. Berlusconija, ki seveda ve zanj, igra v najrazličnejših parodijah. Maurizio je odličen, saj tudi z obrazno mimiko in načinom govora neverjetno spominja na Berlusconija.

Kako ste se domislili Topolina?
Nekega dne smo bili skupaj Jan, dva prijatelja in jaz. Z Janom sva jima povedala zgodbo filma in najin prijatelj je rekel, da ne moremo uporabiti imena Berlusconi, ker bi bili prenevarno. "O. K., pa naj bo Topolino," sem rekla in začeli smo govoriti Topolino.

V filmu se vedno, kadar kak član filmske ekipe izreče ime Berlusconi, pojavi pisk.
Ja, za to smo se odločili po pogovoru z odvetniki. Oni so nam svetovali, naj se izognemo glasnemu omenjanju imena. Zdi se nam, da je zaradi tega film še bolj zanimiv. V filmu imamo tako namesto Berlusconija pisk in Topolina. Mislim, da smo imeli srečo s Topolinom, v bistvu smo se ga domislili čisto slučajno. Trenuto imamo sicer težave z Disneyjem, ki trdi, da ne smemo uporabljati imena Topolino ali Mickey Mouse.

So Italijani pisali o filmu?
Zelo, zelo malo. Ko smo film predstavili na letošnjem Berlinalu, je bilo tam veliko italijanskih novinarjev. Film so videli, a v Italiji je nato izšel le en članek o njem. Veliko pa so o filmu pisali v Franciji in Veliki Britaniji.

V Italiji filma niso prikazovali?
Ne.

Tudi zdaj ne, ko Berlusconi ni več premier?
Tudi zdaj ne. Iskali smo distributerja, a ga nismo našli. Želeli smo najti nekoga, ki bi lahko v italijanske kinematografe poslal najmanj sto kopij hkrati in ne le pet. Nato se je v Berlinu zgodilo nekaj čudnega. Našli smo distributerja, ki je rekel, da gre v kinodvorane v Italiji s stotimi kopijami. Celo plačal nam je veliko denarja. Konec februarja - volitve so bile aprila - smo rekli, da mora film priti v Italijo takoj. Šli smo k distributerju v Rim, on pa je zbolel. Filma Italijani seveda niso videli, on pa se na naše telefonske klice ne oglasi. Ne vemo, zakaj, a morda ga je kdo poklical in mu plačal, da filma ni spravil v kino. A njegova pogodba se bo iztekla čez en mesec in takrat bomo lahko začeli iskati novega distributerja. No, pokazali pa so ga že na številnih festivalih po Evropi in v ZDA.

Med odjavno špico na koncu filma vidimo Italijane, ki povedo, kaj si mislijo o Berlusconiju. Prav zadnja je starejša gospa, ki pravi, da Berlusconija sploh ne pozna.
Konec filma je precej črn, grenek in nismo hoteli, da bi gledalci iz kina odšli zamorjeni. Zato smo dodali izjave Italijanov - želeli smo nekaj komičnega. Ta gospa na koncu ima toliko svojih težav, da ji je res popolnoma vseeno, kdo je premier in o Berlusconiju nima pojma.

Ste videli tudi Aligatorja Nannija Morettija?
Da. Pred volitvami je veliko filmskih ustvarjalcev želelo nekaj sporočiti Italijanom. A Moretti je Moretti in on ni imel težav s snemanjem. Veliko pa je takih, ki svojih načrtov niso mogli uresničiti. Jaz sem imela srečo z Janom, saj sva našla producenta v Nemčiji. Z Morettijem sem govorila in mu povedala, da imam zgodbo o Berlusconiju. Odgovoril mi je, da je ne more prebrati, saj je tudi sam napisal scenarij o istem "junaku". Razmišljamo, če bi se obrnili nanj, da bi nam pomagal spraviti film v Italijo, saj Moretti res veliko pomeni.

Tina Tarter