Sorodna novica Jure Jakob: Lakota

Glede zbirke Lakota, ki jo je Jure Jakob (1977) lani izdal pod streho založbe LUD Literatura, smo lahko v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada prebrali, da v njej "ostaja zvest svoji motiviki, ki jo večinoma črpa iz narave in vaškega ali primestnega okolja, tonu svojega glasu, ki ga krasijo preprostost, izčiščenost, preciznost in zanesljivost v izrekanju, in svoji problematiki: kako seči čezse; kako se z jezikom dotakniti sveta tam zunaj, ne da bi se pri tem kar koli poškodovalo; kako narediti, da bo tudi upesnjeni svet živ, resničen, otipljiv; kje navsezadnje sredi tega sveta najti prostor za človeka".

Jakob že vse od izida prvenca, knjige poezije Tri postaje, zanjo je prejel nagrado zlata ptica, velja za enega izmed naših najbolj priljubljenih pesnikov. Po štirih knjigah poezije se je preusmeril k esejistiki in za zbirko esejev Hiše in drugi prosti spisi , ki je izšla leta 2015, prejel Rožančevo nagrado in nagrado kritiško sito.

O svoji poetiki, opusu in ustvarjanju se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom na 3. programu Radia Slovenija (Ars) pogovarjal s Tino Kozin. Vabljeni k branju intervjuja!

Kako sami več kot 15 let po nastanku gledate na svoj knjižni prvenec?
Tu pa tam kdaj celo vzamem v roke tole svojo prvo knjigo. Pravzaprav ne vem natanko, kaj bi dejal, saj je preteklo že toliko časa, da se me lahko malo poloti nostalgija. Sicer pa si še zmeraj kdaj preberem katero izmed pesmi iz nje. Seveda je nekaj posebnega med mojimi pesniškimi zbirkami že zaradi tega, ker je prva, in lahko bi dejal, da jo imam skorajda raje od drugih.

Nakazala je tudi že nekatere tematske in oblikovne stalnice vaše poezije. Govorim seveda o motivno-tematski vezanosti na svet narave, o refleksivnem, meditativnem ritmu, sicer pa so verzi tukaj daljši kot v nekaterih poznejših knjigah. Pa vendar se zdi, da je tudi tukaj že ta večplastnost govorice, za katero se med drugim odpirajo nekakšni notranji svetovi, kot so recimo občutja in spomini, to pa nato pozneje nadaljujete in seveda še nadgrajujete.
S tem se lahko zgolj strinjam. Menim, da sem se že v tej prvi knjigi precej postavil na noge kot pesnik. Verjetno je to povezano tudi s tem, da sem jo izdal – sicer ne zares pozno –, vendar pa tudi ne že takoj, ko sem se sploh začel zanimati za poezijo in se spustil v svoje prve pesniške poskuse. Hočem reči, da sem že nekaj časa zorel. Pred samim prvencem sem že kar nekaj let pisal in objavljal v revijah. Ko so izšle Tri postaje, je bilo to že nekako to in zato nisem čutil potrebe po nekih radikalnih premetih.

V knjigi esejev Hiše in drugi prosti spisi, za katero ste prejeli nagradi kritiško sito in Rožančevo nagrado, ste takole zapisali: "Pisanje pesmi je delo, je izdelovanje. Veščina, ki se je moraš priučiti. Spretnost, v kateri se je treba izuriti, šele potem lahko nastane nekaj dobrega. Treba se je učiti pisati in se pustiti podučiti o tem, kar so napisali drugi. Treba je čim več brati, a moja izkušnja je, da se pesem konec koncev vendarle predvsem zgodi." Ker ste ravno govorili o svojih pesniških začetkih, bi vas že kar zdaj vprašala: ob kom ste rasli kot ustvarjalec – komu ste se, če lahko zdaj malo parafraziram vaše besede, pustili podučiti?
Marsikomu. Že od nekaj sem bil zelo navdušen bralec in sem knjige precej požiral. Poezija me je šele bolj proti koncu gimnazijskih let tako rekoč pocukala za rokav in me opozorila nase, prej sem bil bolj kot ne bralec različnih romanov in nasploh proze. V tem obdobju, ko sem se nekako odločal, kam se naj naprej podam oziroma kaj bi rad študiral, sem začel veliko prebirati tudi filozofske knjige. Pri meni je bilo takrat vse precej povezano – filozofija in poezija ter različne teorije. Iz tistega obdobja se spomnim, da mi je bila blazno všeč poezija Milana Dekleve, verjetno tudi zato, ker so bile njegove knjige takrat nekakšen dialog s filozofijo postmoderne. Deloma je v njih tudi precej heideggerjanstva, vprašanja biti in podobne zadeve so me takrat precej nagovarjali in vznemirjali. Tako sem se tudi odločil za študij filozofije in primerjalne književnosti, ki sta pač seveda študija, pri katerih je nujno čim več treba brati.

Marsikaj sem prebral, vendar pa bi se težko odločil, za koga bi trdil, da me je izoblikoval kot pesnika. Vsaj na začetku je bilo veliko teh vplivov in potem sem se v nekem obdobju srečal tudi s sodobno slovensko pesniško produkcijo in sem seveda lačno požiral vse, kar je takrat izhajalo v knjigah in revijah. Govorim o drugi polovici 90. let preteklega stoletja, spominjam se na primer Aleša Štegra, ki je takrat izdal pesniški prvenec Šahovnice ur. Tudi Uroš Zupan je bil zame tak pesniški kraljevič. Nato sem spoznal tudi poezijo Petra Semoliča in Braneta Senegačnika, tudi Ciril Bergles mi je bil precej blizu v nekem obdobju.

Pravzaprav pa so mi bili še z gimnazijskih ur književnosti blizu tudi slovenski modernistični pesniki, najbližje mi je seveda ostal Dane Zajc. V nekem obdobju sem denimo zelo rad prebiral tudi Edvarda Kocbeka. Lahko bi še in še našteval, pa bi kljub temu težko prišel do konca.

Naj vas spet malo citiram. "Razmišljanje je duhovno premikanje," zapišete v eseju Hoja iz že omenjene knjige esejev. Če izhajava iz tega, me zanima, kako bi potem opredelili pisanje poezije in morda v kakšnem razmerju do razmišljanja je za vas pisanje poezije.
Zanimivo vprašanje, na katerega pa je težko podati neki strnjen odgovor. Morda bi lahko dejal, da poezija, ne le njeno pisanje, temveč tudi branje poezije in njeno dojemanje, v primerjavi z razmišljanjem ni tako zelo neko premikanje, temveč bi to prej označil za neko uzrtje ali pa kar uvid oziroma zagledanje nečesa. Pri razmišljanju – v smislu nekih filozofskih iskanj – gre predvsem za argumentiranje, lovljenje nekega sosledja, iskanje vzrokov, kazanje posledic, mogoče tudi iskanje ciljev. Vse je bolj diskurzivno strukturirano, pri poeziji pa gre po mojem mnenju bolj za neko celovitost. Pesem ne navaja nekih razlogov, pesem na čutno nazoren način preprosto pokaže neki uvid.

Se vam kot avtorju zgodi to uzrtje, ko je pesem napisana, ali pride najprej do uzrtja? Če si dovoliva biti še malo analitična …
Menim, da oboje. Tega se ne da tako razločiti oziroma lahko v kaki analizi to pač malo racionalno strukturiramo. Rečemo predvsem, da je pesem presežno obrnjena, saj izvira iz nekega vzgiba, ki pa mu je treba poiskati neko besedno telo, če se znova malo izrazim v dihotomijah. Tako kot človek ni samo telo in ni samo duh, tako je tudi pesem zares pesem neka zmes, ki se začne pred besedami, vendar zares zaživi samo v besedah. Pesmi ne moreš napisati kar tako oziroma jo lahko kot nekakšno vajo. Vendar tudi če se ti pesem posreči kot vaja, se ti ne zato, ker si v to vložil neke veščine, ki jih obvladaš, temveč ker se je nekje zgodil neki preskok oziroma prestop, za katerega tebi samemu ni povsem jasno, kako se je zgodil. Nekako začutiš, da je to to, vendar pa ne gre za račun brez neznanke.

Poglejva še naravo, ki je vaša motivno-tematska stalnica, ki se pri vaši poeziji ves čas izpostavlja, predvsem gre za ptice in drevesa. O vaši navezanosti na naravo govori tudi citat, ki ste ga izbrali za enega izmed motov h knjigi Hiše in drugi prosti spisi. Gre za citat, vzet iz Hoje Henryja Davida Thoreauja, ki pravi: "Verjamem v gozd in travnik, pa v noč, v kateri raste žito." Prosila bi vas, da poveste kaj o svojem doživljanju narave. S čim vas nagovarja narava, da tako ustvarjalno vstopa v vašo ustvarjalno govorico?
To so povsem preproste reči. Odraščal sem bolj kot ne v zakotju, kjer sem ves čas bil v stiku z naravo, vsakodnevno sem bil v gozdu. Življenje v času mojega otroštva je bilo še skorajda nekako starinsko, nemodernizirano na številnih ravneh. Najbrž je v tem izvir tega, da se tako domače počutim v naravi in da to prehaja v mojo poezijo. Vsa moja poezija je vezana na neko mojo osebno izkušnjo sveta, v katerem živim. Nekje se to neposredneje odraža, drugje pa na drugi ali tretji ravni, torej bolj zakrito. V vsakem primeru pa pišem iz svojega življenja. Pišem, kar živim. In pišem, ker ne znam, da ne bi.

Pojdiva od poezije še k esejistiki, večkrat sva omenila tudi že vašo knjigo esejev, ki je zelo podobna tudi vaši poeziji – tematsko in tudi oblikovno, ker gre za zelo lirske eseje, vendar pa je tudi zelo drugačna. Kako ste sami doživljali ta prehod v neko drugo jezikovno obliko? Sprašujem malo tudi v mislih na neki esej v knjigi, v katerem govorite, kako ste od prvotnega navdušenja nad jezikom v osnovni šoli nato začeli opažati, da je treba znati jezik tudi oblikovati in kaj povedati z njim. Zanima me torej ta sam jezikovni vidik premika v drugo obliko.
To je bila dobra izkušnja, ki se zdaj morda malo pozna tudi vzvratno v moji poeziji. Proza oziroma pač eseji so forma, ki te prisili, da se malo bolj linearno strukturiraš. Čeprav tudi to ni povsem nujno, saj tudi v prozi poznamo tako rekoč zelo raznovrstne načine pisanja. Zame osebno je bila to predvsem dobra vaja, s katero sem prišel do tega, da sem znal nekaj povedati oziroma razložiti tako, da je imelo rep in glavo, če povem povsem preprosto – torej da ima besedilo neko logično in kavzalno strukturo.

S čisto spoznavnega vidika pa je pesem, za katero ste denimo dejali, da je uvid, drugačna od eseja …
Mislim, da je. Pesem je bolj diskurzivna. Vendar tudi če govorimo o esejih … možnosti znotraj neke forme so zmeraj velike, obstaja ogromno nians in poudarek lahko daš na eno ali na drugo stran. Menim, da imajo tudi moji eseji veliko nekega podobarstva oziroma zadržanosti ali kazanja. Niso takšni, da bi si v njih želel ali upal tisto, o čemer govorim, v popolnoma racionalnem jeziku izčrpati, temveč še ves čas uporabljam bolj kot ne pesniška sredstva.

Kljub temu pa to ostajajo eseji, če zelo široko jemljemo to že tako ali tako široko in nedoločljivo zvrst. V nasprotju s pesmimi, za katere menim, da jih beremo in doživljamo drugače. Navsezadnje tudi zato, ker so praviloma krajše od esejev. Pesem bolj kot esej ponuja celovit in hkraten vtis, medtem ko je esej racionalnejši in v njem lažje opišeš ali povzameš rdečo nit oziroma glavne poudarke, kot bi to smiselno naredil v pesmi.